Ne vem, kaj je normalno in kaj ni, ker me včasih kar mrazi, ko pomislim, kaj vse je ljudem normalno, pa meni ni, druge pa verjetno mrazi, ko pomislijo, kaj je meni normalno, pa njim ni. Tako da tale večinskost ti ne bo kaj dosti koristila.
Ti pa lahko povem, kako bi bilo pri nas: v tem primeru bi lubija poklicala, ali gremo skup, ali se tam dobimo (če bi bil z biciklom in ker je včasih res malo težko met 2 otroka pri zdravniku) ali grem sama. Če bi on mel košarko, recimo, bi ga verjetno samo obvestila, da gremo (da ga ne bo panika, ko nas ne bo doma ), on bi hotel verjetno zraven, jaz bi rekla, da ne, da naj gre na basket. Verjetno pa na koncu ne bi šel.
Po moje on tega ni jemal tako kot ti: zanj ni bila dilema ali bolan otrok ali hobi. On je razmišljal verjetno nekako tako: za tamalo boš ti poskrbela, torej nima smisla, da jaz hodim, pa tale tekma me ful zanima,... On ni imel pred očmi dileme malega otroka, ker se je počutil, da ti to komot sama sfolgaš in da ga mala ne rabi (nič od tega ni nujno res, samo grem stavit, da on tega ne ve).
Torej: povej mu, kako ti to jemlješ, kaj te je prizadelo in kaj si ti želiš. Mlade mamice se dostikrat lovijo in dejansko je pri zdravniku včasih zelo praktično, da sta oba straša (nam so celo na mš rekli, da naj oba prideva, zato da medtem, ko en preoblači otroka, lahko tudi še kaj vpraša). Z drugo punčko sem bila pa vedno sama pri zdravniku (itak se ni nič spremenilo v 17ih mesecih in ni bilo treba nič spraševat;), pa zdaj grem tudi vedno sama, da pač ne vlačiva obeh s sabo, če ni treba (če sta obe bolani, greva pa praviloma oba, če se le da, ker je res 100x lažje).
On ti bo tudi razložil, kako je sam vse skup jemal in boš videla, da ni nič tako hudega mislil. Včasih nas naši moški jemljejo kot zelo zelo sposobne, same pa sebe ne vidimo tako in potem se moramo malo zmenit, kje smo v resnici .