[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Poznam, ja. Hčerko je enkrat tako pretepel, da ima trajno poškodbo noge, to, da je človek agresiven do svoje družine in jo pretepa, ja zame zadosten razlog, da dotičnega pustim ležati v njegovem kozlanju in ostalih izločkih, brez kančka slabe vesti...

ok sej ni niti poanta zdej o tem šerifu, ker mimovozeči možakarja na tleh sploh niso vidl in sm bla jst tista k sm mahala po cesti, pa vseen ni nobedn tud vprašu kaj je narobe..

btw: lahko so vidl samo mene in eno roko ki sem jo vlekla s tal, možakar je namreč ležu v jarku.. pa tudi če bi ga poznal, bi lahko upošteval vsaj mene ali pa tudi če bi ga kdo poznau, bi biu lahko vsaj tok, da bi pristopu in reku: posluši punca, sej temu pa nč hudga ne bo, kr tuki ga pust.. ne vem no - ne pa da men pustijo da tam skačem ko ena kura po cesti, ostali pa se me še izogibajo :zmeden:

pri nas v metliki je bil pred parimi leti podoben dogodek ko je možakar obležal pod semaforom...narod je hodil okoli njega in govoril češ poglej ga pijanca da ga ni sram. doma ima družino on se pa tako opija sredi belega dneva...
pa ni bil pijan...
doživel je infarkt...ljudje pa so tako nesramni da niso niti vprašali kaj je narobe...umrl je ne da bi kdo pomagal...pa še 100 metrov od policijske postaje...
ljudje so nesramni...jaz vsakemu pomagam če je le v moji moči...nikoli ne veš kdaj boš ti potreboval pomoč...
je pa tako da smo jo tudi mi potrebovali pet let nazaj ko smo imeli prometno nesrečo in nas je prevračalo tako da smo ostali obrnjeni na bok...avto totalka nam na srečo nič-je moral bit tisti zgoraj na naši strani...
avto tako uničen da ni skoraj nič ostalo celo...pa so nekateri peljali mimo, nekateri so se ustavili in opazovali kot da so na neki predstavi par pa jih je brez pomisleka steklo k avtu in ga obrnilo da smo lahko zlezli ven...
ko smo gledali potem vso situacijo so nam naši "rešitelji" rekli da so mislili da bo avto eksplodiral ker ga je tako premetavalo vendar niso mogli ostati na mestu in gledati ali bo ali ne...
čeprav verjetno ne prebirajo tega foruma se vseeno vsem najlepše zahvaljujem za pomoč in humanost...
zate baguška pa pohvala in:rozica::rozica::rozica::rozica::rozica:

Saj v takih primerih, kot ga je opisala Leon bi večina ljudi šla pomagat, vendar sta posredi dve stvari, ki jih ovirata: šok in kar ne vejo, kako bi se stvari lotili. Nekatere je zelo strah odgovornosti (človeška sebičnost), npr. mislijo si, mogoče ima pa tisti človel zlomljeno hrbtenico. Bolje da ga pustim pri miru, da ne bo potem zaradi mene invalid.

Pred leti sva se z možem vozila po magistralki v koloni, ko nas je prehitela ena punca. Pridemo okrog ovinka in vidimo avto te punce obrnjen na strehi. Cela kolona kakih 5 avtomobilov se je ustavila (midva sva bila zadnja), potniki so iztopili ven, vendar so vsi stali ob strani. Nobeden si ni upal pristopiti, da ne bi naredil kaj narobe. Šele ko sem jaz stekla k avtu, so se zganili, pa še to zato, ker sem kar vsakemu posebej ukazala, enemu sem rekla naj pokliče rešilce, drugemu, naj prinese deko in prvo pomoč iz mojega avta, tretjemu in četrtemu, naj pomaga odpret avto, midva z možem sva jo pa ven zvlekla. Na srečo ji ni bilo nič, bila je samo v šoku. Vsi tisti ljudje sami od sebe niso reagirali, šele ko so dobili ukaz, so se takoj zganili. Ker sem jaz prevzela odgovornost, oni so bili le pomagači. Saj se sliši čudno, vendar se to pogosto naredi.

Imam samo odpor do pomoči napitim ljudem, ki omagajo (če vem, da so alkoholiki), to pa mislim, da zato, ker je bil moj dedek alkoholik in se še zelo dobro spomnim njegovih nasilnih izpadov in kako sem se ga bala kot majhna punčka. Tistega vonja po alkoholu še danes ne prenesem.