Anonimna, to si zelo lepo napisala. Kako si se pa odločila, še naprej poizkušat ali odnehat? Jaz imam enega fantka, potem pa 3 ss, pa še vedno vztrajamo.

nati,v kolikem casu si imela ss-e?koliko casa ze delas na dojencku?so ti odkrili vzrok ss?katere preiskave si imela?si ne vec tako mlada?LP

26 let- 1 SS(7. teden nosečnosti)

Jaz sem prvič rodila pri 28ih, potem sem imela dva zgodnja SS - oba nekje v 6-7. tednu. Ker sem bila že fajn čez 30 sem si pač rekla ok, to je to. Imamo zdravega fantka, ki bo pač edinec. No, potem pa me je pri 33ih presenetil Ziher do enega 20 tedna se nisem nič kaj veselila nosečnosti, ker me je bil cel čas strah, da bo šlo kaj narobe. No, na srečo imam danes zdravo 7 mesečnico.
Je bil pa odnos med. osebja obakrat grozljiv. Ena sestra mi je celo rekla - saj to sploh ni otrok še, je samo plod. Pa že ni bilo vse ok. Je bolelo obakrat zeeeloooo. Tako da vas razumem in vam želim, da čimprej donosite svoje

Pozdravljena! Upam, da se čim prej pobereš. Vem kako ti je, saj sem tudi sama dala nekaj podobnega čez tri mesece nazaj. Močno zaželjenemu otročku ni in ni začel biti srček in v 8. tednu sem začela krvaveti, nato pa urgenca in abrazija. G je bila zlata do mene. Kljub temu da je že na prvem pregledu rekla, da nekaj ne štima, sem jo prosila če lahko še malo počakamo in tako je bilo potem še 2x, ampak potem ko sem začela krvavet res ni bilo drugega kot sprejet dejstvo, da otročku ni bilo namenjeno živet. Vzroka mi niso povedali, rekli so samo da je bilo z otročkom očitno nekaj narobe, in če ni bil sposoben za življenje v maternici, potem je imel "zunaj" že toliko manj možnosti. Sledili so peklenski dnevi, tedni in še zdaj se skoraj vsak dan spomnim kaj bi bilo, če bi bilo...
Sedaj se podajamo že v nove boje in upam, da čim prej zagledava tako zaželjen plusek.

Splavov zelo verjetno ni danes nič več kot včasih, samo da včasih niso niti vedele, da so noseče, saj ni bilo testov in jim je pač samo m. zamujala, včasih so bile še vesele, da niso noseče, ker že za žive ni bilo dovolj hrane in se ljudje niso tako sekirali za to, ker se pač niso zavedali, da je nekaj rastlo v njih. Tiste, ki pa so vedele, jim je bilo verjetno ravno tako hudo kot nam zdaj oz. še hujše, ker niso smele o tem govorit, to je bil tabu. Danes pa se o tem govori, zato izgleda, kot da jih je več. Pogovarjaj se s starejšo generacijo - boš presenečena, koliko splavov so te ženske dale čez - samo da tega ne razlgašajo okoli. Ampak jih ni bilo malo.


Lej, smrt je del življenja, žal ali na srečo. Tudi to, da ti starši umrejo, je normalno, pa se po moje skoraj nihče takrat ne počuti normalno. To je pač krizno stanje, ki se ti hvalabogu ne dogaja vsak dan, zato se seveda ne počutimo normalno takrat, vse smo takrat žalostne, samo to ne pomeni, da je to nekaj normalnega. Je pa po svoje dobro, da si jezna, ti daje jeza moč.


Biološko gledano je - veliko zarodkov namreč ne preživi, pa če se na trepalnice postavimo.

Pa da ti odgovorim na tvoje vprašanje: prvi splav sem imela, ko sem prvič zanosila (pred 1. pupo torej), pri 27ih, marca 06, drugega pa med 2. in pričakovanim 3. otrokom, letos marca, stara 33), obakrat sem imela splav pri 6ih tednih in obakrat na isti dan v letu, ne  moreš verjet. Moji otroci se pač nočejo rodit novembra .

Po prvem splavu me je g. napotila še na en uz v p., da bi videli, če imam slučajno dvorogljato matrenico (to je delno pregrajena maternica), ker jo ima mami in je to dedno in je to zelo lahko popravit, rutinska operacija, da odstranijo pregrado. Če ne bi imela tega pomisleka, ne bi bila po 1. splavu upravičena do dodatne preiskave - tako mi je rekla (imam ok obliko maternice, nisem rabila operacije). Pri tebi že vejo, da je s tvojo maternico (obliko mislim) vse ok, ker so ti verjetno naredili nekaj uz med 1. nosečnostjo. Zato te po 1. splavu še niso napotili na dodatne preiskave.

Kar se zgodnjih splavov tiče, je tako, da so navadno posledica napake pri plodu - torej nepravilnega podvajanja, tkivo se nepravilno oblikuje in ker je tako zgodaj, bi to prizadelo ogromno organov in tak zarodek ne more preživet, zato takoj odmre, čim je nekaj zgodaj zelo narobe. In na to zdravniki nimajo vpliva. Nič ne morejo, niso bogovi. Kako se bojo celice delile, ni čisto nič odvisno od tvoje maternice, bolj malo od tvojih bolezni,... Edino če bi se mel problem ugnezdit, bi bil tvoj (in rešljiv) problem (ampak pri tebi ni to, ker si imela splav kasneje) ali pa če bi bila motena oskrba s hranili, bi lahko recimo nehala kadit, če bi prej kadila. Sicer pa res žal nimaš kaj dosti za naredit. Tako pač je, pa če je še tako kruto. Narava je tudi kruta. Zelo lepa, ampak tudi kruta.

Verjetnost, da se pojavijo napake pri podvojevanju, da je jajčece (ali semenčica, samo tu malo manj vpliva) kaj poškodovano,se pa z leti veča. To je tudi biološko dejstvo, mimo katerega ne moremo. Tako je bilo tudi včasih, včasih ženske niso tako pozno rojevale kot danes, danes pa dostikrat medicina lahko pomaga - samo na tej zgodnji stopnji pa žal še ne more. Tako da to ima tvoj g. prav - po 35 letu je vsekakor večja možnost, da splaviš, da se zarodek ne razvija pravilno in zato odmre. Ker so pač jajčeca že starejša. Narava dela svoje, nimamo kaj. Seveda pa to ne pomeni, da se splavi ne dogajajo tudi mlajšim - seveda se jim! Samo v malo manjšem deležu, to je vse.

Zdrav razum je to, da ti rečejo, da je to normalno - medicinsko gledano pač je. To, kako se ti počutiš, pa je seveda nekaj drugega. En nasvet: ne išči sočutja pri zdravnikih, ker boš samo razočarana - najdi ga pri partnerju, prijateljicah, saj imaš koga... Oni so tam, da zdravijo; če so še sočutni, super, ampak ne jemlji tega kot osnovo, ker je veliko zdravnikov nima. Če profesionalno (pa čeprav hladno) naredijo svoje delo, vse ok. Res se včasih počutiš ko žival v klavnici, kar ni prav, ampak vsaj pregled je brezplačen in ni da bi moral hišo prodat, da ti otrok ne umre... Tako da zaenkrat smo še kar na dobrem, proti temu, kar majo drugje.

Hematom nastane zaradi krvavitve, ker kri ne uspe odtečt ven. Če si krvavela, je verjetnost, da imaš hematom - ni to nič čudnega. Odvisno seveda od tega, koliko krvaviš. Je pa s temi krvavitvami zelo različno - včasih ne krvaviš na začetku skoraj nič, pa je to splav (tako je bilo pri meni obakrat, potem se je seveda ulilo, ko je moralo vse ven), včasih pa krvaviš kot zaklana, pa se zarodek uspe obdržat (čeprav je to bolj čudež, ampak meni se je zgodil , se zdaj igra v sosednji sobi in ropoče z lončki;). Sem pa imela ogromen hematom, ker mi je odstopila posteljica, kar bi po vseh pravilih moralo pomenit spontani splav. Ampak je bilo to v 12. tednu in mala je fajter, jaz pa tudi, pa je nekak ratalo, kako to, mi je vseeno, samo da ji je:). Tako da ne obupat.


To je kvečjemu dobra novica - procentualno je torej splavov vsako leto manj.

Z urgenco imam pa tudi jaz kar dobre izkušnje:).

je pa res, da smo različne - mene je recimo to, da sem vedela, da je to normalno, pomirilo. Ker sem vedela, da to pomeni, da bom vseeno lahko imela otroke in da to ne pomeni, da je karkoli narobe. Tudi če meni govorijo o zarodku, mi je po svoje lažje, ker se na otroka pač bolj navežeš. Tako da vzamem take reči kot mišljene pozitivno. Se mi zdi, da je tako lažje it čez vse skup.

Jaz sem si rekla, da je boljše, da gre zdaj, čimprej, tem boljše, če že mora it, ker se z vsakim dnevom bolj navežem nanj/o. In sem se tolažila s tem, da imam rajši en splav in potem spet zanosim (res pa s tem nisem mela težav, če to ne bi mogla, bi se gotovo precej bolj sekirala), kot pa da rodim prizadetega otroka, ki bi se celo življenje matral za to, kar je nam samoumevno... Ampak nekoga bi pa mogoče tak argument še bolj spravil na tla. Ne vem, meni je pomagalo. Sem bila obakrat zelo žalostna, seveda, sploh 2., ker nisem imela časa takoj odžalovat in me je malo zvilo potem. Ampak dam ven, se zjokam pred lubijem, tudi pred otroci, če sem pač takrat žalostna, povem vse, kar čutim in potem je lažje. Vem, da je to normalno, da se dogaja pogosto in to me je v bistvu pomirjalo. Če pa bi se mi to zgodilo kasneje, v 2.ali 3. trimesečju, ali ob/po porodu, pa ne vem, kako bi lahko šla naprej... To se mi zdi pa res grozno! ko ga enkrat čutiš, se mi zdi ful bolj grozno, če ga še vidiš, pa sploh! Tako da v primerjavi s tistimi, ki so rodile mrtvega otroka ali morale splavit/rodit v 25. tednu zaradi kake napake, smo me še srečnice... kljub 2 splavom.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

1. pri 25 ss v 19 tednu
2.pri 28 ss v 7 t
3.pri 30 ss v 6 t
4.pri 31 ss 2 dni po testu, brez abrazije

leta 2003 pa sem povila zdravo deklico Piko,53 cm in 3570g, kljub izcedku v 6 tednu in popadkom v 32 tednu, ko sem 14 dni ležala v bolnici......bravo PIKA, ker si zdržala in bravo tudi jaz..

sedaj bo 10 let, kar sem, pa nisem noseča....pa sem, pa nisem...kolegica je nehala držat pestke zame, pravi, da nima smisla

_____________________________

Moj najsvetlejši sonček Pika-25.5.2003
že 6 let čakamo bratca ali sestrico...zdej že 8..

Jaz ti jih pa še držim! ma, kaki brezveze! Eni je ratalo, bo pa še kakšnemu, ne?
Jaz sem tudi enkrat imela še en tak ss, da sem 2 dni po testu dobila m. Samo tistega nisem štela, ker ni bil potrjen pri g. in bi se v principu lahko test zmotil, saj je bila bolj rahla črtica (navadno so pri meni zelo močne - verjetno je bilo že takoj kaj narobe in se zato nivo hormona niti ni tako fejst dvignil).


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronja.....svaka čast, to si pa zelo lepo in dobro napisala.

1. SS -24 let, v 6 tednu
2. SS-25 let, v 9 tednu (vendar že od prvega pregleda ni zgledalo ok).

Zdaj pa upam, da se kmalu pojavi + in pa srečna nosečnost.

Nimava pa še nič otrok

Leta 2007 pri slabih 27 let SS pri 19.t
Leta 2008 rodila punčko pri 34.t 2260g in 45cm (ležala 1mes v bolnici)
Leta 2009 rodila fantka pri 39.t 3400g in 51cm (ležala zadnjih 4,5 mes v bolnici)

Vse nosečnost so bili rizični in 2x CR.

_____________________________

11.07.2008 ob 10:32 se je nama pridružila najina Neža. Težka 2260g in velika 45cm

09.12.2009 ob 10:58 se je nama pridružil najini Aljaž. Težek 3400g in velik 52cm

jaz imam 28 let in imam SS 

glede let pa bom tako rekla... vedno najdejo nek izgovor, da ni treba delati preiskav, ker druga ne delajo ti dohtarji, ko šparajo!!!