Pozdrav...

rada bi slišala vaša mnenja...

poročena 10 let, en otrok 8let, skupno stanovanje, oba zaposlena, načeloma funkcioniramo super, kadar smo skupaj...tega zadnjega pa je zadnje čase (leto dni, od kar je zamenjal službo) zeloooo malo...in meni to manjka, manjka mi občutek družine, povezanosti, ljubezni in skrbi drug za drugega...
...minejo tudi dnevi, ko je odsoten od jutra do večera, pa se niti ne slišva, niti ne vpraša kako sem/sva....doma stvari stojijo, ko je treba kaj popraviti, bi bilo boljše, lažje, hitrejše, če bi poklicala delavca in mu plačala...
...med nama je še vedno kemija, ko sva skupaj...(dopust, krajši izleti), vem da ga imam rada...on reče da me ima rad in ko smo skupaj to pokaže (me objame, poljubi..pove da me ima rad..) a tega je premalo, premalo ga je v resničnem vsakdanjem življenju...ko sem bolna, da bi poskrbel zame, ko je bolan otrok, da bi se malo potrudil in ostal kak dan doma...pa take malenkosti, ki vsak dan dajo občutek ljubezni in povezanosti..vedno imam občutek da sva zadnja na njegovem seznamu "things to do" in če zamanjka časa...ups...pa drugič...
...zelo sem nesrečna, manjka mi vse in iskreno vem da mi bi bilo bolje sami, ločeni...ker potem bi vedla na koga se lahko zanesem...tako sva pa skupaj pa nisva, ker sem za vse sama, ker moram vse sama organizirat, ker drugače pa ni narejeno/opravljeno...ups ni blo časa...
...to sem mu povedala že nekajkrat, brez obtoževanj, lepo iskreno in brez ovinkov...da tako ne gre, da hočem več in da zaslužim več...pa je drugače cca dan ali dva in ups spet po starem...in še tista dva dni imam občutek da sem to izsilila s temko sem mu vse povedala...
..kaj pravi on??...nič...dobesedno...pove da me ima rad, da ima rad sina...in da ne naredi to zanalašč...da tako ups pač se zgodi...
...in jaz? Jaz ostajam...zaradi sina, ker očka obožuje, kadar je pač doma (tudi sam odkrito pove, da ga pogreša) in tega mu nekako ne morem vzet...po drugi strani, pa saj ga bo tiste dni ko bo pri njem videl in bosta skupaj, saj očeta mu ne bom vzela...
...ostajam..ker je tako lažje...logistika...kljub temu je tle ko je nujno..ampak res nujno..
...vem da nisem srečna in vem kako bi lahko bila....ali sem egoistična, če razdrem družino, da bi bila bolj srečna? Sama sem mnenja da tudi on ni srečen, ker najedam, ker težim ko ga ni...potem pa bi imel čas zase in bil prost...brez teženja...
..strah me je ker vem kaj bi bilo potrebno narest in kaj vse potegen za sabo...strah me je da bom ostala...nesrečna...

....ve? kaj bi naredile, nenaredile...?

ce je tak tip cloveka ze 10 let(ti organiziras stvari, ne ostaja kak dan doma v primeru bolezni..), kolikor sta skupaj, potem cisto nerealno pricakujes, da se bo to danes ali jutri spremenilo...
casa, prezivetega z druzino, je zadnje case manj-to je treba vzet v zakup-verjetno z novo sluzbo pride v hiso vec denarja!?

ja, tezko je; ko je covek materialno preskrbljen, pa manjka tisto neotipljivo - ali obratno  

s kje pa si luba dusa!? 

_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm

Oh, luba duša mislim, da nas je več takih, pri meni je isto, sama tudi ne vem kaj naj naredim, so trenutki, ko je vse lepo in kot mora biti, potem pa spet premalo pozornosti, premalo ljubezni, čeprav z njegove strani pa nikoli ni nič narobe.

In kaj bi rada s tem povedala?
Da je skos v službi al kaj?
Ja verjetno tudi njemu ni vseeno če mene vprašaš..
Sigurno bi bil raje doma z družino kot pa delal v službi.
Tudi moj ima velikokrat tako situacijo - ampak v današnjem času
je pač tako, da je služba na prvem mestu. Nihče te ne bo vprašal ali boš
to in ono naredil. Te bo samo odslovil in dobil drugega.
Tega pa verjetno ne želiš?

ni tak od začetka...zamenjava službe je pripeljala do večje odsotnosti in z moje strani večje odtujenosti...ni več skupnih kosil/večerij, ni skupnega nakupovanja..nakako nima časa zame/za naju...in nimam več občutka da smo družina...
...primer...zjutraj gre ponavadi na kavo, kjer se srečujejo pogosto s kolegi/znanci, se pogovorijo, sklenejo ak dogovor...razumem in je ok, ne razumem pa da ne more vsaj en dan zjutraj pridet na kavo domov (kraj je majhen in lokal je dlje kot dom) če ve, da delam pop in se bova vidla komaj pozno zvečer?? sem mu že povedala...in en dan pride in potem spet naprej po starem....zato imam občutek da tisto kavo takrat izsilim...vem rekle boste malenkost, naj ima tisto kavo..in res naj jo ima, 4 dni z njimi 1 dan z mano?? preveč??
...ponavadi sem odločna in vem kaj hočem in kako...tukaj sem pa odpovedala na celi črti...

Torej ti rabiš njega ob sebi, ona naj si pa poišče službo od 6-ih do 2. Minili so ti časi, že zdavnaj.
mojga tud ni cele dneve doma, zato pa izkoristimo svoj čas maksimalno, ko smo skupaj. Velikokrat gre po službi še na svoje obveznosti, se potem res ne vidmo, otroka kakšen dan ne vidi spljoh. Samo ko spi.
In jaz sem se tega navadila. Sem že tečna, če smo preveč skupaj.

Jaz ne bi odšla, ker če je ljubezen, potem se je smiselno potrudit. Si pač ti za vse, da organiziraš, on pač cele dneve dela, nekdo pa mora zaslužit. Pa izkoristite tisti čas, ko ga imate na voljo maksimalno. Zakaj pa je vedno moški tisti, ki mora dati pozornost? Pa ga ti počakaj z romantično večerjo, pa ga ti poljubi, objemi, mu povej, da ga imaš rada, ga vprašaj kako je, če bi ti rad kaj povedal, povej mu da bi se rada kaj pogovarjala z njim. Tudi moški rabijo pozornost, le da oni tega ne povedo oz. ne povedo direktno.

Sej ne vem, kako je dejansko pri vas, ampak včasih res malo preveč zahtevamo od svojim dragih. Ampak ljubezni dandanes ni lahko najdet. Če si jo našla, se potrudi zanjo, pa tudi, če se ti včasih zdi, da si sama za vse in da si vedno ti pobudnik. Mogoče se ti zdi, da bi ti bilo bolje sami... Ampak če ga ljubiš, ne vem če boš potem še tako čutila, poti nazaj pa verjetno ne bo več.

To je samo moje mnenje. Upam, da boš našla najboljšo rešitev zate in za vaju. Naj pa otrok ne bo razlog, da ostaješ nesrečna in v zakonu. Jaz sem otrok takih staršev (sicer sta moja imela čisto druge probleme, nista se imela več rada) pa bi raje videla, da bi se razšla veliko prej, ne pa da sta čakala, da smo bili vsi otroci polnoletni. Jaz vem, da bi bilo zame bolje, da bi se razšla takrat, ko bi se še lahko na kulturen način.

Pa srečno.

Poglej. Mislim da je vajin odnos kljub temu krasen.
Ti imaš očitno malce več časa kot tvoj partner, zato
se tudi spotikaš ob to da te ne pokliče.
Tudi jaz sem bila včasih taka. Samo zdaj ko tudi mene zasipajo v službi z delom,
ko niti časa nimam jit na wc - ga popolnoma razumem.
Si ne vzameš tudi tiste pol minutke ne - ker hitiš, da boš čim prej končal z delom
in odšel domov k družinici.
Pa še to - moški so le malce drugačni od žensk

Ne..ni to normalno...

pa čeprav so ti predhodnice tako napisale...služba gor ali dol..vsaj tiste minute ko je fraj, bi se vama lahko posvečal..ali pa ko je doma. Ampak če je človek nezainteresiran...se itak da raje umakne in izgovarja na delo..uf...koliko takih poznam

moj tud dosti dela,jaz sem doma, pa se sigurno 3 krat ali več slišiva čez dan, kar tako...brezveze, pa vsak prost trenutek se nam posveča, gremo skupaj nakupovat...in ostale stvari... vse se da zorganizirat, da je prav in da so vsi srečni.

Jaz bi na tvojem mestu povedala to njemu, kar si tu napisala....in boš videla, kako bo sploh reagiral...ker oprosti...ampak kakšno je tako življenje? Nima smisla, da is nesrečna on pa tudi

_____________________________

Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.

Povejte mi ve, ki pravite, da so časi minil, koliko je človek sposoben efektivno delat na dan? 5,6,8, 10,12 ur, koliko dni v tednu, 5, 6, 7....

kaj pa on pravi na to vajino oz tvojo krizico?

Očitno je njemu tako kr ok, ker če ne bi bla opcija tudi, da si išče drugo delo z drugačnim urnikom. P a ne mi zdej, kako je težko najdet službo, ker je pa ja družina vseeno na prvem mestu.

od moejga brat vozi avtobus po evropi in jaz sem mojemu že takoj povedala, da jaz niti pod razno ne bi mela takega moža, da ga otrok pozna po slikici in da se nič ne vidimo. pa je moj rekel, da se za tako službo itak ne bi odločil.

Vedno je možnost izbire, če ste se le pripravljeni odreči tudi kakemu everčku manj. Če cel dan dela ma najbrž dobro plačo ne?

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

Deloholik še čas za spat težko najde, kaj šele za hobi.

Mah, pri nas jih vidim, ko jih je ob pol petih še kar nekaj za mizami in to vedno eni in isti, pa vsi doma z družinami, sam se jim enostavno ne da domov, zbiranje nadur jim je šport in statusni simbol.

Zase vem, da grem raj ceste pometat, al pa kante na kamion metat, kot ba da bi moral bit v službi petek in svetek po 12 ur na dan.