Ma, če povem po pravici, nimam pojma, v kateri konec grejo kdaj. Včasih mi pove, da grejo recimo nekam bogu iza nogu, daleč od Lj, zato da vem računat, da dam male sama spat, ker ga ziher ne bo do takrat nazaj, to je pa tudi vse. Vem, da dostikrat kje pozabi telefon, da ga večinoma ne more dvignit (zato ga navadno ne kličem, ampak on mene), se mu tudi skoz prazni (za ilustracijo: njegov telefon skup držijo elastike ) in da so pogosto na terenu kje, kjer ni signala. Pač nisva toliko na mobije mahnjena - tudi jaz ga dostikrat pozabim vzet s seboj (kot sem zgoraj napisala, me je lepo prosil (parkrat ), če lahko zdaj jemljem mobi s seboj, ko sem bila tik pred pdp).
Ampak nekateri pa so navajeni, da so ves čas dosegljivi in seveda jo zaskrbi, če enkrat ni dosegljiv, sicer je pa vedno.

In ne glede na to, da veš, da njega tudi skrbi, da te ima rad, itd... ti lahko pomaga en sms ali klic - ne vem, ena podpora. Če se ne bi rada slišala ali videla, tudi (ali pa sploh) kadar je kakšna kriza, pač ne bi bila skup, a ne? In če bi bilo dovolj, da veš, da te ima rad, zakaj bi ti to on sploh kdaj povedal ali pokazal - saj ti to itak že veš... Štekaš, kaj mislim?

Nekje razumem, vsaj mislim .
Zato tudi pravim, da to ni stvar enega potovanja, ampak naštelanosti, ki je med partnerjema.

Ja, midva sva bolj mazi. Ti si bolj tough - million dollar baby .