O tašči, tastu itd. ne bom, ker je škoda mojega časa.
Ampak moj ded (bi mu dala tistega s srčkastimi očmi, sam danes žal ni srčkov) !!!!!

Dopust ima, celih 14 dni. In pameten kot je, hodi že ves čas svojem dragem atu pomagat, ki je pa privatnik, dnarja ma, da ven ne vidi. Pomagat pomeni pomagat, ne it delat pa zaslužit.

Ta prvi svakinji se hiša gradi, pa še študira in ma štipendijo (velka štipendija te, da si lahko hišo postavi.)

Ta druga, ta mala svakinja, pa pri očetu ne živi že od otroštva, ampak enkrat na mesec pokliče "ati dnar rabim...." in on ji, tak na skrivaj, da njegova ta nova žena ne ve, dostavi 300eur.

Medtem pa mi, ki  smo na svojem, pač ne rabimo njihovega dnarja, ampak to očitno pomeni, da tudi moj sin njihove pozornosti ne in v treh letih pa pol, so bli 3x pri nas, ko so mu prinesli darilo za rd. In ker smo mi popolnoma neodvisni od njih, to očitno pomeni tudi, da se lahko vsak prost dan tam stoji, VES DAN, in dela. pardon, pomaga....

In zdaj sem na tej točki, ko sem jezna, ful. In to na mojega dragega gospoda, ki pač ne zna rečt ne. Si bom družino nekam peljal, če že mam dopust.

Dobro sta se odločla, ko si nista facebooka naredla, ker bi jima včasih krepke pisala Tastu pa tašči namreč.... Ker ne mene kot snahe in ne svojega lastnega sina ne pokličeta za rojstni dan, ko je pa treba delat nekaj, pa vsi znajo vse naše številke na pamet. In potem pohištvo, ki ga delajo, prodat za mastne dnarje in nato nas spet ne "rabit" in pogrešat naslednjega pol leta...

In kdo je tu nor?
Mah, ne govorit, saj vem.... tisti, ki se pusti, pa hodi delat. Eh, pomagat....

Z napačnimi ljudmi se ukvarjaš .

Pusti taščo in tasta in svakinjo številka ena in številka dva in vse njihove navade. Ne vem no, ljudje se ne razumete, ampak po drugi strani - točno veš, da svakinji sede nekaj denarja na račun. Vedno znova me dobesedno fascinira ta ažurnost podatkov. Mislim, koliko energije ljudje porabite, da se ukvarjate s takimi banalnostmi.

Raje se posveti možu, da bo raje s tabo in z vajino družino .

In namesto, da se ukvarjaš s svakinjami in podobno, povej tašči in tastu, da bi bilo lepo, da voščita za rojstni dan, če tebi to toliko pomeni. Ali pa ju diplomatsko povabi na tortico.

Že cel dan krivim vreme za moje počutje

Od vseh vpletenih daleč najboljša izbira .

Daj no, pusti, da se malo potožim..... 

Go  bejbi  go .

Te popolnoma razumem in vem, da takih stvari ne moreš kar odklopiti. Razkurijo te do amena, pa sploh ne veš, s čim si si to zaslužil, zakaj zaboga so nekateri več vredni. Iščem način to predelati, amkaj me vsake toliko časa taka sveta jeza popade, da bi kar streljala. Najhujši problem pa je, da oni sploh ne vedo, kaj in kako počnejo. Grrrrrrrrrrrrrrrr.............

Ne, res.....
Kak naj mu na lep način, razumljiv njegovim dedjim možganom, razložim, da ni treba bit hlapec nekomu samo zato, ker ti v roj. listu piše, da ti je ata.
Ko je bil otrok, mu ni bil ata. Odkar sta z mamo ločena, mu ni povedal, da ga ima rad. Jaz sem drugič noseča. v 30ih tednih me niso niti enkrat vprašali po dojenčku, kdaj bo, je vse v redu, spol, itd. Niti mojega, ko je sam tam, nihče ne vpraša.

On ma pa pač neko čudno idejo, da je atu nevem kaj dolžan, zato ker je pač njegov sin

Za začetek nehaj razmišljati, da ima dedje možgane (joj, kakšen izraz). Spoštuj ga sama in spoštoval te bo on. Sama jeza pa ne reši ničesar...

ja, saj vem..... pišem v navalu jeze, zato mi je vsaj četrt oproščeno, ok?

Ok, ok, pihaj

joj, te razumem, tudi meni se včasih zaradi takih stvari kadi iz ušes.
lahko se tolažiš s tem, da ga jemljejo kot zanesljivega in resnega človeka in zato računajo na njegovo pomoč. ti pa jim kar konkretno namigni, da pa si tudi vi želite pozornosti za rojstni dan.

še malo, pa bo težak dan mimo. jutri je nov dan...

Pri vas ste pa zgleda dolgoživi glede na to, da se gre za dedovega ata.
Mar bi mu šla pomagat še sama!

* * *
S čim vse se nekateri ne ukvarjate ...

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

He he - tudi jaz sem najprej to pomislila, potem pa si skapirala, da gre za očeta njenega partnerja, ne za kakega dedka.

_____________________________

Ta večja: 05.01.2008
Ta mali: 01.05.2009

Drugače pa moram reči mamamajča, da te čisto razumem - jaz bi bila na tvojem mestu tudi jezna kot zmaj, ker če kaj ne prenesem, so to ljudje, ki te poznajo samo, ko te rabijo, ker si mislim, če me sicer ne poznaš, me še takrat ni treba.
Moj pogled je sicer tak, da moji starši meni (ali moževi partnerji njemu) pač niso čisto nič dolžni in s svojim denarjem delajo, kar hočejo. Če ga delijo enemu otroku več kot drugemu, je to pač čisto njihova stvar, kar mene osebno ne bi nič motilo. AMPAK ko pa enkrat pride do take situacije, kot je vaša - da se ene zalaga, druge pa pozna samo, ko se jih lahko izkorišča, se pa zadeva konča, tu bi pa tudi meni zagotovo dvignilo pokrov.

_____________________________

Ta večja: 05.01.2008
Ta mali: 01.05.2009

pa saj sem morala parkrat prebrat, da sem skapirala

Ej, moj "ded" je drugače lubi bubi , samo jeza je jeza in dela svoje, pa danes pač lubijev in bubijev ni

Malo mi je to znano. Tudi moj lubi bubi (me prav zanima, kako mu bo to všeč  ) doma nikoli ni bil najljubši in najbolj cenjeni sin. Nasprotno, nekako je veljal skoraj za zaostalega, nevljudnega in nesposobnega - ne sicer drastično, ampak v primerjavi s starejšim bratom pa.

Ta brat je bil po maminih besedah: vljuden, ljubeč, čudovit, čustven, razumevajoč in oh in sploh, po očetovih besedah: zelo sposoben, obvlada hišna dela in oh in sploh.

Bratu so precej pomagali, tako z delom, kot finančno. Nama niso, ker sem bila jaz 'tako nesramna', da sem hotela na svoje, pa ker se je starejši brat tisti čas ravno ločeval in se je zapletlo pri delitvi premoženja, njegova bivša partnerka pa je trdila, da so vse dali in naredili njeni starši. In najbrž so se, ker je tudi pri meni levji delež prihajal z moje strani, odločili, da se bodo raje distancirali, oziroma najbrž bi še kaj pomagali, če ne bi bila jaz 'tako nesramna', da nisem hotela poslušati njihovih nasvetov (ubogati diktatov). Hkrati pa je treba dodati, da sta tast in tašča bolj ležerna človeka in da raje govorita, kaj vse sta/bi/ bosta naredila, kot pa da bi res kaj naredila.

Vedno sta se nekako zanašla, da bo na stara leta zanju skrbel starejši miljenček. Ampak par let nazaj pa se je obrnilo. Brat se prikaže samo, če kaj rabi, soli pamet tako mami, kot očetu ter ju v glavnem kritizira.

Moj pa pride okoli, ves sproščen in dobrovoljen ter rad pomaga. Kar naenkrat je postal njun 'hišnik'. In vedno znova se čudita, kaj vse on zna, česa vsega je sposoben in kakšne krasne obrtnike zna zrihtat.

Po svoje me jezi. Jezi me, ker je kar naenkrat postal 'najljubši sin', za katerega sta 'vedno vedela', kako je krasen.

Ampak po drugi strani - vidim ga, ko mi pripoveduje, kako sta bila starša presenečena, ko je uredil to in ono. Vidim ga, kako potrebuje njuno odobravanje, kako se jima vedno znova želi dokazati. In rad ju ima. Saj suma-sumarum res nista slaba starša. Pa take sočutne narave je.

Skratka, vidim da on zelo potrebuje to priznanje s strani staršev. Zato skušam to sprejeti.

Ampak vseh deset dni dopusta je pa prehudo. V tem primeru bi se resno pomenila z njim - naj pomaga, dan ali dva. Vendar preostanek dopusta pripada nama.

Tvoj lubi bubi, danes imenovani 'ded' pa ima doma še bolj zakomplicirano situacijo. Razlike so drastično večje. Zato je mogoče ta njegova potreba po dokazovanju še toliko večja. Potreba, da se dokaže, da dobi od očeta kašno pohvalno gesto. Morda se še sam tega ne zaveda in na tak način 'kupuje' očetovo naklonjenost. Mogoče bi ga morala soočiti s tem, naj ne pretirava in se nauči reči 'ne'.

_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

saj to je v bistvu to, ja......

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Vem, da čuti. Ta starejši še bolj :(

In bolj kot se dokazuje, večja je potreba, ker je večje pričakovanje po potrditvi. Mogoče bi bilo najbolje, da staršem ne posveti samo 14 dni dopusta, ampak mogoče vzame še nekaj neplačanega. Da bo le izpadel vreden potrditve. In bolj kot se bo trudil, večje bo razočaranje, ker priznanja ne bo. In ne bo ga zato, ker se ne ceni (uf, se sliši kot reklama za kozmetiko ). Na napačnem koncu se dokazuje - in hkrati izgublja možnost tam, kjer ima na voljo še veliko odprtih vrat, da pride do tistega, kar išče.

In zdaj se postavlja vprašanje kako naj se začne cenit. Se strinjam, tukaj obstaja problem potrebe po potrditvi, sprejetosti, ljubezni, ki naj jo zadovolji vsemogočna avtoriteta utelešena v liku očeta. Neprestano vračanje k istemu, prisilno ponavaljanje istega zaradi pričakovanja (lastne fantazije našega dejanja s točno določeno posledico), ki se nikoli ne izpolni, kar je na koncu dodatni razlog, da se stvar ponovi - začaran krog. Ta neodvisnost je dejansko samo navidezna, delna.
Dokler ne pride do razpustitve fantazme o velikem očetu, dokler se človek ne zave, da je/so tisti nekdo, ki je/so vlili temelj zakona, ki ga prepoznavamo kot univerzalno resnico, samo navaden človek, sestavljen iz krvi in mesa, ki ravno tako kot mi lula in kaka, smrdi in prdi in da ni nič bolj božanski in svet od nas samih, dokler se vse fotre/matre/taste/taščice/svake/svakinje s katerimi se večina ljudi tako fantastično razume ne spusti na zemljo, na nivo na katerem se lahko enakovredno pogovorimo brez strahov o morebitnih posledicah, ki naj bi v naši prebujni domišljiji lahko predstavljali katastrofo enakovredno padcu kometa na Zemljo, dokler se človek ne odloči za dejanje, dokler odločitev za dejanje ne dozori, dejanje, ki naj razjebe vse te namišljene strahove o grozovitih posledicah, zaradi katerih bi se lahko počutili še bolj nebogljeno in pohabljeno, nekompetentno in neprimerno - kot majhni otroci brez roditeljev -, tako dolgo bomo zrli v svet poln vseh teh ljudi, ki nas ne razumejo, nam grenijo življenje... To je tisti drugi, ki "produžava život dok gledaš u zid, on ti ne da sebi ulepšavaš snove". 

Obstaja nadaljevanje:
"Tvoja sreća je tu oslobodi se - zovi je..."  

In spet se vračamo k sebi in k temu, da bolj kot mož beži od žene k svoji prvotni družini, bolj se oddaljuje od tega, kar tako vneto pričakuje.

Ste malo zašle, a?