Včasih nas življenje prehiti in če nismo res pripravljeni na spremembo, nas je potem malo strah. Ampak to ne pomeni, da bo večno tako .
Poizkusi si res zapolnit dneve, pa naredit tvoje novo prebivališče res dom - da bo imelo malo tudi tvojega "touch"-a. Da se boš počutila tam doma, da ti bo prijetno. Lahko se lotiš urejanja, če kaj ni urejeno, lahko pa spoznavaš novi kraj, dokler pač ne nastopiš službe. Vse bo ok, samo ne ves čas mislit na bivši dom, začni mislit še na tega, novega - kakšnega si želiš, kaj bi rada, kako boš to dosegla, kaj moraš naredit, itd... Pa mogoče ne bi bilo slabo, da bi si tam v novem kraju poizkusila najt kako prijateljico.

Ne vem, zaenkrat je čudno... ne znam opisat sploh  
Vse to kar mi priporočate, sem že naredila... prinesla svoje stvari, malo preuredila, prijateljice tudi niso problem, ker ima fant sestro, ki mi je par punc že predstavila, tako da to sploh ni težava...  Gre za to, da zdaj ne čutim več enako kot prej, da ne znam uživat  v tem, da sva skupaj itd. Ker imam tak čuden grenak občutek in se ne znam veselit... kot da sem čustveno otopela in se moram za vsako stvar, ki mi je prej ni bilo težko nardit, zdaj trudit in borit sama s sabo...


< Sporočilo je popravil dalia8184 -- 22.10.2010 9:18:58 >

Mogoče se ne znaš več tako veselit z njim, ker imaš občutek, da si se žrtvovala zanj. Moraš se pogovorit sama s sabo, da si si TI to sama izbrala, da te ni on v to prisilil... Včasih zavestno to vemo, podzavest ima pa svoje ideje.

kaj pa, če bi fanta prosila, da si za vikend vzame en dan časa zate, in on tebe mal razvaja? no, da gresta na dolg sprehod, se pogovarjata, te zvečer mal zmasira, ti pripravi večerjo - pa čeprav sam tople sendviče...  tko, sama dva, brez družbe. men to zelo veliko pomeni.

tko, da boš videla, da se tudi on zate potrudi? ker dejstvo je, da te ima res rad, drugače ti ne bi rekel, da pridi k njemu...
in po moje mu ne bo problem, da si vzame čas res sam zate. in verjemi nam, res bo boljše. pač pogrešaš domači kraj, poznane ljudi, domače navade. verjemi, se spremenijo in tudi ti boš kmalu drugače čutila...

Spremembe so del življenja in očitno je, da imaš ti z njimi velike težave. Večina ljudi jih ima, vsaj manjše, ker spremembe težko sprejemamo, sploh tiste težje...ampak tole, kar ti pripoveduješ, je že na meji zdravega, pravzaprav je že bolno.

Poišči si strokovno pomoč, resno, zdaj imaš čas, preden greš v službo - in, kar je najpomembnejše, nimaš nobenih resnih problemov v življenju. Ker ti se boš dobesedno sesula, če ti pride nekaj težkega v življenju..bolezen, otroci, težave v službi, težave v zakonu. Ker skoraj ni, da nas v življenju nekaj ne bi trefnilo.

Živjo, lahko ti povem pa mojo izkušnjo. Tudi jaz sem se preselila 150 km stran od doma. Jaz sem sedaj že šesto leto preseljena, tako, da sem še precej na sveže preseljena. S tem, da sem šla iz bloka v mestu v hišo na kmetiji. Čeprav sem bila navajena tudi podeželja vseeno doživiš en kulturni selitveni šok.

Tako bom rekla, navadiš se. Pojdi ven in se mogoče spoprijateli s kom ali katero (pri meni to ni ratalo). Bo pa še huje, ko boš imela otroke in te partner ne bo včasih razumel. Pa nič za to, vsedi se v avto in na potep. Tako je to, če ne boš porihtala sebe, te drugi sigurno nebodo. To se stežka spoznala.

Če nimaš otrok, se čimprej organiziraj in pojdi na kakšen hrib v bližini.

Aja, če nebi imela službe, bi pa sploh nastradala. Sem zelo srečno dekle, ki se lahko pohvali, da uživa v službi.

Punca, temu se reče depresija. Treba se bo vzet v roke in nekaj naredit na sebi. Vem, da je to težko (sem dala to čez), ampak se da.
Druga stvar pa je vzrok za to depresijo. Selitev k fantu? Hm - zaskrbljujoče. Predvidevam, da ti življenje na pot še ni postavilo kakšne prave preizkušnje, ob kateri bi se zavedla, da si v resnici srečna. Mogoče v sebi čutiš, da ni pravi. Ja, je dober dečko, všeč ti je, ampak ni pravi. Sama sebi daj karte na mizo in v akcijo. Za svojo srečo moraš poskrbeti sama.

Ni problem v fantu, on je pravi, v to sem prepričana... Problem je, ker jaz težko premagujem spremembe, kakršnokoli. Z depresijo se borim že 6 let in pol, vedno znova se vrne, razlogi so zelo različni... Tudi ko sem dobila svojo prvo službo, ki sem si jo zelo želela in vse naredila za njo, sem 2 tedna pred podpisom pogodbe padla v depresijo, da sem se komaj pobrala in podpisala pogodbo. Kr en strah me prevzame in odpor do vsega, kar je novo... čeprav se pred tem tega neizmerno veselim in naredim VSE, da to dosežem. Če ne bi bila prepričana, da hočem živet s tem fantom, ne bi poslala nešteto prošenj za službe, hodila na razgovore itd.
Sej imam zdravila in hodim na pogovore k psihiatrinji, vem tudi, kaj je problem in prav ona mi je svetovala, da zberem moč in naredim ta korak, čeprav bo težko... Ker ne morem večno biti doma v gnezdu, da mi mama kuha in pere... ker tudi to me ni osrečevalo. Vedela sem, da enkrat moram to narediti, ker si želim svojo družino, otroke in vse, kar pač spada zraven. Ne morem doma čepet in bit do smrti sama... to ni sreča.

Dalia, da si ugotovila, da nekaj ne štima, je že pol rešitve .

Razlog je vedno eden in edini, ti sama in tvoje sprejemanje sprememb, ni važno kakšne, vsaka ti povzroča velike probleme. Različe situacije so sami različni zunanji dejavniki, razlog pa ostaja.

Lahko nadaljuješ, kjer si začela in se za vsako spremembo obrneš na psihiatra, na tablete in si na koncu odvisna od tega, kaj bo on rekel - tako boš naredila. Ampak, ali si res želiš živeti tako kot drugi stalno blagoslavljajo? Si želiš biti celo življenje odvisna od tuje pomoči? Odrasla si, 26 let imaš, čas je, da se naučiš delati lastne korake.
Ne vem, kaj te je tako zelo prestrašilo, da si tega ne upaš? Ker težnja po koraku nam je vsajena v gene. Poglej otroka, kako pada, preden se nauči hoditi. Pada, pada...razen če ga nekaj zelo ne prestraši, potem bo za vsak korak iskal oporo. In to počneš ti.
Naporno življenje imaš, brez radosti, veselja in pozitivnega adrenalina, ki spremljajo vsako spremembo. Naredi nekaj zase, sicer boš celo življenje hodila na berglah.

Ok, razumem in se strinjam... ampak kaj naj pa naredim, da bom obučila adrenalin in veselje ob takih spremembah??? Res ne znam... 

Tudi jaz ne vem, ker te ne poznam.
To boš morala ugotoviti samo, namesto da za vsak drekec pekec tečeš k psihiatru.

Ne vem, kaj ti manjka, ker te ne poznam.
Po napisanem imaš vse pogoje, da si srečna, ti pa kar neki...no, mogoče si samo razvajena, ali pa si nekaj bistvenega zamolčala.

Ne vem, da bi kaj zamolčala... nič posebnega, nimam razloga za to. Razvajena... ja, malo pa sem, mogoče ker sem edinka in mi je doma vedno bilo prelepo. Sicer sem ob študiju redno delala in od 19.leta služila svoj denar, ampak vseeno sem ogromno tudi dobila, ker imam čudovite starše. Sigurno je dost lažje it od doma tistim, ki doma nimajo take raja kot jaz, ampak to ni nič slabega.

Imam prijteljico, s katero sva si precej podobni. Isto trpi že več let zarad depresivnih obdobij... nazadnje je padla v hudo depresijo, ko je izvedela, da je noseča. Pa si je otroka zelo želela, načrtovala, s fantom skupaj živita, se imata rada, oba službe, svojo novo moderno bajto... VSE. Kje je pa tukaj razlog? Ni druge razlage, kot da enostavno težko prenaša spremembe in jo pač vržejo s tira. Težko razumet, ampak tako pač je.  

Jaz mislim, da imam tudi depresijo, ko te tako berem. Se ne hecam.
Samo po naravi sem optimist in poskušam stvari čim manj komplicirati.

Punca, depresija ni lahka stvar, če jo imaš že diagnosticirano. Mislim, da so za to tvoje psihiatrinje čisto v redu in jih poslušaj. Me ali mi na forumu smo laiki. Zato moraš tudi te stvari, ki so napisane na forumih, kritično brati.

Jaz tudi mislim, da je ta korak selitve bil potreben. Lej, jaz sem poslušala intervju z Andrejem Karolijem - novinar na VAL 202 - pa je rekel, da mu je pomagal samo pogovor z osebami, ki jih je imel rad.

Andrej Karoli je samo eden mnogih znanih oseb, ki bolehajo za depresijo. Jaz nisem imela pojma kaj to sploh pomeni (sem sicer slišala za njo, ampak nikoli se nisem poglabljala, kaj točno pomeni), dokler me ni doletela. Psihiatrinja mi je svetovala, da naredim ta korak in sem ga, zdaj pa pač moram malo potrpet, čeprav se mi nekako zdi, da je že malo bolje kot prve dni.

Tako pač je.
Dokler ne vložiš dovolj energije, da razumeš. Potem je lahko tudi drugače.
Samo izbrati bolezen je precej lažja pot.

Brez zamere milijonarka, ampak nobene bolezni, še najmanj pa depresije, si nihče ne izbere sam. Nihče se ne odloči, da bo pa zdaj bolan... to je popolnoma isto, kot če zboliš za rakom ali sladkorno... rabiš zdravila in ne moreš se kar odločiti, da boš pa od zdaj naprej zdrav, ker je to logično boljše in lažje! Ampak laiki tega ne razumejo, kar je razumljivo in seveda nobenemu ne zamerim, če na to gleda po svoje. O depresiji na netu piše ogromno in povsod je najprej poudarjeno, da se posameznik ni sam odločil za to in da se ne more odločiti, da bo pa kar zdrav.

Vem, da je zelo težko ali nemogoče razumeti sicer navzven zdravega in čist ok človeka, ki ima vse na svetu, da bi lahko bil srečen, pa ni... ker je depresiven. Še jaz, ki sem to večkrat dajala skozi, sem  v trenutku, ko je noseča prijateljica bila na dnu (namesto, da bi pokala od sreče, ker je končno zanosila, kar si je najbolj želela od vsega na svetu), težko razumela, kako da ni zdaj raje srečna! Ampak tega se ne da pojasniti z logiko, ker tukaj logike ni.

Seveda je ne izbereš v osnovi.
Lahko pa v nadaljevanju izbereš, kaj boš sama naredila, do bolezen gre- kot je prišla. Ampak najlažje se je izgovarjati nanjo.

Sicer pa-tvoja stvar, ne moja .

Kar se depresije tiče sta vzrok lahko dve stvari. Ena je da se ti nivo hormonov zmeša - tukaj bi jaz temu rekla, da si tega res nisi sam izbral - to je bolezen, na katero nimaš zunanjega vpliva, če pride. Drug vzrok je pa ta, da se ti vse zdi zanič, nemogoče oz. neznosno - to pa zato, ker se sam sebi smiliš, se pomiluješ - vzrok je pa, da ne vidiš izhoda iz brezupne situacije. Jaz tukaj ne razumem, zakaj se sama sebi smiliš, če ne doživljaš ničesar, ampak ničesar strašnega? Situacija ni brezupna in ni zanič, niti ni slaba, niti ni zacementirana - beri- lahko jo kadarkoli spremeniš, če si to želiš.

Lej, meni se zdi, da se imaš enostavno mogoče preveč lepo v lajfu in da sploh ne veš, kaj je v resnici hudo. Če bi doživela kaj hudega, bi znala ločit. Tako pa najbolj verjetno nisi. In temu se reče razvajenost.

Seveda dopuščam možnost, da imaš zmeštrane hormone, kemijo v glavi, vendar bi ti v tem primeru lahko pomagali zdravniki z zdravili. Pojdi do specialista. Ampak res do specialista, če misliš da je to vzrok.

Gina, verjetno nisi brala par postov gor... sej mam specialista - psihiatrinjo in tudi zdravila imam. Sicer pa nikjer nisem rekla, da je tako grozno hudo (je že blo dost huje, ko sem šla v bolnico na psihiatrij, ker sem hotla kr umret), ampak pač zgleda, da se ne morem tolk sprostit, da bi se res prav veselila, da bi skakala od sreče, ker se mi je izpolnila največja želja. To podobno kot, da si full lačen, potem pa ti dajo najljubšo jed, pa ne moreš jest, ker nimaš zob recimo... ne vem, butast primer, ampak tako nekako.

Dalia, jaz pa mislim, da je nekaj narobe s tvojo predstavo o spremembah. Vsaka sprememba je stres za cloveka, ker je naravno, da tezimo k eni stabilnosti v lajfu. Ti pa gres vanje z eno iluzorno predstavo, da ker si tega zelis, bo pa potem vse super, da bo s skakala do neba, ker se ti je izpolnila najvecja zelja.... Ampak to ni nikoli tako, da ti vsaka sprememba zivljenje spremeni v pravljico. No mogoce prvi dan al pa tako, ampak slej ko prej se mora tvoje notranje ravnotezje odzvati na novo okolje in takrat pride do takih tezav. Ce bi se ti ze vnaprej zavedala, da ti bo tezko - da bos brez prijateljev, da ne bos vedela, kaj poceti, ker se se ne bos znasla v novem okolju, da ti bo vse tuje, da bos pogresala domace... bi bila na to pripravljena in to ne bi bil tak sok. Gre za to, da se tega zavedas, da se na te spremembe vnaprej racionalno pripravis. Ko pride do tega, si potem enostavno notranje dovolj stabilen (ker ves, kaj se ti dogaja), da te ne vrze iz tira. Tebe je pa vnaprej spremembe samo strah, pripravis se pa nanjo ne oz. ta strah potlacis s slikanjem pravljice, da moras samo storiti ta korak, potem bo pa itak vse super in lepo.
Midva sva recimo zivela nekaj let skupaj, potem sem se zaradi sluzbe preselila v tujino. Po enem letu, obcasnih obiskov, predvsem pa stikov prek racunalnika, je moj partner prisel za mano. Prva stvar, ki sva jo razcistila, je bila, da bo prvih nekaj tednov (mogoce tudi mesecev), tezkih za oba in da morava biti pripravljena na to. Ker bo to za oba sprememba - jaz se bom spet morala navaditi z nekom ziveti, sprejemati kompromise, on pa je bil se pod vecjim pritiskom - brez prijateljev, sluzbe, znanja jezika, v neznanem okolju... Ampak sva se racionalno pripravila na to vnaprej in se tudi zmenila, da si bova povedala, ce bo koga kaj tezilo (oziroma sva bila en pri drugem bolj pozorna na te znake). Hkrati pa sva bila bolj pozorna tudi sama nase in sva lahko primerno odreagirala. In je bilo obema lazje.
Ti si pa sokirana, ker ni vse tako oh in sploh, kot si si predstavljala in bi zdaj najraje stekla nazaj v varen domac objem. Ampak se strinjam, da pocakaj se malo in bodi pripravljena na to, da bo minilo se nekaj tednov (ali mesecev) preden se bos vsidrala v to novo okolje. Ampak o tem ne premisljuj s strahom, ampak se enostavno zavedaj, da tako pac je in da se moras v kaksno stvar tudi prisiliti (predvsem v to, kako si bos ustvarila normalno zivljenje izven doma). Prej ko se bos s tem 'spopadla', prej ti bo lepo. Je vredno.

Se podpišem.
Samo se mi ni dalo pisat, ker se mi zdi, da je dalia8184 samo en razvajen nesamostojen otrok.

Nisem vedela, da je TREBA občutit adrenalin in veselje ob spremembah.