18.08.2010, 10:31
liliana
10282
Saj sem napisala, da lahko sklepam....no mogoče bi bilo boljše za razumevanje, da bi pogojnik uporabila......
....ne pomeni pa to, da jaz enačim selitev od staršev, pa naj je ta k partnerju ali pa "čisto na svoje" z neko osamosvojitvijo in da je tisti človek, ki to stori zdaj kaj precej bolj odgovoren in samostojen kot nekdo, ki si pri starših uredi mansardo...... ker nekateri odgovori so bili napisani tako, da so avtorico takoj "ožigosali" kot nesamostojno, neodgovorno in ne vem kaj še vse.....zgolj zato, ker 26 letnico obhajajo dvomi in tesnoba, če bi se morala preseliti 200 km vstran.....
Pa saj dandanes človek več ne sme priznati, da ga je strah, da obhajajo dvomi, ne sme več priznati, da se starši pred njim zjočejo, da se on zjoče pred starši, ne smemo priznati, da smo kdaj povzdignili glas (no, če nad taščo povzdignemo glas je to sicer precej sprejemljivo, ker na ta način pa pokažemo svojo samostojnost)......takoj on ali pa nekdo njega čustveno izsiljuje......ne smemo priznati, da nam je včasih hudo zaradi staršev, ker smo jih zapustili, ker smo takoj čustveno labilni in dobimo celo disertacijo tega, da rabimo strokovno pomoč, ker nas starši niso vzgojili v samostojno in odgovorno osebo.....
Ker normalno in družbeno sprejemljivo je izgleda le to, da ko končaš študij ali šolo, se odseliš na svoje......ker moraš prerezati popkovino, ker se to pričakuje od tebe.....potrošniška družba to pričakuje od tebe......moraš si takoj vzeti gromozanski kredit, ki ga odplačuješ 30 let, da si kupiš stanovanje ali hišo, da dokažeš drugim, da si samostojen in odgovoren......ker pri starših vendar ne moreš živeti......to ne gre......ker če živiš z njimi si takoj odvisen.....ker mladi in stari ne gredo skupaj......kdo pa je kriv, da so starši zidali tako veliko hišo......starši ti morajo ploskati, da se boš raje selil 200 km stran od njih, ker je to potrditev, da so vzgojili zrelo in odgovorno osebo.....individuma, ki mu ni mar za nikogar več......ki ima zdaj svojo družino in svoje prijatelje in se vrača k staršem le za veliko noč in božič za nekaj dni....."veš mama, prezaposleni smo, otrok ima toliko obveznosti, od mene pa v službi toliko pričakujejo".....mama pa mora reči, "saj razumem otrok, vesela sem, da si srečna" in potem, ko otrok odide naskrivaj potoči solzo ali dve.....ne sme pa staršem in tebi biti težko, odseliti se od njih......to, pa ne.....ker izkazovanje čustev (razen radosti) je dokaz slabosti in da je nekdo nekaj storil narobe......
In potem vidiš take nesmisle, da veselo ploskamo idejam (ki jih financira EU ali kdor koli že) o postavljanju nekih bivalnikov in hiš za sobivanje generacij.....ker v lasntnih družinah pa nismo več sposobni tega resnično živeti......in potrebujemo spet neko fikcijo in idejo, da bomo lahko srečni.....
se podpišem
18.08.2010, 18:16
Anonimen
Zakaj fizično drugam? Ker razumsko in čustveno večina ljudi ni toliko zrelih, da bi popkovino prerezali brez tega vidnega dejanja.
Načeloma je sobivanje vseh generacij idealno življenjsko okolje
. Ki se v praksi v velikooo primerih če ne poruši, ampak sčasoma postane neidealno. Oziroma živijo skupaj zato, ker so se ali tako navadili (na komoditete ki jih skupno življenje prinaša) ali ker nimajo druge možnosti, vsaj kratkoročno - na dolgi rok pa se potem spet navadijo, da je kot je.
In ideal zahteva razumne in ega prazne ljudi - teh je pa malo.
Narava sama nas sili, da postanemo samostojne osebnosti. Ne sili nas, kje naj živimo, nas pa sili v samostojnost. Ki je v večini primerov zaradi zgoraj napisanega pogojena s fizičnim oddaljevanjem.
18.08.2010, 18:42
ronja
15289
Hm, vsi imate svoj point, ampak vseeno se najbolj strinjam z milijonarko. V naravi bi ostali v istem plemenu/tropu/kardelu (kakor hočete rečt tistih skupnostim), vendar bi si naredili svoje gnezdo. To je logično. Lahko bi bilo pa gnezdo blizu primarnega, če bi prostor to omogočal. Ne bi pa starši preveč pomagali pri gradnji gnezda, ker bi verjetno imela še kakega potomca za vami.
Tako da, kakorkoli obračate: naravno je imet svoje gnezdo - in pomagat članom svoje družine in potem še razširjenega plemena, kar bi bilo danes pojmovano kot krog prijateljev in sodelavcev - pač ljudi, s katerimi imaš nekaj skupnega in preživiš nekaj časa skupaj. Ker se ta pomoč naravno gledano splača - lažje preživimo, če si pomagamo. To še vedno velja, tudi za brate in sestre in starše in vso razširjeno družino. Vseeno pa imamo vsak svoj brlog. Če je to zg. štuk mansarde in se vsi strinjajo, neka, zakaj pa ne? Ampak avtorica pač nima te situacije: ona ima možnost živet z izbranim samcem v skupnem njunem gnezdu, ki pa pač ni blizu njenega primarnega gnezda. Zdaj: ali najde drugega samca, ali pa gre probat, če bo s tem funkcioniralo.
Še odgovor dalii: tudi mene bi bilo strah it po pol leta zveze živet 2oo km stran, pa pri teh letih sploh nisem živela s starši (ker so se pri nas starši odselili iz brloga - eden po eden)! Ne poznata se še prav dolgo in ne veš, kako bo tam in seveda te je strah! Ne pomeni pa to, da se ne splača probat - navsezadnje tam imaš delo preko študenta, ki te ne veže in si še vedno lahko premisliš in prideš nazaj, če se stvari ne izidejo.
Mogoče si začni delat plane b, c, d,... Tako se boš mogoče počutila bolj varno, ker boš vedela, kaj boš naredila, če stvari ne bojo šle po načrtu (a). Torej: če bo prehudo, se lako vedno vrneš domov, se dogovoriš s starši, da ti začasno še pustijo tvojo sobico za vsak slučaj, recimo. In veš, da imaš vedno pot nazaj. Saj zdaj to ne pomeni, da boš svoje starše pokopala. Jasno pa, da se boste manj videli. seveda ti je zato hudo, če jih imaš rada, hkrati pa ti bo to prineslo obilo lepega: lahko boš prvič v življenju ogranizirala sama s partnerjem vajin dom: kje bo kaj, kako bosta obnovila stanovanje, kakšno pohištvo si želiš, lahko boš imela ljubljenčka, če ga doma nisi smela imet, itd... Naredi si seznam plusov. Poleg tega, da boš lahko več s fantom, boš lahko tudi o več stvareh odločala. To je veliko, da ti ogromno svobode - svobode odločanja o sebi in svoji okolici.
Različni ljudje smo: ene je strah na začetku, predno udejanjimo spremembo, ker si takoj predstavljamo vse najhujše, kaj bo prinesla, pa jo vendar naredimo, ker vemo, da za nekaj je pa dobra in potem vidimo, da sploh ni tako slaba, kot se nam je zdelo (tako je bilo pri meni s službo: se mi je zdelo, da bom crknila od rutine, če bom morala vsak dan ob isti uri na šith - pa nisem in zdaj, v trenutni situaciji z dvema malima pamžema, pa ugotavljam, da ima to tudi ogromno plusov!)
Drugi se vsi veseli zaženejo v spremembo in mislijo samo na to, kako bo vse lepo. In jim včasih to da poleta, da res vse krasno zrihtajo, nemalokrat so pa razočarani. Tako da ni nič narobe, če te je pač prej strah.
Sicer pa se strinjam tudi s tistimi, ki jih malo skrbi pretirana navezanost na starše (in staršev nate). Po eni strani je razumljiva in normalno, da je tudi staršem težko kar na vrat na nos sprejeti, da bojo hčeko namesto vsak dan, videli 1x na mesec. Ampak po drugi strani pa da te to pahne v depresijo, vseeno ni normalno.
Navadno pri selitvah ti mora naredit en klik v glavi- pri vijoličarki je bil to pralni stroj, pri meni se je kar brat odločin namesto naju, kdaj je najino stanovanje vseljivo in me v bistvu vrgel ven (oz. je oddal mojo sobo
), kar je bilo nepraktično, ampak sva se pa prej vselila zato. Vse ma svoje pluse.
Glede na to, da imaš blago depresijo (če bi bila zelo huda, bi bila ves čas na zdravilih), je velika verjetnost, da so razlogi bolj psihogeni kot kemični (ker bi ti primanjkovalo določene kemične substance, kar je navadno pri močni obliki depresije) in bi se dala pozdravit z dobro psihoterapijo. Tam bi verjetno nehala idealizirat svoje starše in otroštvo, kar imam občutek, da zdaj počneš. da se bojiš odrast in ti je zato pri starših najlepše. Ampak ti povem, da je lepše bit odrasel, v svojem brlogu .
Takole nekako.
problem pri tem, da spreminjaš svoje plane vsakokrat, ko se počutiš nesigurna, je to, da imaš vsakič potem manj samozavesti - ker ti ni uspelo nekaj, kar si si po eni strani zelo želela. In še huje je zavedanje, da ti ni uspelo zaradi tebe same - ne zato, ker ne bi našla službe (ala zunanji dejavnik), ampak zato, ker si se ti ustaršila. zato je včasih boljše naredit napako in it k narobe človeku živet, videt,d a to ni to in prit nazaj, pa vsaj imet izkušnjo in pogum, kot pa čakat doma, kdaj boš bolj samozavestna. Ker to postanemo z izkušnjami, ne s časom.
18.08.2010, 20:15
Misek
2830
Zrelost? Kaj pravzaprav je zrelost? Za eno kulturo je to odhod od doma, za drugo zgolj financno neodvisnost, za tretjo je zrelost prevzemanje skrbi za starse in stare starse, za cetrto kulturo je to obred v tocno dolocenih letih....
Načeloma je sobivanje vseh generacij idealno življenjsko okolje
Ki se v praksi v velikooo primerih če ne poruši, ampak sčasoma postane neidealno. Oziroma živijo skupaj zato, ker so se ali tako navadili (na komoditete ki jih skupno življenje prinaša) ali ker nimajo druge možnosti, vsaj kratkoročno - na dolgi rok pa se potem spet navadijo, da je kot je.
V praksi kakrsen koli nacin zivljenja scasoma postane neidealen. Pravzaprav je lahko fizicna oddaljenost dosti bolj neidealna kot obratno. Mati samohranilka na 200 km od sirse druzine vpeta med otroke, sluzbo ipd... je vsekakor v dalec bolj neidealni situaciji, ce nima blizu nobenega svojega.
Clovek je po naravi credno bitje. Druzbena sprejemljivost pa pogojuje naso pripravljenost na skupno zivljenje v sirsi druzini ali teznjo po fizicni oddaljenosti od sirse druzine in s tem tudi razbijanje sirse druzine kot celote.
Tradicionalnejsa druzina tega problema odseljevanja ne pozna. Pravila so bila jasna - hcerke se porocijo in gredo h mozu, sinovi med duhovnike eden pa doma, da skrbi za hiso in starse. Zdaj pravil ni. Zdaj je pravilo, da je slabo in grozno ce ti je hudo, da odhajas od doma.
Jaz razumem strah avtorice inicialnega posta. Ne razumem ga pa kot strah ker ne bo vec mamice in atka (neke "nezrelosti"), temvec kot strah pred spreminjanjem nacina zivljenja. Ljudje imajo isti strah ko se locujejo. Zivis na dolocen nacin leta in leta in v enem trenutku naj bi vse postavila na glavo in zacel znova... In res je - najvecji strah je prvic - ko gres prvic od doma, ko se prvic locis.... potem je itak vse ze znano
Ideala ni, razen v nasih glavah.
A nas res narava sili, da postanemo samostojne osebnosti? Ali se od nas samo pricakuje, da moramo biti samostojne osebnosti? kaj manjka nekemu sticu iz sosednje vasi ce ne zna kuhati in nikoli nic ni skuhal, ce ne zna oprati... po nekih danasnjih definicijah je on nesamostojen?
Plemenska skupnost je imela in ima za vsakega posameznika tocno dolocene naloge. Tudi danes samostojnosti ni. Tisto kar je bila sirsa druzina sedaj nadomescajo vrtci, varuske, podaljsano bivanje... a nesamostojni smo, ker vsega tega ni, ce ne igras druzbene vloge, ki ti je namenjena.
Pravzaprav samostojnost je apstrahirana kategorija, enako kot kategorija osebne svobode. Domisljamo si, da je, a jo je v praksi nemogoce uveljaviti.
< Sporočilo je popravil Misek -- 18.8.2010 20:18:48 >
_____________________________
http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related
18.08.2010, 22:07
Misek
2830
Na zalost obstoja se ena moznost:
Gres od doma, in si lazes, da je popkovina prerezana. Mamini sincki, ki morajo vsak dan poklicat mamico ali ockove deklice, pa mamine princeze..... kar krepka konkurenca
_____________________________
http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related
18.08.2010, 22:10
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: Misek
Na zalost obstoja se ena moznost:
Gres od doma, in si lazes, da je popkovina prerezana. Mamini sincki, ki morajo vsak dan poklicat mamico ali ockove deklice, pa mamine princeze..... kar krepka konkurenca
Optimistično sem zaključila pri možnosti številka tri
.
18.08.2010, 22:18
Misek
2830
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka
IZVIRNO SPOROČILO: Misek
Na zalost obstoja se ena moznost:
Gres od doma, in si lazes, da je popkovina prerezana. Mamini sincki, ki morajo vsak dan poklicat mamico ali ockove deklice, pa mamine princeze..... kar krepka konkurenca
Optimistično sem zaključila pri možnosti številka tri
Res optimisticno - najtezjo kategorijo si preskocila !
_____________________________
http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related
19.08.2010, 07:16
punci
146
IZVIRNO SPOROČILO: Saraya
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka
Meni ni normalno, lahko pa tebi je.
Veselim se selitev, do zdaj sem se še vsake. Vsaka pomeni, da naredim en korak naprej, od selitve v študenta, k prvemu fantu, na svoje,...nekako čutim, da se bom kmalu spet in upam, da me občutek ne vara.
Vedno pospravim za sabo in grem naprej. Ne vem no, meni ne da je fajn, v bistvu mi je napeto in fajn, kot dober film.
tukaj se podpišem
joj svaka ti čast, jaz pa se sedaj po sili čudnih okoliščin selim tretjič , torej drugič v roku 2 mesecev pa me je kar groza koliko je to spet dela, pospravljanja, letanja s spapirji, pa pošta, pa občina, pa to prijavit pa ono, pa za vse sama ojoj bože mili
19.08.2010, 08:40
ronja
15289
No, ti bom pa jaz naredila to uslugo
. No, za dalio se torej ni nič spremenilo - ona bi tudi takrat v tej "krasni" tradicionalni s pravili obloženi družini morala it živet k njemu, 200 km stran... In verjetno je bilo puncam takrat še težje, ker so vedele, da bojo starše, brate, nečake... videle kvečjemu 2x letno...
Hvalabogu. Zdaj je svoboda
. Ne, mislim, da se vsi strinjamo, da ni nič narobe, če ti je malo hudo, ko greš od doma. Ampak da zato padeš v hudo depresijo, da ti je tako hudo, da si zato premisliš, pa vseeno, kakorkoli obrneš, ni normalno oz. bolje povedano je slabo zate (ker te strah onemogoči). To je problem, ne to, kaj je normalno. Problem je to, da si je ona zdaj samo zaradi strahu premislila in da se zdaj ob tej odločitvi tudi ne počuti dobro, saj si je selitev želela... Če bi bila zdaj olajšana in vsa srečna, bi bilo vse ok. Samo na žalost ni tako.
Tudi jaz jo razumem, da jo je strah. Se pa bojim, zato, ker pravi, da si je toliko prizadevala zato, da bi lahko poizkusila živet tam in ko je dobila šanso, jo je strah čisto onemogočil. To pa ni fajn - ker ji strah ne pusti živeti tako, kot bi ona sama rada (glede na to, da se je tako zelo trudila najt službo na tistem koncu - in najt službo brez izkušenj tudi ni kar tako, tako da očitno se je res trudila...)
Pa, v bistvu v naravi se mamini sineki res ne bi ne vem kako dobro razmnoževali, ker vsaka normalna samica hoče met samca, ki jo bo varoval. In vsak normalen samec želi samico, ki bo varovala njune otroke... Tako da: ja, narava res to preferira.
Pa ne gre tu za deljenje vlog - te so bile že v naravi, ker smo eni fizično bolj za eno, drugi pa za drugo. Gre za to, da si se sposoben postavit zase in za svoje mladiče in branit svoj teritorij, če govorimo o teritorialnih živalih (kar ljudje gotovo smo). Še odg. na vprašanje, kaj je zrelost: zame pomeni to, da znaš poskrbeti zase in da zelo dobro poskrbiš za svoje otroke (pač glede na realne možnosti: neka prostitutka v Tajvanu bo lahko največ, kar se da, dala otroku, če mu priskrbi dovolj za jest, jaz tu imam pa neprimerno večje možnosti in za moje pojme ne bom dobra, če mu zagotovim samo hrano - čeprav bo ona zame super, če ji že samo to rata).
Tu se strinjava - naravno smo socialna bitja in večinoma nismo srečni, če smo sami, se počutimo osamljene. Tudi druge socialne živali v živalskih vrtovih so čisto nesrečne, če so same (tudi sicer v zoojih niso najbolj srečne, ampak se pozna neprimerna razlika, če imajo svojo skupnost z vsemi odnosi not).
ampak naravno je tudi, da ne živimo vsi ves čas v istem plemenu, ker bi to zelo hitro privedlo do imbreedinga (križanja med sorodniki), ki je pa pri človeku zelo hitro fatalno (smrtno). Zato so se pri višlje razvitih sesalcih te selitve tudi obdržale. Mešanje genov je dobro za preživetje. Zato se mladi spolno zreli osebki dostikrat odselijo od primarnega plemena in iščejo srečo (beri: partnerja in teritorij) po svoje. POnekod grejo v gl. samci, drugje samice, dostikrat oba spola. Monogamnost pri človeku je in ni naravna: ljudje nismo monogamni celo življenje, smo pa tudi v naravi monogamni, dokler imamo mladiče (za katere je treba še skrbet, to v naravi ni tako dolgo kot v družbi, vsekakor ni 20 let
). Samica je navadno zvesta svojemu izbranemu samcu v času ovluacije, takrat jo tudi on najbolj čuva - ker hoče, da so mladiči njegovi, seveda. Poroke in ostalo pa res ni naravno
. 
