To je enostavno preverljivo s stvarjo, kot je lokacijska informacija.

Ko začneš podirat šele vidiš v kakšnem stanju je bajta in marsikdo se je že nasmolil, verjemi mi.

Ja, je tako kot pravi Kalbo. Midva se sicer nisva nasmolila (kljub renoviranju), ker če si preračunam, bi ziher več dala za gradnjo (nakup parcele + vse kar spada zraven), kot pa za to, da si jo malce preurediva. Problem bi bil pa še v tem, ker pri nas sploh ne dobiš zazidljive parcele, da greva pa ven iz kraja, kjer sva zdaj, pa nama ni, pa še vse cene so podvojene. V bistvu sem vesela, da sem se za ta nakup odločila, čeprav bo letos decembra že 3 leta, odkar je najina, postopoma jo pa preurejava, če pa ne bi bile finance problem, bi bila pa že urejena, vendar še zmeeraj za ta denar ne bi stala nova .

Stroškov je precej manj, kot če bi zidal novo......še posebno, če je stara hiša podarjena......seveda pa je različno od percepcije posameznika, kako se sprijazni s tem, da ima "še vedno staro hišo".....če te "stara hiša" bistveno moti in želiš iz stare novo narediti, pa verjamem, da je stroškov ogromno.....skoraj toliko, kot če bi zidal novo........

Po čem sklepaš, čisto tako me zanima.

Če je hiša dokaj nova oziroma ohranjena do te mere, kjer inštalacije, streha, ometi, fasada in podobno niso dotrajani, potem imaš prav, v nasprotnem primeru pa pač ne.

Četrta gradbena faza je najdražja in če greš samo obnovit inštalacije, te čaka skoraj komplet četrta plus razbijanje in žal je res tako, da potem živiš še vedno v stari hiši.

PS: Če je hiša podarjena ali ne, nima veze.

Mislila sem na hišo, staro tam nekje 40, 50, mogoče 60 let.....čeprav je tudi starejša hiša, če je bila dobro vzdrževana praktično takoj vseljiva....

Vendar pa, kot sem rekla, če želiš iz starega novo narediti, to precej stane....če pa streho, fasado, okna ali vrata obnavljaš na stari hiši in ne delaš iz tega cele znanosti, kot je sedaj modno (da kao grozno privarčuješ pri energiji in se ti taka investicija povrne komaj čez 20 ali 30 let), se ti stare hiše ne splača obnavljati......

Če pa namesto azbestnih salonitk daš na streho navadne salonitke......če fasado le obnoviš brez tistega nekaj centimeterskega dragega stiropora oz. če se ne greš na stari hiši neke drage energetsko varčne obnove, je taka nekaj desetletij stara hiša lahko prav lep in tudi zdrav domek, pa čeprav ni nova.......in stane precej manj kot nova hiša.....

prednost pa je tudi ta, da se tako obnovo lahko greš po obrokih.....eno leto notranjost, potem nekaj časa mir, da si družinske finance opomorejo.....potem streha....nato spet fasada.....ker je taka hiša takoj vseljiva......seveda pa mora človek biti pripravljen na to, da ne živi takoj v tip top urejeni novi hiši.....kar pa je pri nas običajno problem......ker Slovenci itak živimo v globalu zgolj za nove hiše oz. stanovanja in nove avte......in smo mnenja, da kar ni novo, je neuporabno in se finančno ne splača.....

S podarjeno staro hišo pa sem mislila to, da je cenejša zato, ker je takoj vseljiva......in se z malo finančnih sredstev kot sem zgoraj opisala da tako hiško prav lepo prenoviti......če pa želiš zidati novo, moraš pa tako hišo podreti.....in že samo podiranje pri nas stane in kot sem slišala niti ne tako malo......če pa nimaš niti parcele, kjer bi novo hišo zidal, pa moraš dodatno plačati še za to, da sploh nekaj postaviš......

Se strinjam, odvisno je pa tudi od tega, kako in s kakšnimi materiali je bila zidana ta hiša. V 40-50 let stari hiši so recimo lahko inštalacije v odličnem stanju, izvedene strokovno in je res treba samo prebelit, polakirat parket, recimo zamenjat vrata, kako vtičnico kje dodat in je zmaga tu, v tem primeru se seveda obnova splača in tud dodatna izolacija ob menjavi strehe ni nek problem.

Težava nastane pri 40 let stari hiši, kjer je vse skupaj seštukano, inštalacija izvedena takrat po starem. V taki hiši moraš v komplet prenovo inštalacij (pri elektroinštalacijah že zaradi varnosti), pri vodovodu v izogib puščanju, ker ni hujšega, kot gledat madež na novo prebeljenem stropu. Pri takšnih hišah se zgodi, da ni hidroizolacije, da je kanalizacija izvedena nestrokovno in je odpadna voda leta razjedala temelje... Pri taki hiši se lahko pa z obnovo pošteno nasmoliš in končna računica z živci vred komot znese za novo hišo. Veliko teh stvari pa vidiš šele, ko začneš odpirat, prej ne.

Mi smo nadzidali obstoječo hišo za novo nadstropje, s tem, da smo morali najprej podreti staro streho in obod ter nosilce za streho. Že samo s podiranjem je bilo dela da je joj!

Potem pa sva začela vse na novo, kot da bi zidala od tal atrijsko hišo. Vse novo; nove instalacije, dimnik, estrihi, predelne stene... Ja je naneslo. Samo ko smo pa obstoječi spodnji del nekaj obnovili....jao.

Hiša še ni stara 40 let. Nima prave izolacije (beri izolacijski material in čez fasada), čeprav je kar ok. TReba bi bilo dati nova okna. Potrebno bi bilo zamenjati peč in posledično vse radiatorje, ki so sedaj tisti stari rebrasti in imajo čisto preveč vode notri. Nama cevi za centralno tečejo v tleh in so izolirane, tukaj tečejo po stenah in bi jih bilo treba nujno izolirati, ker se precej izgubi, sploh v kletnem delu.
Vodovodna napeljava je še s starimi svinčenimi odtoki in cevmi, nujno bi jih bilo potrebno zamenjati. Ploščice v kopalnici bi bilo potrebno zamenjati, ker poka glazura.
Klet nima hidroizolacije in po stenah vleče vlago gor, sploh tam, kjer so tla pokrita s ploščicami. Potrebno bi bilo odkopat klet in nareditit hidroizolacijo od zunaj, prav tako bi bilo potrebno izolirat tla v kleti in narediti estrih tako kot se zagre.

To so samo groba dela. Kje je potem še oprema in parket in beljenje (običajno je treba se spraskat dol vso do tedaj nanešeno barvo in na novo pokitat in potem šele pobelit).

Kalbo ima kar prav. Samo je pa res; če dobiš staro hišo, jo valda vzameš. BOlje vrabec v roki, kot golob na strehi pravijo. Pa še živeti imaš kje. Čeprav je res tudi to, da je najbolje, da obnoviš in se šele potem vseliš. Ker je to muka s tem prahom, delavci, nimaš prostora, vse založeno, vse gre počasi... JA če pa zidaš na novo, moraš pa imaeti parcelo in če imaš srečo, je prazna. Če ne te čaka še rušenje...in potem vse tisto urejanje dokumentacije...čeprav tudi za obnovo, če spreminjaš zuannje mere hiše ali naklon strehe in višino slemena, moraš ravno tako imeti papirje.

Je za razmislit. Oboje pa stane precej!

Da še jaz svoj piskrček pristavim k tej debati.Mi imamo hišo staro 35 let.Moja starša sta živela sama v hiši sta upokojenca.Smo se dogovorili,če dobima kredit d si uredima zgornji del hiše kjer je trosobno stanovanje velika terasa in pa kar velik balkon.V spodnji etaži pa je bilo potrebno zrenovirati enosobno stanovanje.Seveda sva dobila kredit 50.000€.Zdaj mogoče mislite joj mata pa lepe plače če sta dobila tak kredit v slo.Ne dobila sva v Avstriji,za 15 let.za ta denar smo nardili poseben vhod v zgornjo etažo,stopnice, po celi hiši nova okna,dvojne vhodne vrate,novo streho,ker smo imeli prej azbesne salonitke,novo fasado spodaj stiropor za bolšo izolacijo,novo kopalnico spodaj kuhinjo in pa spalnico.Inštalacije so se morale tud kar popravljati,ker so zastarele seveda.Pa še je to premalo blo se bi še marsikaj našlo za obnavljat pa je zmanjkalo denarja.Tako,da ne mislit ja saj bo šlo sproti zdaj malo pol malo to ni to.Hišo imet ja samo kaj je potem za vzdrževanje vse potrebno pa se to pokvari je treba popravt ....
Za enkrat bi blo tolk

_____________________________

Sanjela
Dokler imamo spomine, obstaja preteklost.

Dokler imamo upanje, nas čaka prihodnost.

Dokler imamo prijatelje, je lepa SEDANJOST!

Draga Poliana, jaz ti o stroških ne bom, ker nimam pojma.

Si pa že v štartu dala vedet, da si ne želiš iti k njemu in ne vem, zakaj bi mogla na silo.

Midva sva se odločila, da si stanovanje urediva v njegovem kraju, čeprav je od mojih oddaljen uro in četrt.
Pa ni šlo vse gladko s stanovanjem, zato smo morali prvo leto preživeti pri tastu.
Nikoli, nikoli me ne bo nihče več prepričal, da s komerkoli karkoli delim, pa če imamo grad.
Mi smo začeli živeti lepo, kot družina šele, ko je bil sin star že eno leto, ko smo končno šli na svoje.

Tudi če bosta sama.... Jaz sem dobila občutek, da nočeš tja. Ni ti treba, naj te nihče ne sili.
srečno!

Dragi moji!

Minilo je nekaj mesecev od te naše debate in danes sem totalno na dnu, zato sem se odločila, da se izpovem tukaj, kjer vedno ti nekdo pričara nasmeh na obraz...

Debata je bila, kje bova z mojem živela... oddaljena sva od najinih domov 1,15h. On živi bolj v zakotnih krajih, hribih, živina, staromodnost, ... jaz pa bolj blizu avtoceste, glavnih mest, še vedno na kmetiji - v vinorodnem kraju. Oba končujeva študij in se pogovarjava o najini prihodnost, otrocih, poroki, ... A ustavi se tam: KJE BOVA?
On ima zagotovljen šiht v njegovem kraju (20 min oddaljeno), jaz pa (10min) od mojega kraja. Vsak bi rad ostal v svojem kraju... on bi gradil doma - zgornji štuk bi preuredil za naju. (ne hvala nočem živet blizu tašče & tasta) - sta fanj, malo staromodna, pri njih je pomembno le delo, delo in ne študij.
Pri meni doma bi imela tudi možnost si naredit topel domek, a bi raje zgrabila za priložnost, ker sem nama ponuja bajta (od pokojnih starih strašev), čisto na samem, 10 min stran od mene. (obnovljena 30 let nazaj).

Zabolelo me je to, ker je on začel obnavljat pri njemu doma, sem vesela, ga pohvalim, ker je multipraktik..., priden, ... ampak mu tudi povem, da jaz nimam nič od tega, ker ne more samo eden vleči na svojo stran, da pri takih stvareh morava dobiti en skupni kompromis.
Moj predlog je bil, da greva na pol poti. On pa: "da če naredi pri njemu doma, porabi 15.000€, da bova kupila bajto nekje pa 10x več...
To mu že dam prav, ampak ne morem se odreči vsemu, on pa nič. Totalno me je zabolelo, ker vidi samega sebe... da bom morala porabiti 3h na dan za vožnjo, po zelo grdi cesti (včasih prostora le za 1 avto), kaj šele ko je sneg  ....

Sprašujem se, če se mi splača vztrajat naprej v tej zvezi... boli me, ker se razumeva, redkokdaj skregava, a pri tej debati je pa takoj ogenj v strehi.
Mislim da debata, kdaj se bova poročila, kje bova živela in kdaj imela otroke je en skupni kompromis in ne od enega.

Kaj naj naredim? Ljubim ga, a življenje je eno, zakaj bi živela nekje, kjer bi trpela in pol časa porabila za vožnjo... Ne predstavljam si tega, da bi tako malo časa imela za moje otroke... Da pa bi se njemu totalno podredila in popustila - to predstavlja celo moje življenje  ???!!!

Ne čutim še, da bi naredila konec zveze... po eni strani bi pustila reki, naj gre svojo pot, pa me bo že vsoda sama pripeljala do rešitve... Po eni strani pa bo šlo življenje mimo mene...

Hvala za posluh, prijatelji moji... (in tudi za kakšen komentar in izkušnjo)

Pozdravček

Praviš, da si še študentka.. Tudi midva sva še oba študenta, moj dela preko študenta, ampak si niti v sanjah ne predstavljam, da bi gradila, kupla stanovanje ali dvigovala hišo S česa? Ko bo vsaj en redno zaposlen, bova vzela kredit in začela gradit. Do takrat pa smo v podnajemniškem stanovanju.
Moje mnenje: nekje na sredi najet stanovanje, ko pa bosta imela več dnarja za to, da si bosta nekje lahko dejansko ustvarila dom, se bosta takrat ubadala s tem, kje živet vse življenje

Imaš več možnosti:

1. Če ti toliko pomeni, da je to vprašanje biti ali ne biti, potem pojdi proč.
2. Lahko razmisliš, če pa morda le ne pretiravaš s tem, da je pri njemu tako grozno. Morda bi ti bilo všeč, bi se vživela v lajf pri njih, si našla službo bližje, saj si še mlada, boš pa ja našla kaj veselja v nekih novih izzivih.
3. Lahko mu daš ultimat, moja hiška pri mojih starših, ali pa nič - kar je skoraj enako prvemu predlogu, z rahlimi možnostmi, da vendarle popusti.
4. Lahko mu pustiš, da naredi eno ziher varianto pri njem doma, saj v končni fazi 15.000eur ni tak denar, da ga ne bi mogel pogoltnit ali da ga ne bi mogel dobit vrnjenega, če se nekoč v ta flat vseli njegov brat, sestra....ali ga dobi v končpni fazi povrnjenega, ko umrejo starši. Poleg tega lahko nekaj časa tudi tam bivata, da preizkusita, ali ti je tam sploh fajn ali ne - mislim kako vas vibrira, kakšni ljudje živijo tam, kako te sprejemajo...
5. Lahko mu pustiš, da naredi tam kar misli, vendar vztrajaš, da živita nekje drugje, recimo na tretji lokaciji. Mislim ti prodaš hiško in si kupita nekje nekaj.

Meni se zdi,d a je tale tvoj pač tipičen dec, ki želi poskrbeti zase in za svojo varnost. ormalno je,d a si želi sam nekaj ustvariti. In to se mu zdi najboljša varianta. Razumem ga na nek način. Ker pa meni nikdar ni bilo težko zapustiti domačega kraja, se težko tako zelo poistovetim s tabo. Kamorkoli že sem se selila, sem našla prijazne in prijetne ljudi, ni mi bilo nikjer bad. IMam dobre izkušnje, zato težko razumem tvoj strah - razen kar se tiče skupnega lajfa s taščo. To pa razumem,d a ni vedno izi. Tukaj je tvoj strah popolnoma upravičen. Ampak nujno pa ni, veš, da se slabo razumete. Veliko ljudi poznam, ki se imajo v takih skupnostih čisto fajn - kljub temu, da jih je veliko, ki se imajo pa zanič. Moji predlogi so torej zgoraj. Srečno.

Poliana vem, da je to kje bosta živela lahko velik problem... ampak nekaj ti polagam na srce... ne popuščaj... se mi zdi kot, da se je on nekaj odločil in te hoče na nek način prisiliti, da sprejmeš njegovo, čeprav ti ni niti malo všeč... in danes bo to hiša, jutri bo to... videl bo, da je lahko po njegovo in bo delal brez "posveta" s tabo, brezkompromisno.

Sama osebno bi mu povedala kaj si mislim... mogoče bi vse skupaj zapisala, vso svojo bolečino dala na papir in njemu pod nos. Mu dala vedeti, da lahko grem kadar hočem... če ne bi bilo rezultata bi rekla ADIJO... Gledat moraš na svojo srečo in če že sedaj veš, da tako daleč od vsega ne bi bila srečna, potem nima smisla...

Ne smeš pustiti, da si samoumevna!

Moja dobra prijateljica je podedovala staro hišo, tako da nista imela nobenih stroškov z nakupom parcele in kakimi gradbenimi dovoljenji. Hiše nista čisto podrla, ostalo je samo "okovje", pa ju je prišlo 150.000evrov (brez opreme). Sicer je bajta res sanjska, ampak za tak denar dobiš novo hišo (recimo v Šentilju je par let nazaj stala 99.000evrov), pa še nekaj ti ostane.

Kar se tiče spomeniškega varstva, tudi moj recimo ne bi smel podreti ta del bajte kjer je gostilna. S tem da smo se pogovarjali o nekih apartmajih in je arhitekt rekel, da ne smemo globoko kopat, ker bomo takoj imeli tukaj arheologe, ki znajo kar dolgo prekopavat tla.

Tudi mene bi to močno razjezilo(prizadelo), če bi on tako silil v svoj konc, čeprav bi videl, da meni ni do tega!
Itak je že tko al tko ponavadi, da se moramo ženske prilagajat in se vsemu odpovedovat (po poroki možev priimek, življenje v njegovem domačem kraju, ponavadi se me zavoljo otrok odpovemo svojim hobijem,...) Upam, da se bo to čimprej spremenilo!

Idealno pri vama bi bilo, da bi se vselila v hišo tvoje mame, jo obnovila sam tolk kolk je nujno, ko bi se dalo pa bi zraven (na isti parceli) začela gradit novo hišo.
Kakorkoli že, želim ti da se odločita tako, da bosta oba srečna!  Pa ne odpoveduj se vsemu že v štartu!!!

mišk
s tem pa se ne morem strinjati. zakaj pa bi ženska mrala prevzeti priimek? a te kdo sili? saj vem, navada in tako, ampak mene v sprememb mjegapriimka nihče ne bo zvlekel... aja, za info, kitajke po poroki obdržijo svoj priimek, možje tudi, pa čisto normalno funkcionirajo....

drugače pa tale tvoj tipček izsiljuje....kot je rekla ena zgoraj, danes dom.... jutri ševilo otrok, naslednji teden služba-je toliko dela doma, bi lahko doma pomagala, pa še z otroci bi bial več, ne bi bilo stroškov za vrtec....

sicer pa se mi tudi tvoja ideja o hiški od babice zdi rahlo izsiljevanje. k njemu nočeš, on pa bi moral na tvoje (ni ravno enako, ker tam bi bial sama, pri njemu pa s taščo).
kompromis je najem nekje na sredini poti. tako nihče ne pridobi ali izgubi.

PS: ne vem, kako lahko ene pišete, da se vživiš v okolje na vasi. jaz celo življenje živim v manjšem mestu in ga ni denarja, stvari ali ljubezni, da me spravi iz mesta ven....ni šanse, eni pač hočemo blizu sebe šolo, vrtec, banko, zdravstveni dom.... mei osebno je pač to več pomembno kot pa idilična vasica z vaškimi opravljivkami (ki so povsod). parcelo lahko tudi v mestu najdem....

Idealne rešitve ni.

Ti ga ljubiš - ampak - a on ljubi tebe?

Zamisli si, da živiš tako naslednjih 10 let? Ali si želiš tako živeti? SE vidiš tam ali se ne vidiš? Ali se vidiš s takšnimi občutki, da bo šlo življenje mimo tebe?

Ja, sej vem. Nisem mislila, kao da moreš vse vedno podrejati, le to se nakako še vedno pričakuje. Po moje to skoraj vsi občutimo. Če ne pri sebi, pa pri ljudeh okoli nas. Pa še ponavad je, če že ženska obdrži svoj priimek, majo pa otroc ponavad samo moževega... No, to je blo malo izven teme, ampak vseeno.

najprej je treba odrasti,potem pa vse ostalo