Jst ji namerno nisem zjutraj dajala nobenih zajtrkov, ker sva vedno prišli direkt na zajtrk. Ponavadi med zadnjimi, itak. Potem je pa tam samo ljubo izmišljevanje, tako je dete vsaj lačno in je. Pri nas je sicer palilo, da sem ji rekla, OK, potem ne greš v vrtec in boš doma danes - ta je bila med hujšimi grožnjami in, ko preštejem do pet (deset,...) bodi v avtu, če ne grem sama. Adijoooooo.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Ker podpiram vzpodbudno vzgojo, bo v takšnem smislu tudi moj odgovor.

Ker sem mojemu otroku rekla en piškot potem pa v vrtec, otrok pa prosi še za enega, vem, da je še lačen ali pa, da iz tega lahko nastane problem, če bom vztrajala pri odločitvi, samo enega. Postavila sem mejo, ampak tudi upoštevam otroka, ga vprašam zakaj bi še en piškot, če vidim, da na ta način poskuša odložiti odhod bom izpeljala to taktično, da preprečim njegov izpad. Če mi odgovori, da je še lačen upoštevam to in naj poje še enega. Ne glede na njegov odgovor mu povem. Ker si lačen ti dovolim, da poješ še enega, ter se istočasno odpraviva od doma. Otroku sicer postavim meje, ampak ker upoštevam otroka, ga ne pustim lačnega. Drugič vem, da mu dam piškot brez odločitve samo tega. Ostre meje bom postavljala tam, kjer vem, da so potrebne za otrokovo varnost, ali gre za odnos do drugih. Tam, kjer pa se lahko dogovarjava, upoštevam otroka.

_____________________________


Otroško srce je zaklad

Zinkazi, vaš odgovor mi je zelo všeč in mi je tudi zelo zelo blizu.

Mislim, da velikokrat naredim tako kot ste napisali, včasih pa imamo tudi mi kakšen izpad. Čeprav vseeno zase menim, da sem preveč popustljiva (no to slišim tudi od drugih) in se včasih vprašam, kako bo na dolgi rok. Samo zaenkrat nam kar gre.

Super ste tudi ostale, toliko mnenj je res fajn prebrat in videt razmišljanje. Iz vsakega se lahko kaj naučiš in potegneš zase ven kaj koristnega, nekatera ti pa res skoraj ogledalo postavijo, da vidiš česar prej morda nisi. 

Jst pa v bistvu, če začne izsiljevat s kakšno stvarjo in vidim, da sem ji brezveze prepovedala (kar se pač itak vsakemu zgodi) in si pač premislim (obenem pa vidim, da stvar res ni pomembna) in ji tisto pač želim dat...no, takrat ji najprej rečem, da naj se umiri in neha izsiljevat, da se bova potem pogovorili. In ji resnično tega ne dam, dokler se ne umiri. Potem, ko neha trmarit, ji rečem, da je res brez veze, da sem rekla ne, da sem prehitro odreagirala in jo pohvalim, ker je nehala trmarit. In ji tut povem, da se z jokom nič ne doseže, da v življenju dosežemo veliko več, če lepo in mirno povemo, kaj bi radi.
Se mi zdi ena taka srednja varianta za take primere, ko si premisliš oz. ko ti gre s časom za nohte ali ko res nimaš energije za poslušanje polurnega jokanja.
Sicer to pali pri moji hčerki, neha jokat takoj ali kmalu, ko ji rečem, da se bova pogovorili o tem, ko bo nehala trmarit in izsiljevat...mogoče eni otroci ne nehajo, ne vem...

Če pa se mi zdi stvar pomembna, potem pa itak ne odstopam pa se lahko dere do konca.


_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.