Ne glede na to, kaj vse smo vložili v svojo ozdravitev, še vedno nekje v nas ostaja hrepenenje. Hrepenenje po normalni družini, normalnem otroštvu, starših, ki bi nas spodbujali. Čeprav vemo, da je vse to mimo in da realno ni možno, se vendarle nezavedno vračamo k tej želji in hrepenenju in v vse to projiciramo tiste, ki so nas rodili. Do konca take stvari razčistimo šele ob smrti staršev.

IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

Ne glede na to, kaj vse smo vložili v svojo ozdravitev, še vedno nekje v nas ostaja hrepenenje. Hrepenenje po normalni družini, normalnem otroštvu, starših, ki bi nas spodbujali. Čeprav vemo, da je vse to mimo in da realno ni možno, se vendarle nezavedno vračamo k tej želji in hrepenenju in v vse to projiciramo tiste, ki so nas rodili. Do konca take stvari razčistimo šele ob smrti staršev.

Ne vem, če je potrebno čakati do smrti - se mi zdi, da je škoda življenje za večno hrepenenje - in na enak način se mi zdi, da vedno pride trenutek in točka preloma - ko se gugalnica začne gugati v drugo stran.

Samo jaz sem borec, nekje v sebi , in (že) z današnje časovne distance mi stvari stojijo čisto drugače. Šla sem svojo pot in glede na to da, da staršem ni bilo ama ništa nič prav kar sem počela (ali dobrega ali slabega) - sem začela početi samo tisto, za kar sem v sebi bila trdno prepričana, da prihaja iz mene - čeprav nasproti vsakemu pričakovanju in vsaki družbeni normi. In to je plus, v bistvu ogromen plus, najbrž-toliko kot mi nekdo ni dovolil živeti mojega življenja, toliko bolj sem nekje ga.

IZVIRNO SPOROČILO: jagoda77

pri meni bi bila samo ena možnost, za sestro bi se borila...

OMG.....Vijoličarka, kako dobro si napisala, kako resnično.... Hvala vsem za vzpodbudo in tako veliko podporo. Upam, da se bo tole dobro končalo. Kar se tiče mene ne bo težko dokazati dejanskih razmer, saj imam pri psihologinji vse črno na belem, težje bo prepričati okolico, ki jo imajo za svetnico, saj smo navzven vedno delovali kot popolna družina. O razmerah ve le nekaj sorodnikov, moj mož (kateremu je enkrat, preden sva se poročila, poskušala preprečiti poroko z mano, ker da sem lajdra in da z mano ni vse ok, da si naj najde kakšno boljšo, je rekla.....moj mož pa je moj prvi fant, vendar mi tega nikoli ni hotla verjeti), tudi oče, vendar se na njega ne morem zanesti.....Težko bo, ampak poskusila bom. Sestro bom pa že zdaj poskusila pripeljati k nam, ker so počitnice. Vendar se bojim, da sploh do nje ne bom mogla, ker jo bo mami verjetno zaprla noter. Zlahka sigurno ne bo šlo. In delala bo scene, verjetno bo padala dol, kot ponavadi, kadar ji je kdo kaj rekel ali se ji postavil po robu. Zato pa je oče raje tiho. Težko bo, ja.

IZVIRNO SPOROČILO: mojamura

PikicaPokica6, sama ti lahko rečem le, da si super oseba, da je tvoja sestra lahko res srečna da te ima...mnogo otrok nima takšne sestre ali brata. se pa tudi pridružujem mnenju vseh ostalih tukaj

IZVIRNO SPOROČILO: TaMaSa

Pikapolonica, prav si se odlocila. Bos videla, da bo slo.

Se bojis, da sploh do sestre ne prides? Kaj tvoja mama ne hodi vec v sluzbo? Ce ja, potem pojdi po sestro med njeno odsotnostjo, bosta lahko vsaj v miru spakirali. Najbolje, da gresta kar skupaj z mozem.

Res mocno drzim pesti, da ubogi punci omogocite lepse zivljenje. Mi je zelo hudo zanjo, kar na jok mi gre, ko premisljujem, kako uboga reva trpi. Imam sama 15letno hci, katera se trenutno sekira zaradi neuslisane ljubezni, pa se mi smili. Da bi  kaj taksnega dozivljala kot tvoja sestra.. .

IZVIRNO SPOROČILO: Pikicapokica6

IZVIRNO SPOROČILO: TaMaSa

Pikapolonica, prav si se odlocila. Bos videla, da bo slo.

Se bojis, da sploh do sestre ne prides? Kaj tvoja mama ne hodi vec v sluzbo? Ce ja, potem pojdi po sestro med njeno odsotnostjo, bosta lahko vsaj v miru spakirali. Najbolje, da gresta kar skupaj z mozem.

Res mocno drzim pesti, da ubogi punci omogocite lepse zivljenje. Mi je zelo hudo zanjo, kar na jok mi gre, ko premisljujem, kako uboga reva trpi. Imam sama 15letno hci, katera se trenutno sekira zaradi neuslisane ljubezni, pa se mi smili. Da bi  kaj taksnega dozivljala kot tvoja sestra.. .

Moja mama nikoli ni hodila v službo. Menda zato, ker ni imela kam dati otrok, vendar mislim, da ni bila sposobna, saj so seveda že takrat obstajali vrtci, pa še stara mama je bila doma. Naj omenim, da je mojega očeta spoznala pri 13 letih in se poročila in me rodila pri 17. letih. Imela je tudi sama težko otroštvo (oče pijanec, ki je vse po vrsti pretepal), zato je na ta način verjetno želela uiti takim razmeram. Vem in razumem, zakaj je vedno bila taka zagrenjena in polna sovraštva. Večkrat sem ji rekla, da bi mogla it na kakšen posvet h kakšnemu strokovnjaku, pa je bila huda ura, nabutala in zmerjala me je kot hudiča, dobesedno. Ampak ko sem bila mlajša, sem samo sebe krivila za take izpade in vse, zato se nisem znala upreti. Pa kaj čem razlagat......Hudo, res.....Močno me je prizadelo, ko sem spoznala, da je enako s sestro. Vendar imam zdaj moč in podporo, ki je prej nisem imela. Čeprav sem mislila, da sem že vse prebolela, me močno boli.....Ampak tokrat je drugače, ker vem, da lahko kaj naredim. 

Sem bila v isti situaciji kot jo ti opisuješ - nasilje podolgem in počez, še za vsako petico sem slišala,da sem gnoj in ku.rba in kaj vem kaj še user posted image - sčasoma sem itak nehala informirati ljudi, kaj počnem.

Čakaj malo, a nisi ti pisala, da si imela "hvalabogu normalno mamo"? Ki je bila super mama...