Vedno rada berem Ronjine odgovore, tudi sama poskušam delati podobno in pri tavelikem je šlo brez velikih težav, čeprav je kar dobro trmast. Tamala pa je čisto druga pesem. Pri njej so tudi meje čisto drugje postavljene kot so bile v istem času pri prvem. Imeli smo enako jok pri previjanju, še vedno se občasno ne pusti obleči, zdaj je pogosto jok pri umivanju zob, pa histerija, ker ji daš napačno žličko ali pa samo predlagaš napačno hrano. In ko je enkrat histerija, se zlepa ne umiri, pa naj bo v naročju ali pa na tleh - kadar se nam to zgodi, je pogosto kar brez obroka. Tako da ji raje popustim pri marsičem, kot da bi se spopadala s tem. Seveda ne kadar gre za stvari, ki ogrožajo življenje itd. Ampak glede prehranjevanja recimo - čeprav zna jesti z orodjem in pri tavelikem zahtevamo, da je z orodjem, smo pri tamali odnehali, ker se je ona odločila, da bo jedla z rokam. In če ji ne pustimo začne jokati, pade v afekt in seveda ničesar ne poje. In to po več obrokov skupaj. Saj morda, če bi vztrajali dalj časa, bi sprejela, ampak nimamo živcev za kaj takega, ker ti izpadi niso omejeni zgolj na prehranjevanje in oblačenje.
Lahko pa rečem, da se stanje izboljšuje. Ne bi rekla, da zaradi vzgoje ampak enostavno zato, ker je starejša in zna čustva izražati na več načinov.

No moj point je, da so otroci različni in da je kakšne lahko pač bolj trmoglav kot drugi in pri nekaterih standardne metode ne delujejo, pa to ne pomeni, da so starši karkoli naredili narobe.

Pozdravljeni, par tednov je minilo in sicer še ne vem ali lahko govorim o napredku ali ne, spremembe so vidne že od prvega vikenda . Moja napaka je bila, da sem ga na vsak način skušala narediti dobre volje, in vse se je vrtelo okoli tega da ne bi prišlo do histerije... Tako, da Zinkazi in Ronja predvsem vajini odgovori so nam pomagali.
Začela sem tako, da sem mu že zjutraj zaželela dobro jutro in rekla, danes bo zame lep dan, kakšen pa zate ... ob izpadih sem ga ignorirala in sem se začela igrati z njegovimi igračami (prej sem mu jih ponujala in kazala), sedaj pa sem se vsedala in igrala, pa je res kaj hitro prišel zraven in se igral naprej...

Sicer še pride do joka ampak mislim, da je veliko bolj milejše kot je bilo. Sedaj se jezi predvsem v avtu, in res s tem ko mu nudim pozornost ponujam igrače in ga skušam zamotiti ne naredim nič, tako pa z možem začneva peti se pogovarjati, njega pa ignorirava, včasih res tisti jok najprej še stopnuje in se prav dere na vso grlo, potem se nama pa hitro vključi v pogovor, takrat ga seveda sprejmeva in veselo žlobudramo...

Izpadi so sicer še vedno, samo jaz pa nisem več na preži kaj bo povzročilo izpad in kako ga preprečiti. Res se mi je slišala ignorancija nekaj najhujšega, pa je vsaj pri nas najboljše zdravilo. No pa da ne bo pomote, nikoli ga ne pustim samega jokati, vedno sem ob njemu le pozornosti ne polagam na to, ampak kot sem rekla se začnem igrati z njegovimi igračami in ko se mi pridruži ga seveda sprejmem, poljubim in se zabavava naprej...

Ima dneve ko jokca in stokca brez razloga - in če mi pusti ga objamem in popestvam, če mi ne pusti, ga tudi jaz pustim pri miru....

Super, kimi, to je bilo pa res lepo prebrat!!!