IZVIRNO SPOROČILO: kaj naj
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Pa še to: to, kako vidimo, da nas ljudje gledamo, navadno ni preveč povezano s tem, kako nas ljudje res gledamo. Evo, par primerov: sama nisem bila navajena nosit oblekic in kadar sem v kaj takega zlezla, se mi je zdelo, da vsi bulijo vame in sem se počutila skrajno nelagodno. NIsem imela pojma, kaj si mislijo, vsekakor si nisem mislila, da mislijo, da mam lepe noge- pa je mogoče kdo točno to mislil! Ampak jaz sem projecirala nanje svoje občutke in se m ije zdelo, dame vsi čudno gledajo. Zdaj sem v oblekah bolj sproščena in ne opazim niti, če kdo dejansko misli, da ta obleka pa res ne gre na te čevlje (ker tega jaz nikoil ne kombiniram - čevlje izberem glede na vreme, ne glede na obleko
Ja, to vem. In vem, da se sama sebi zdim kakor sem pač napisala.
Ampak bom napisala samo eno epizodo: sem mogla nest k mojmu ene papirje in ponavadi, če je bilo potrebno, je prišel sam dol iskat. No, takrat mi je rekel naj pustim stvari na njegovi mizi in pridem v pisarno, povem kdo sem in kaj imam. Pa reče ena izmed treh misic, da ne more verjet, da ima tako postaven dec tako ženo. Ona pa sedi z njim tam že par mesecev in si je mislila, da itak nima šans pri njem. No, čez par dni pa je prejel FB pošnjo s sliko v usnjenem korzetu.
lp
No vidiš....to je pa živ primerek ubogega človeka. Koliko frustracij v tako mali riti
Pa prezračevanje imajo drgač urejeno tam pr tvojmu v pisarni?
11.06.2010, 11:34
kaj naj
24
IZVIRNO SPOROČILO: water lily
IZVIRNO SPOROČILO: kaj naj
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Pa še to: to, kako vidimo, da nas ljudje gledamo, navadno ni preveč povezano s tem, kako nas ljudje res gledamo. Evo, par primerov: sama nisem bila navajena nosit oblekic in kadar sem v kaj takega zlezla, se mi je zdelo, da vsi bulijo vame in sem se počutila skrajno nelagodno. NIsem imela pojma, kaj si mislijo, vsekakor si nisem mislila, da mislijo, da mam lepe noge
Ja, to vem. In vem, da se sama sebi zdim kakor sem pač napisala.
Ampak bom napisala samo eno epizodo: sem mogla nest k mojmu ene papirje in ponavadi, če je bilo potrebno, je prišel sam dol iskat. No, takrat mi je rekel naj pustim stvari na njegovi mizi in pridem v pisarno, povem kdo sem in kaj imam. Pa reče ena izmed treh misic, da ne more verjet, da ima tako postaven dec tako ženo. Ona pa sedi z njim tam že par mesecev in si je mislila, da itak nima šans pri njem. No, čez par dni pa je prejel FB pošnjo s sliko v usnjenem korzetu.
lp
No vidiš....to je pa živ primerek ubogega človeka. Koliko frustracij v tako mali riti
Pa prezračevanje imajo drgač urejeno tam pr tvojmu v pisarni?
(no, saj v resnici mi ni tako smešno) Prezračevanje? Hladilnico, ampak njih očitno nič ne moti, ker so tudi pozimi v minimalističnih opravah
lp
11.06.2010, 11:39
ronja
15289
Ja, ljudje so včasih netaktni. To ne pomeni, da so slabi. Bila je šokirana in je samo bleknila. Zato, ker je mlada in neizkušena. Bom razložila...
Nekoč sem delala z neko punco, ki je rekla, da ji je prav težko gledat pare, kjer je en ful luškan, drugi pa grd. Da bi jih kar zamenjala
, pa dala luškanega fanta k luškani punci, pa grdadva skup. Meni je bilo to smešno za umret , sploh ker sva se pogovarjali, da niso vsem iste stvari luškane - meni so luškani krivi zobje, večini pa baje ne, meni so kodri veliko bolj všeč, pa baje tudi niso večinsko priljubljeni (kar sem pred kratkim zvedela, sem mislila, da so vsem všeč kravžlji;)... Ampak ona je pač ocenjevala po svoji lestvici. Se je zavedala, da oni drug drugega drugače vidijo in da imajo gotovo tudi druge kvalitete, ki jih pač ona ne vidi, ampak njej je bilo to res prav težko gledat. KER JIH NI POZNALA! Ker ni vedela, da je pa tista debelinka mogoče strašno dobra v postelji in tisti pleško mogoče svojo ženo zmasira boljše od vsakega atleta... Ona je pač ocenjevala vse na podlagi prvega videza, ker je bilo to vse, kar je pač vedela o njih. Če bi jih poznala, gotovo ne bi več tako razmišljala. Ampak ni bila slaba punca! Samo ni imela toliko izkušenj, empatije ali čustvene inteligence, da bi si lahko v štartu predstavljala, kaj vse lahko en drugemu nudimo. Pa je imela strašno rada svojega fanta in on njo! In bi ga gotovo imela rada tudi, eč bi se mu kaj zgodilo in bi ratal grd. Samo da tega ni znala preslikat na druge pare, ki jih je srečevala (sva meli pač tako delo, da sva videli veliko ljudi, tudi parov). Ta moževa sodelavka se zdaj mogoče počuti zelo slabo - ker ne razume nič! Ve, da imaš ti več kot ona, pa ji ni jasno, kako, zakaj, kaj imaš ti, česar ona nima... (in očitno to tudi tebi ni čisto jasno, to bi bilo fajn, da vprašaš moža, da ti pove...) Punca je verjetno še mlada in nima dosti izkušenj z ljubeznijo, kar pa je bilo, je verjetno vse baziralo na nagonih, ki so precej odvisni od spolne privlačnosti, kjer igra neko vlogo tudi videz. Zato pač sklepa na podlagi svojih izkušenj s tem. Zato ni slaba, samo neizkušena. Zanjo upam, da bo nekoč tudi ona ugotovila to, kar si moraš tudi ti do konca razjasnit.
Na tvojem mestu bi ta dogodek povedala možu kot hec, ankdoto, ne bi niti povedala katera sodelavka...samo dogodek in ti bo verjetno on sam povedal, zakaj je s teboj. S tem ti bo dvignil samozavest in ti boš vedela, kaj imaš ti več...
< Sporočilo je popravil ronja -- 11.6.2010 11:42:06 >
11.06.2010, 11:55
water lily
806
IZVIRNO SPOROČILO: kaj naj
IZVIRNO SPOROČILO: water lily
IZVIRNO SPOROČILO: kaj naj
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Pa še to: to, kako vidimo, da nas ljudje gledamo, navadno ni preveč povezano s tem, kako nas ljudje res gledamo. Evo, par primerov: sama nisem bila navajena nosit oblekic in kadar sem v kaj takega zlezla, se mi je zdelo, da vsi bulijo vame in sem se počutila skrajno nelagodno. NIsem imela pojma, kaj si mislijo, vsekakor si nisem mislila, da mislijo, da mam lepe noge
Ja, to vem. In vem, da se sama sebi zdim kakor sem pač napisala.
Ampak bom napisala samo eno epizodo: sem mogla nest k mojmu ene papirje in ponavadi, če je bilo potrebno, je prišel sam dol iskat. No, takrat mi je rekel naj pustim stvari na njegovi mizi in pridem v pisarno, povem kdo sem in kaj imam. Pa reče ena izmed treh misic, da ne more verjet, da ima tako postaven dec tako ženo. Ona pa sedi z njim tam že par mesecev in si je mislila, da itak nima šans pri njem. No, čez par dni pa je prejel FB pošnjo s sliko v usnjenem korzetu.
lp
No vidiš....to je pa živ primerek ubogega človeka. Koliko frustracij v tako mali riti
Pa prezračevanje imajo drgač urejeno tam pr tvojmu v pisarni?
Prezračevanje? Hladilnico, ampak njih očitno nič ne moti, ker so tudi pozimi v minimalističnih opravah
lp
S prezračevanjem sem sicer mislna dotok kisika v pisarno, ker ga mogoče komu-kateri primanjkuje
, ampk ok....vem da mam bebast smisel za humor
Drgač pa ful občudujem ronjo in njeno razmišljanje, ker v moji glavi za žensko ki kaj takega na glas izjavi ženi sodelavca in zdraven še navrže da bi nardila vse da bi njo naskoču pač ni opravičil. Nepremišljenost gor al dol, so stvari ki se jih ne počne. Recimo žali žen od sodelavca bi znala bit ena izmed teh. Ampak ženska očitno itak nima niti najmanj samospoštovanja, glede na to da javno objavlja slike v opravi za "delavke noči", in premišlja o tem kako bi naskočila dedca ki ima družino. Taki ljudje pač ne spoštujejo ne sebe ne drugih.
11.06.2010, 12:45
ronja
15289
Jah, ona si pač želi bit z njim, ker ji je luškan, to ni kriminal. To, da je to na glas povedala, ne pomeni, da je karkoli bolj kriva, kot če bi to potihem razmišljala. Se strinjam, da to ni glih za ženi pravit in tudi ni lepo poročenih moških osvajat, ampak navsezadnje so sami odgovorni zase, tako da tu se kaj dosti ne sekiram, kdo po njem roke steguje.
Ampak saj pravim, da je netaktna. Če bi v tistem trenutku lahko kaj razmišljala, verjetno ne bi tega bleknila - že zato, ker ima zdaj gotovo manjše možnosti pri njem - vsaj če si predstavljam, da povem lubiju, da je to ena rekla, ziher ne bi hotel met nič z njo, pa da je čisto po njegovem okusu sicer... Zato mislim, da ni nič razmišljala in je samo bleknila.
Spoštovanje je relativno: zakaj se v korzetu ne bi mogla spoštovat? OK, nisem ga še mela gor, mogoče je to res mučilna naprava, ampak če se dobro počuti v njem, potem se lahko čisto spoštuje, tudi če s tem dobiva. Zdaj je pač zunanjost njen velik atribut in po svoje bi bilo neumno, da ga ne bi izkoriščala. Res pa je, da si s tem lahko koplje jamo, ker nihče ne vidi dlje od lupine, tudi sama ne. Meni se punca smili zato, ker je še nikoli nihče ni imel tako rad, da bi vedela, da tudi, če ji bo nekdo s kislino obraz polil, ali se bo zredila za 50 kil, jo bo imel še vedno rad... Se mi zdi težko živet z mislijo, da si moraš ljubezen prislužit s svojim videzom in rihtanjem... Pa saj jo bo verjetno enkrat vrglo, ko se bo zacopala v enega čisto čudnega po njenih merilih in takrat ji bo vse jasno;)
15.06.2010, 21:21
Anonimen
In...če bi se enkrat (ali dvakrat) za spremembo smilila sama sebi? Če bi si dovolila, da zganjaš ljubosumje? Če bi se razp.izdila da njega, češ kaj ima toliko skoraj nagih prijateljic, ko si ti praktično za dve :)?
Življenje ni vedno pravično, ne rabiš biti vedno racionalna in močna in kul in ne težim.
Pride leto, ko to vse lahko počneš...ker ni dneva brez noči in obratno.
Naporno je biti ves čas nesmileč, ves čas razumen, ves čas hladen, skuliran, sprijaznjen s sabo. Enostavno ne gre.
Odvrzi to breme najprej IZ sebe..in počutila se boš 10 kg lažje
.
15.06.2010, 21:43
Anonimen
Kaj misliš, da se jim dogaja, razen cejenja slin, ko jih vidijo?
Za vogalom jih pa opravljajo, kako lahko takšne hodijo v službo...
..ma dedi niso vedno tako neumni kot si mislimo...
Mogoče za slabo vreme pregnat
, in kakšen za vzorec...veliko njih pa ne.
15.06.2010, 21:52
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Drug problem je kronična bolezen. To je treba sprejet. Ni se ji treba podredit, da ti ona odreja življenje, se ji je pa navadno treba malo prilagodit - in ves čas probavat, do kod se da nategnit zadeve proti normali. Pa da ne boš mislila, da to pišem na pamet - tudi ne: imam kronično alergijsko astmo že 25 let. Tudi jemljem kortikosteroide, ja. "shit happens, sometimes"
Sprejeti se človek navadi-če ne v trenutku pa s časom.
Težava nastane, ko mislimo, da smo bolezen sprejeli-a je ta sprejela nas na način, da nam vsaj nekje daleč zadaj kroji razmišljanja, občutja, obnašanja, odnose do ljudi. Težave, ki jih bolezen prinaša, se večinoma dobro diagnosticirajo, a subtilni znaki, ki se jih vsakega posameznega niti ne zavedamo, so tisti stranski učinek bolezni, ki je lahko (ne nujno) na dolgi rok vplivnejši od bolezni same.
Skoraj me že živcira ta "stav"-sprejmi, sprejmi, sprejmi...ma fak of, NE sprejemam vsega. Ni mi všeč, da sem bolna, ma ne da mi ni všeč, NOČEM biti in NE BOM. Zakaj je?? Zakaj bi bilo treba sprejeti vsak šit, ki nam pade v življenju? Zakaj sprejeti vsa zdravila, s katerimi farmacija upravlja nad nami? Zakaj sprejeti to novodobno psihologijo-sprejmi vse in življenje bo lažje? Zakaj?
16.06.2010, 12:54
picola1
2009
Res huda knjiga! Tut jst priporočam!
_____________________________
Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.
16.06.2010, 14:22
madela
4734
Nisem prebrala vsega,sem pa večino in se mi zdi,kot da v določenih pogledih berem sebe v prihodnjosti
Tudi sam imam kronično neozdravljivo bolezen zaradi katere bom,ko bo bolezen toliko napredovala dobila zdravila,ki povzročajo hitro pridobivanje kg.
Tega me je na smrt strah in se že sedaj sprašujem enako stvari,kot se jih ti draga KAJ NAJ!
Resnično nimam pametnega nasveta,morda samo to,da se le izpovej svojemu dragemu,povej kaj te teži,povej da ti je hudo....povej mu in morda ti bo pomagal,da se dvigneš iz te poti,ki te vodi v nič drugega kot v depresijo
In pa dovoli si zjokat,dovoli si dati bolečino iz sebe...lahko kričiš.
Ljudje res moramo sprejeti marsikaj v življenju,ampak sprejeti ne pomeni biti srečen. Moj nasvet je,da se boriš...,išči načine,da si dvigneš samozavest,išči v sebi tisti žarek,ki predstvalja tebe,tvojo dušo,tvojo srce in predvsem ne obupaj.
Če želiš pogovor se mi lahko oglasiš tudi na zs
16.06.2010, 15:10
kaj naj
24
IZVIRNO SPOROČILO: madela
Nisem prebrala vsega,sem pa večino in se mi zdi,kot da v določenih pogledih berem sebe v prihodnjosti
Tudi sam imam kronično neozdravljivo bolezen zaradi katere bom,ko bo bolezen toliko napredovala dobila zdravila,ki povzročajo hitro pridobivanje kg.
Tega me je na smrt strah in se že sedaj sprašujem enako stvari,kot se jih ti draga KAJ NAJ!
Resnično nimam pametnega nasveta,morda samo to,da se le izpovej svojemu dragemu,povej kaj te teži,povej da ti je hudo....povej mu in morda ti bo pomagal,da se dvigneš iz te poti,ki te vodi v nič drugega kot v depresijo
In pa dovoli si zjokat,dovoli si dati bolečino iz sebe...lahko kričiš.
Ljudje res moramo sprejeti marsikaj v življenju,ampak sprejeti ne pomeni biti srečen. Moj nasvet je,da se boriš...,išči načine,da si dvigneš samozavest,išči v sebi tisti žarek,ki predstvalja tebe,tvojo dušo,tvojo srce in predvsem ne obupaj.
Če želiš pogovor se mi lahko oglasiš tudi na zs
Saj ne vem kaj naj ti rečem. Nikoli si nisem mislila, da se mi lahko življenje tako spremeni. Sploh pa praktično preko noči.
Ja in je prekleto težko, sploh če si pred tem popolnoma samozadosten in nenavajen odvisnosti od drugih. Je en kup stvari, ki jih ne morem/ smem opravljati, pri 30ih sem praktično začela popolnoma novo izobraževanje brez tovrstnih delovnih izkušenj, vmes sem imela 5 let premora, ko sem bila brez dela,......
Tega ne privoščim nobenemu.
lp
16.06.2010, 21:47
ronja
15289
Hehehe, saj se strinjam s tabo: tudi jaz nočem bit bolna in včasih sem isto govorila: nočem sprejet bolezni. Ampak ti pa lahko povem, zakaj jo moraš. Ker če je ne, potem skup letiš na najbolj neprimernih mestih;) Ker s tem delaš štalo tistim, ki jih imaš rad, ker je to slabo za vse, ki te imajo radi. Ker misliš, da si ok, ker bolezen tako odmisliš, ker je dejansko ne priznavaš. Ampak te lahko prehiti. Če si hitrejši, je super. Tudi sama sem eno dolgo obdobje živela popolnoma brez zdravil, še maraton sem brez odlafala (pa je tek bil zame najbolj nemogoča oblika rekreacije, vse drugo sem lažje počela). Ampak včasih pa ne gre brez, včasih smo iztrošeni in rabimo nekaj od zunaj, da nam pomaga. Zato včasih moramo sprejet tudi sranje, ki se nam dogaja, da ga lahko začnemo kidat stran;) In včasih rabimo pri tem tudi zdravila - čisto zato, da preživimo - no, vsaj na svojem primeru ti lahko tako odgovorim. Vedno pa probam brez, vedno nategujem nazaj proti normali, samo včasih prehitim in takrat me pokne nazaj, hehe.
Pa sprejet bolezen ne pomeni sprejet vse omejitve. Te so individualne in jih lahko vedno pomikamo! Sprejet bolezen pomeni samo to, da ne zapravljaš več energije za ta "ne bom, nočem..." in jo rajši usmeriš v "bom"
Jaz nikoli ne verjamem, če mi rečejo, da nečesa ne bom nikoli več mogla - do zdaj niso meli še nikoli prav
. Ampak kljub temu pa v določenem obdobju pač česa ne moreš, j* ga. Sicer se boriš z mlini na veter in izgubljaš energijo (believe the one who's tried - verz ukraden iz konteksta, amapk tudi v tega paše, pa še koncert je mel bobek zdaj;)) Podpis.
Kajnaj, to prekleto dobro poznam in je tudi kar se mene tiče daleč najtežji del bolezni! Vse bi še šlo, samo ta hudičeva odvisnost... Ampak vse mine, res! Tudi v novi bolezni najdeš svojo neodvisnost, tudi v novem delu boš dobila izkušnje, te bodo ljudje cenili,... Privoščim ti pa tudi jaz ne, vsekakor ne! Ampak se je vseeno vredno boriti, pa včasih tudi pop*, včasih to moramo. Jaz sem znorela, ko sem bila na berglah in nisem mogla do brisače, ki sem jo mela spravljeno na vrh omare in sem pač sicer vedno splezala gor... Čisto sem ven padla, sem se zjokala! Amapk potem mi je bilo lažje... IN drugi so končno razumeli, kaj je problem... Ljudje se težko vživijo v bolnika, če niso bili nikoli v tvoji koži, tu jim moraš pomagat. Ne skrivaj svojih misli v sebi, tako ne bodo vedeli, kako hudo ti je - pa morajo...
17.06.2010, 00:25
ronja
15289
Ja, jaz temu tvojemu "sprejeti" rečem "vdati se v usodo" in pred tem sem tudi sama že svarila avtorico... Ampak vdati se v usodo ni isto kot sprejeti bolezen.
Meni se še zdaj zgodi, da mi kaka dobra prijateljica reče: "a res, ti imaš astmo?" Ali pa ravno danes mi je ena napisala: " Ti imaš alergije, al kaj? na kaj pa?" In sem vesela, da tega sploh ne vejo, ne opazijo, ker to ni integralni del mene, hehe. Čeprav vse to mam in pač sprejemam - nekak, včasih boljše, včasih slabše. Ampak sem pa imela mamo, ki ni sprejemala mojih zdravil, ker se je bala stranskih učinkov in je rekla, naj vzamem samo če res ne more brez - in zelo redko je, da bi dejansko umrl brez in nisem kaj dosti jemala - in zato imam danes malo slabše srce... Tako da z glavo skozi zid tudi ni treba it. Zato pravim, da je dobro tudi sprejet. Pa dobro probavat, a zdravila sploh še rabiš, ne da se jih navadiš in jemlješ zato, ker si pač bolan in moraš jemat. Jaz vedno probavam, kdaj sem lahko že brez. Včasih pač zato skup odletim, saj lubi je že navajen . Samo mi je to bolj všeč, kot pa bit skoz na tem. Edinikrat, da sem res poslušala zdravnike,je bilo, ko sem bila noseča z Lejlo - sicer je danes ne bi bilo.
Sicer pa vedno pravim,da se da več. In tudi kajnaj sem rekla, da naj proba, kar se pač da potegnit iz tega -sprejme, da ne more ravno tako aktivno športat, kot je prej, ampak vseeno se ne vda v usodo in samo doma čepi, ampak proba nategnit to, kar ji dovolijo, do maksimuma. Če se sme sprehajat, bi se jaz sprehajala ful (tusi sem se po 1. porodu, ko ti ne dovolijo 6 tednov nič- sem se potem šla sprehajat po golovcu za par ur , ker to pa kao lahko;), pa bi se sprehajala vedno bolj v klanec, ne vem, v tem stilu... Težko govorit, ko ne poznam bolezni, ampak dostikrat se kaj da.
Meni so prepovedali telovadbo v oš, sem pa hodila drsat, hehe, tm me nihče ni ganjal, niti da ne smem, niti teral čez mejo in nisem mela nikoli problemov tam. Tak nekak sem mislila. NIsem se pa nikoli kaj pogumna zato počutila. Kaj pa naj delam? se smilim sama sebi al kaj? Dolgčas .
17.06.2010, 09:10
madela
4734
Ronja,razumem,kaj hočeš napisat,torej da si omejitve postavimo sami.
Ampak ne moremo enačit astme ali kake druge bolezni,kot pa recimo bolezen,ki ti res vzame vse...težko se je pobrati.
Recimo človek na vozičku ne more reči,češ meni že ne bodo govorili,da ne morem hodit,ko pa v bistvu res ne more. Žal mora to res sprejeti,ampak to ne pomeni,da je zaradi tega sedaj srečen...lahko sprejmeš bolezen,ker jo moraš,vprašanje je kako živeti s tem,kako se sprijaznit s tem,da nisi več to kar si bil in da nikoli več ne boš
Kaj naj,zelo dobro te razumem. Same zase vem,da imam ponavadi,kot zunanji opazovalec vedno na dlani neke rešitve,neke nasvete,ampak ko pa doleti tebe ali tvoje bljižnje pa jih nikakor ni in ni.
Še zmeraj pa sem mnenja,da je prav da si se izpovedala tukaj in upam,da ti je vsaj malo lažje,namreč tudi to pomaga in želim ti,da se pogovoriš tudi z možem.
V mislih sem s tabo in ti želim veliko moči v prihodnje in brez prevelikega obupavanja. 
