Forum: Otrok

Vzgoja

RE: otrok ne uboga skoraj nič-POMOČ

1

2

21.05.2010, 15:21

ledenaa

2488

Pgolej če ti otroku nekajkrat daš kazen kot si napisala,kričiš ves dan-) še jaz bi se tebi v fris smejala.pri otroku je treba biti dosleden,stati za svojimi besedami in po pisanju sodeč tega ne zmoreš in zdaj se čudiš kako daleč ste prišli.Če ne boš to popravila bo še hujše.
ja verjemi pomaga kar sem zapisala,samo tega se je treba držati.veš pa sem bom popravila: najprej se morajo starši spremeniti in potem se bo tudi tvoja hčerka!

21.05.2010, 15:22

picola1

2009

IZVIRNO SPOROČILO: roberta

otroku se nič ne reče 100-x. ker je to povsem brezplodno in si samo kot en papagaj, ki ga nihče več ne posluša, še manj pa jemlje resno. otrok mora vedeti, da za besedami stoji dejanje in da dejanjem vedno sledi neka posledica.

1. Ko se nekaj reče (npr. pospravit je treba igrače), se to naredi. Vendar pa moraš vedeti, da moraš tako majhnemu otroku pri opravkih pomagati, sam ne bo zmogel npr. pospravljanja vseh igrač. Torej mu pomagaš in on mora pomagati tebi. Prvič ga povabiš k npr. pospravljanju. Če otrok ne sodeluje, ga pozoveš drugič in opozoriš, da če ne bo ubogala, bo morala na stol za premislek (ali pač nekaj drugega primernega). Če še vedno ne uboga, tretjič rečeš: "to je zadnje opozorilo. če ne boš takoj pomagala pospravit, boš šla takoj sedet na stol za premislek". Če ne bo ubogala, sledi kazen. Brezpogojno. Naj sedi ali pač kaj drugega nekaj minut, kjer mora premislit o vsem skupaj. Če noče npr. sedeti, jo vračaj na stol fizično, če bo treba, jo drži gor - gotovo bo dretje, ampak to takrat ni pomembno - gre se samo za jok ogorčenja in zavračanja omejevanja. Pomembno je, da ji pokažeš, da misliš resno in bo tako kot si ti rekla. S tem ji ne boš naredila nič hudega, naredila boš to kar je potrebno: omejila jo boš v njenih neracionalnih zahtevah, potrebah in pričakovanjih in ji pokazala, da si starš, ki ji daješ varnost znotraj nekih okvirjev, ki pa jih določaš ti. To otroci potrebujejo, sami si okvirjev niso sposobni postavljati, ker še niso dovolj zreli za kaj takega.

Ko bo minilo predvideno časa (max nekaj minut), se pogovori z njo. Zakaj je npr. morala sedeti in kaj se je v tem času domislila - pri tem ji lahko pomagaš, ampak ne s pridigo, pač pa s postavljem vprašanj: "Se ti zdi, da je bilo prav, da nisi pospravila igrač, ko sem te to prosila? Zakaj pospravljamo igrače? itd. ". Nato gresta igrače pospravit skupaj.

Točno tako delam jaz in metoda je zelo uspešna. Sedaj tudi pri drugih stvareh večkrat samo rečem, da je zadnje opozorilo in ponavadi sploh ne rabi it sedet na stol. Zdej ni šla sigurno že en mesec, ker enostavno ve, da mislim resno.

Se mi pa zdi res ena najbolj škodljivih stvari pri vzgoji ta, da otroka prosiš, mu rečeš 100x, itd...Tudi moj dragi je včasih tak in mu rečem, če ne misli resno prvič, da naj sploh ne reče. Ker s tem otroka samo zmede-on nekaj reče, telesna govorica je pa čist drugačna in ton glasu daje vedet, da bo mislil resno itak šele čez pol ure...Samo avtoriteto si ruši s tem.

21.05.2010, 19:45

Gina

12402

IZVIRNO SPOROČILO: picola1

IZVIRNO SPOROČILO: roberta

otroku se nič ne reče 100-x. ker je to povsem brezplodno in si samo kot en papagaj, ki ga nihče več ne posluša, še manj pa jemlje resno. otrok mora vedeti, da za besedami stoji dejanje in da dejanjem vedno sledi neka posledica.

1. Ko se nekaj reče (npr. pospravit je treba igrače), se to naredi. Vendar pa moraš vedeti, da moraš tako majhnemu otroku pri opravkih pomagati, sam ne bo zmogel npr. pospravljanja vseh igrač. Torej mu pomagaš in on mora pomagati tebi. Prvič ga povabiš k npr. pospravljanju. Če otrok ne sodeluje, ga pozoveš drugič in opozoriš, da če ne bo ubogala, bo morala na stol za premislek (ali pač nekaj drugega primernega). Če še vedno ne uboga, tretjič rečeš: "to je zadnje opozorilo. če ne boš takoj pomagala pospravit, boš šla takoj sedet na stol za premislek". Če ne bo ubogala, sledi kazen. Brezpogojno. Naj sedi ali pač kaj drugega nekaj minut, kjer mora premislit o vsem skupaj. Če noče npr. sedeti, jo vračaj na stol fizično, če bo treba, jo drži gor - gotovo bo dretje, ampak to takrat ni pomembno - gre se samo za jok ogorčenja in zavračanja omejevanja. Pomembno je, da ji pokažeš, da misliš resno in bo tako kot si ti rekla. S tem ji ne boš naredila nič hudega, naredila boš to kar je potrebno: omejila jo boš v njenih neracionalnih zahtevah, potrebah in pričakovanjih in ji pokazala, da si starš, ki ji daješ varnost znotraj nekih okvirjev, ki pa jih določaš ti. To otroci potrebujejo, sami si okvirjev niso sposobni postavljati, ker še niso dovolj zreli za kaj takega.

Ko bo minilo predvideno časa (max nekaj minut), se pogovori z njo. Zakaj je npr. morala sedeti in kaj se je v tem času domislila - pri tem ji lahko pomagaš, ampak ne s pridigo, pač pa s postavljem vprašanj: "Se ti zdi, da je bilo prav, da nisi pospravila igrač, ko sem te to prosila? Zakaj pospravljamo igrače? itd. ". Nato gresta igrače pospravit skupaj.

Točno tako delam jaz in metoda je zelo uspešna. Sedaj tudi pri drugih stvareh večkrat samo rečem, da je zadnje opozorilo in ponavadi sploh ne rabi it sedet na stol. Zdej ni šla sigurno že en mesec, ker enostavno ve, da mislim resno.

Se mi pa zdi res ena najbolj škodljivih stvari pri vzgoji ta, da otroka prosiš, mu rečeš 100x, itd...Tudi moj dragi je včasih tak in mu rečem, če ne misli resno prvič, da naj sploh ne reče. Ker s tem otroka samo zmede-on nekaj reče, telesna govorica je pa čist drugačna in ton glasu daje vedet, da bo mislil resno itak šele čez pol ure...Samo avtoriteto si ruši s tem.

podpis

22.05.2010, 10:24

zinkazi

347

Danes je v mnogih družinah še vedno moderna »Permisivna vzgoja«. Jaz jo preprosto imenujem svobodna vzgoja, ker ima otrok vso svobodo. Vaši deklici verjetno pri enem letu niste postavljali nobenih meja. Navajena je, da ji je bilo vse dovoljeno. Pri dveh letih in pol je ob takšni vzgoji tako močna osebnost, da se vam lahko postavlja po robu. Ampak to ni le faza. To bo z njo rastlo, če ji ne boste sedaj in odločno postavila meje.
Predvsem morate umiriti sebe. Vaša deklica čuti, da ste znervirana, zato ve, da je močnejša, kot vi. Kjer ji boste postavila meje, morate biti pri tem odločna. Povejte ji mirno in odločno: »Jaz tega ne dovolim….« povejte ji tudi razlog zakaj nekaj ne dovolite oz zahtevate. Če vas ne bo slišila, bo verjetno prišla čez nekaj časa do vas s kakšno prošnjo. Takrat ji recite: »Ko sem te prosila, da pospraviš knjigo, me nisi slišala, sedaj pa jaz tebe ne slišim.« rezultat boste videla sama. Postopno pričnite postavljati meje. Pričnite pri tistih stvareh, ki so vam pomembne. Če otrok ne vzgajamo starši, se vzgajajo sami. Ker ne vedo kako je prav, delajo tisto, kar jim je všeč. Tako bo vse življenje. Če želite več nasvetov, mi lahko sporočite preko ZS. Poslala vam bom naslov, kjer si lahko preberete več člankov.

_____________________________

Otroško srce je zaklad

22.05.2010, 10:33

zinkazi

347

IZVIRNO SPOROČILO: ledenaa

Svetujem da nehaš kričat.Se ne čudim da ji je lepo "nagajati"
Glede obvladovanje ti priporočam da 3 x globoko udihneš,se umiriš.
kar tako otrok ne nagaja.Glede na to da očitno traja tako dolgo,nimaš pravega pristopa še posebno pa ne vzgleda in se bo v bodoče to samo stopnjevalo
otrok ni cucek da te bo ubogal.In mu tudi ne ukazujemo.če tako delaš se ne čudim.pa naj bo to nesramno od mene,ampak moram povedat tako.
pri tej starosti obrneš na igro: recimo kdo se bo prvi oblekel ali pa mogoče misliš da si ti tako veeeelika da bi se znala sama oblečt -na takšne načine.
Mislim da tale prepoved branja knjigic ni ravno na mestu.
če otrok nekaj dela ga preusmeriš drugam- samo način je treba najt.pa bo marsikatera mamica rekla da ne more,ja pa lahko.Če je nekaj bolj hudega lepo poveš da se to ne dela in če ne bo nehala bo morala v svojo sobo.
2x opozoriš in to je to.še pred to kaznijo v sobo pa poskušaš med temi opozorili preusmerit.kazen v sobo naj ti bo v skrajni sili in se je ne poslužuj pogosto.
zelo veliko pa pomaga(- preverjeno) če jo med igro hvališ in tudi če kaj dela da jo vzpodbujaš,hvališ,da kako ona to lepo dela,kako je pridna......
To zelo pomaga,da jo hvališ,pa čeprav se tebi to dejanje /stvar ki jo dela zdi brezvezna ali samoumevna.

Način vzgoje, ki vam jo želim približati, sloni na ljubezni, vzpodbudi, pohvali, postavljanju meja in iskanju dobrega v otrocih. Prav ljubezen, vzpodbuda, pohvala in postavljanje meja so se pri mojem razmišljanju o vzgoji izkazali med najpomembnejšimi prijemi in pristopi pri vzgoji.

< Sporočilo je popravil zinkazi -- 22.5.2010 10:38:33 >

_____________________________

Otroško srce je zaklad

22.05.2010, 10:51

ZARA

17227

Iz lastnih izkušenj vem, da kričanje ne pomaga nič. Bolj kričiš, bolj se otrok na kričanje odziva in potem nihče nikogar ne sliši. Vem tudi, da striktno postavljanje mej vsa ta leta ( zdaj je stara 6) zelo pali in se je začelo poznati šele pred kratkim. Moj je, kar se tega tiče neizprosen, jst malo manj, ampak zadnje čase vidim razliko v ubogljivosti. Včasih sva se skregala, ker smo bili kot marinci, ampak deluje. Res deluje. In roberta je zelo lepo napisala.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

22.05.2010, 10:53

ZARA

17227

IZVIRNO SPOROČILO: zinkazi
Prav ljubezen, vzpodbuda, pohvala in postavljanje meja so se pri mojem razmišljanju o vzgoji izkazali med najpomembnejšimi prijemi in pristopi pri vzgoji.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

24.05.2010, 08:06

barni

1096

Mi z našo čez dan nimamo problemov (2,5let). Načeloma se vse zmenimo, večinoma se slej ko prej strinja s postavljano mejo, največkrat to izvedemo tako, da ji preusmerimo pozornost na kaj drugega.
Vse pa se konča pri večernem spanju. Ko je treba zaspat. Lepo gre čez vse faze (kopanje...). Izbere pravljico, jo dam v posteljo, potem se pa neha.

Ne bi se vlegla, imela bi še sto vprašanj...ok, nekaj časa odgovarjam, potem ji lepo povem, da je treba zaspat in konec. Da lahko povem pravljico, če ne pač ugasnem luč in grem ven. Seveda se potem vedno strinja s pravljico. Žal se nikoli ne zgodi, da bi zaspala med branjem pravljice, ampak počne vse sorte, s tem da leži.
Ko končam pravljico, ji rečem, da naj zapre učke in zaspi. Ampak ona to ne bi. Ugasnem luč in rečem, če ne bo pridna in zaspala, da grem ven iz sobe. In potem se motovili, obrača, miljonkrat dvigne in preveri če sem še v sobi...če me ni, me takoj pokliče nazaj.

Ker sem načeloma proti metodi nadzorovanega joka, hodim nazaj in spet od začetka...uleži se, zaspi, jaz grem tudi spat, ne kliči me več...pa spet pokliče. In tako eno uro, ko končno omaga. Ni važno, kdaj jo dam spat (običajno okoli 20ih).

Kaj delam narobe? Ji preveč razlagam? Verjetno čuti, da mi je težko it ven iz sobe (ker vem, da bo jokala in če se le da, se želim temu izogniti), čeprav ji resno in s trdim glasom povem, da grem ven. Samo potem joka (kriči in prosi, naj pridem nazaj), da pač pridem nazaj.
Zadnjič sem ji rekla, da sem ta večer zadnjič prišla k njej, da jo imam zelo rada, samo da naj zdaj zaspi, ker sem tudi jaz utrujena. Če želi, bo naslednjič prišel očka. In je šel očka, ker je seveda poklicala. In potem je bil jok (pol ure dretja na ful, da je bila čisto premočena), potem je zaspala. Jaz sem se zadržala, da nisem šla tja, čeprav sem trikrat vstala, da bi šla. Med jokom in dretjem je govorila, da hoče k mamici, da bo pridna, da bo zaprla učke, da naj jo očka nese k mamici...

Ne vem več, kaj bi še morala narediti? Vem, da ji je jasno kaj od nje hočem in vem, da me pač izkorišča, kolikor ji dam, toliko vzame, kar je logično. Samo kako na lep način urediti to zadevo? Če ji razlagam, ne pali. Ji je vse jasno, samo drugače dela. Če grem ven, se dere. Če sem zraven ne zaspi nič hitreje, kot če me ni. Meni pa ni, da bi eno uro sedela v temi zraven njene postelje.

Govorim ji, da jo imam rada, da je moja, jo božam, objemam...vse ji povem preden gre spat, tudi čez dan sva veliko skupaj in ji skušam dati kar največ sebe, ker vidim, da ji to veliko pomeni. Vem, da je zelo navezana name. Ni mi čisto jasno ali ima res težave z uspavanjem same sebe ali pa hoče vlečt čas, ko je z mano.

Usmerite me prosim na pravo pot. Meni se zdi ena ura uspavanja čisto preveč, pa če sem zraven ali pa ne.

24.05.2010, 08:53

pomlad08

1040

IZVIRNO SPOROČILO: barni

Usmerite me prosim na pravo pot. Meni se zdi ena ura uspavanja čisto preveč, pa če sem zraven ali pa ne.

Kako pa izgleda uspavanje, če ležiš zraven nje? Jaz našega dvoletnika uspavam tako, da se uležem zraven njega, pa nekaj časa klepetava, potem pa zaspi ... Iskreno povedano, je to zame najlepši trenutek dneva, res, uživam, ko sva sama, brez kakršnihkolih motenj, in se pogovarjava. user posted image

Če sem utrujena, zaspim še pred njim, ali pa mu povem, da sem zaspana in da naj neha nakladat user posted image

Bistveno je, da sem popolnoma sproščena in umirjena in ne čakam, kdaj bo že končno zaspal, da bom šla jaz loh, kaj pa vem, likat. Če se mi kdaj "mudi" ven, bo čisto po pravilu takrat rabil največ časa, da se bo umiril. Tako da moj nasvet je, da se ti z užitkom, ne strahom, spraviš k uspavanju in bo to za obe en lep in dragocen čas.

< Sporočilo je popravil pomlad08 -- 24.5.2010 8:54:03 >

24.05.2010, 09:27

ronja

15289

Ni mi čisto jasno ali ima res težave z uspavanjem same sebe ali pa hoče vlečt čas, ko je z mano.

Oboje. Mi je vse tole zelo znano, mimogrede user posted image

. Ronja je od malega zelo težko zaspala in vedno je rabila nekoga poleg. Ok, to sprejmem, ampak 1 urnega uspavanja pa ne. Mi smo se zmenili tako: ko gremo spat, mora it v posteljo, ni ji pa treba zaspat, če ni zaspana: jo vprašava in če želi, ji dava knjigico, da bere (ob tamali lučki) ali prižgeva pravljico, da jo posluša. In rečeva, da naj pokliče, ko bo zaspana in bo želela zaspat. Takrat pa pride en od naju (navadno tisti, katerega želi, če nimava pač drugih planov - recimo, da enega od naju ni ali da sem jaz pri Lejli) in takrat je potem z njo, da zaspi. Vendar če ona pokliče in se potem začne afnat rečeva: "aha, očitno še nisi zaspana, potem se pa še malo sama igraj, pa pokliči ko boš." Navadno seveda protestira in se zmenimo, da če hoče, da smo zraven, potem ne sme brcat okoli, ne sme prčkat, mora se umirit in poizkušat zaspat. Ni ji pa treba, če ni zaspana, samo midva pa tudi ne misliva zraven ždet vsak dan 1 uro.

Zdaj ima fazo, ko hoče zaspat z mano že od začetka (torej skup z nama z Lejlo) in ji povem, da je Lejla utrujena in zaspana in mora zaspančkat in mora bit zato ona pridna in dat mir, da bo lahko malecka zaspala. Razume, ima pa včasih slabo koncentracijo, ampak se vztrajnost obnese. Smo zmenjeni, da če teži, mora pa stran - iz najine sobe in najine postelje - k očiju, ki je navadno v kuhinji in potem on ponavlja postopek od zgoraj user posted image

. Res pa je, da kadar jo lubi uspava, navadno on prej zaspi zraven nje user posted image

.

Zadnje čase moram priznat, da je kar pridna in neverjetno dolgo čisto mirno leži - ampak zaspi pa dostkrat kar nekaj časa ne. Ampak tu pa nimamo kaj, je tak tip, da ne zaspi takoj, vedno je taka bila, tudi moj brat je tak - še zdaj rabi pol ure, da zaspi... Če ne teži, potem sva zraven, če pa nalašč noče zaspat in se noče umirit, potem se pa lahko tudi sama zabava tačas, da nama ne žre živcev;) Ker ves znerviran tudi težko uspavaš kogarkoli user posted image

. Rajši potem prideva zraven in jo stisneva, ko se odloči, da bo res zaspala.

Na začetku pa res to vse skup eno uro traja, ja. ampak z vztrajnostjo se čas skrajša, pridejo pa vedno še obdobja (ko recimo po spletu nesrečnih naključij zaspi pozno popoldne, recimo v avtu, če gremo od kod), ko ne zaspi zvečer in ej štala. Je pač treba spet vzpostavit red. Ampak takrat sva sama kriv, če ji ritem uničiva. Zdaj se je parkrat že celo zgodilo, da je sama zaspala med pravljico ali branjem knjigic oz. ko se je pač odločila, da je dovolj in se ulegla, pa da niti nisva bila zraven user posted image

24.05.2010, 12:04

barni

1096

IZVIRNO SPOROČILO: pomlad08

Kako pa izgleda uspavanje, če ležiš zraven nje?

Ne morem ležat zraven nje, ker ima svojo sobo in v njej svojo posteljo z ograjico. Pa tudi ko je bila mlajša sem to poskusila, ker je ipak lažje ležat zraven, kot sedet na stolu. Pa ni šlo, ker je trajalo neskončno dolgo, da je zaspala.

Zdaj je že toliko večja, da jo potem tudi težko prenašam iz ene sobe v drugo ko zaspi, bog ne daj, da bi se vmes zbudila, ker bi se postopek ponovil.

Ma sem mislila, da kaj počnem narobe, da bi morala biti bolj ostra in striktna kot pravijo ene zgoraj, da je treba postaviti meje, ker tudi to je neke vrste izsiljevanje, do kod pač lahko gre.

Samo tale meja me mal mori, ker ne vem kakšna naj bo in kje naj jo postavim user posted image

24.05.2010, 12:16

rija

15589

IZVIRNO SPOROČILO: barni

Kaj delam narobe? Ji preveč razlagam?

jaz verjetno nisem pravi naslov za dajanje nasvetov glede uspavanja user posted image

ampak jaz mislim, da ti jemlješ uspavanje čisto tehnično.

če bi poskusila to spremeniti v najlepši del dneva, ko si si z otrokom najbljižje, bi mogoče ne bila tako obremenjena z uspavanjem, pa tudi otrok ne in bi uspavanja ne jemala kot "težavo".

jaz se glede tega ne sekiram čisto nič. ko zaspi, zaspi. pa je to vedno prej. pri nas je to res eno samo cartanje, valjanje po postelji, tudi žgečkanje in režanje. in ko je čas, se mali spravi k nama k nogam user posted image

in mrkne v minutki. res pa probamo nekak stempirat, da smo v postelji pol ure pred pričakovanim mrkom.

_____________________________

...vox populi...

24.05.2010, 12:50

ronja

15289

če bi poskusila to spremeniti v najlepši del dneva, ko si si z otrokom najbljižje, bi mogoče ne bila tako obremenjena z uspavanjem, pa tudi otrok ne in bi uspavanja ne jemala kot "težavo".

Ma, ja, se strinjam, da je to najlepši del dneva, če je to crkljanje skupaj in uživanje in traja recimo največ pol ure (potem, ko se pač umirita in nehata zezat). Če pa je otroku dolgčas, noče pa še zaspat, potem pa lahko skoz nekaj prčka in se ne stisne k tebi ko bubrek v loju, ampak lazi po tebi in te cuka pri tem (ne nalašč, seveda, ampak se zgodi...), pa pač ni nujno tako zelo prijetno, tebi pa ni nujno, da je do tega (včasih bi se pač crkljal tudi s kom drugim, ne samo z otroki;)...
In takrat je boljše rečt: daj se ti malo igraj, jaz grem med tem pospravit za vajino večerjo, pa ko boš zaspana me pokliči, pa se stisneva ko bubreka (pri nas naredimo to kar na tleh (imamo tatami v otroški sobi, tako da ni problem) - Ronja se še vedno navadno hoče stisnit in tako zaspi - potem jo pa prestaviva v posteljico - to ni problem, ker nisem noseča, njemu pa itak ni problem, če ni glih kaj polomljen;). Včasih res gre kar v posteljico in hoče samo rokico, ampak večinoma hoče pa kar celo stisnjenje. Če ji to pomeni, res ni problem. Ampak ležat tako 1 uro, je pa lahko naporno, če nočeš zaspat zraven, če pa zaspiš, si pa potem ves matast, ko moraš vstat in delat svoje stvari dalje (to ti pa lubi lahko pove;).

24.05.2010, 12:55

Volga

9346

IZVIRNO SPOROČILO: zinkazi

Danes je v mnogih družinah še vedno moderna »Permisivna vzgoja«. Jaz jo preprosto imenujem svobodna vzgoja, ker ima otrok vso svobodo. Vaši deklici verjetno pri enem letu niste postavljali nobenih meja. Navajena je, da ji je bilo vse dovoljeno. Pri dveh letih in pol je ob takšni vzgoji tako močna osebnost, da se vam lahko postavlja po robu. Ampak to ni le faza. To bo z njo rastlo, če ji ne boste sedaj in odločno postavila meje.
Predvsem morate umiriti sebe. Vaša deklica čuti, da ste znervirana, zato ve, da je močnejša, kot vi. Kjer ji boste postavila meje, morate biti pri tem odločna. Povejte ji mirno in odločno: »Jaz tega ne dovolim….« povejte ji tudi razlog zakaj nekaj ne dovolite oz zahtevate. Če vas ne bo slišila, bo verjetno prišla čez nekaj časa do vas s kakšno prošnjo. Takrat ji recite: »Ko sem te prosila, da pospraviš knjigo, me nisi slišala, sedaj pa jaz tebe ne slišim.« rezultat boste videla sama. Postopno pričnite postavljati meje. Pričnite pri tistih stvareh, ki so vam pomembne. Če otrok ne vzgajamo starši, se vzgajajo sami. Ker ne vedo kako je prav, delajo tisto, kar jim je všeč. Tako bo vse življenje. Če želite več nasvetov, mi lahko sporočite preko ZS. Poslala vam bom naslov, kjer si lahko preberete več člankov.

24.05.2010, 14:23

ronja

15289

Uf, pod tole se pa tudi jaz takoj podpišem! Kadar si rečeš, saj bo minilo samo od sebe, nikoli ne mine. Če ukrepaš, potem je res samo faza - ker si jo pač ustavil. Če se fazi ni treba ustavit, potem ostane.

24.05.2010, 15:34

ZARA

17227

Zinkazi, jst bi pa vprašala nekaj, će ni skrivnost. Ne vem kje sem zasledila, da imate neke delavnice ali predavanja na gorenjskem koncu? A to drži?

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

24.05.2010, 18:57

zinkazi

347

Ja drži. Na jesenicah imamo delavnice "Klepet staršev". Več informacij vam pošljem preko ZS.

< Sporočilo je popravil zinkazi -- 24.5.2010 18:58:22 >

_____________________________

Otroško srce je zaklad

27.05.2010, 13:08

Volga

9346

IZVIRNO SPOROČILO: zinkazi

Ja drži. Na jesenicah imamo delavnice "Klepet staršev". Več informacij vam pošljem preko ZS.

Ja, kar dajte ji, gotovo je pozabila na to temo, ima veliko dela.

27.05.2010, 13:43

ZARA

17227

user posted image Volga, nisem pozabila.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

23.11.2010, 11:04

tehnofil

3160

IZVIRNO SPOROČILO: 2srcka
...no razen prepoved gledanja risanke ali ji ne preberem knjigice pred spanjem. ....kr naprej vpijem in sploh se ne morem več zadržat. Kaj mi svetujete?

Kazni kot je nič branja pred spanjem so prehude. Branja ni le kadar se dogovori nadomestek t.j. če se igra še malo potem ni časa za branje. Ampak ker ga opomnim kako je fino če se bere, igra pa se lahko jutri le malokrat izostane. Risanka pred spanjem, branje - vse to je umirjanje otroka. Tako da ima kaznovanje s tem prej nasprotni učinek.
Vpitje pa je samo posledica izgube nadzora. Kako dobit nadzor nazaj. Vsakič posebej "si vzemi čas" za vspostavljanje nadzora. Oblika prevzema niti ni toliko pomembna, bolj je pomemben čas, ki si ga vzameš za to. Dokler ne prevzameš nadzora nazaj pač ne moreš urejati stvari "on the fly".

IZVIRNO SPOROČILO: roberta
otroku se nič ne reče 100-x. ker je to povsem brezplodno in si samo kot en papagaj, ki ga nihče več ne posluša, še manj pa jemlje resno. otrok mora vedeti, da za besedami stoji dejanje in da dejanjem vedno sledi neka posledica.