[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

no, moj pa se je včeraj onesvestil

_____________________________

...vox populi...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

prevelika ihta, premalo kisika

_____________________________

...vox populi...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

tu in tam ipičen, samo ne do te meje  včeraj je bilo to prvič. in upam zadnjič. in bilo je prav po šolsko...afektna respiratorna stiska....ali kako se že reče....

_____________________________

...vox populi...

Jaz pa iz teh odgovorov še vedno nisem razbrala kaj narediti v takem primeru. Saj ne da bi bilo tako hudo, samo zanima pa me vseeno.

Vse je jasno, da mora imeti otrok meje, da ne smeš pustiti tega in onega, da moraš vztrajati in biti dosleden...samo še vedno nisem razbrala, kako reagirati v konkretni situaciji, ki se ti dan za dnem ponavlja v n-različnih variantah.

Morda pa samo ne znam dobro prebrati

Zadnjič sem dobila en mejl, kjer piše nekaj na temo vzgoje, žal imam v pdf obliki (od Zalokar Divjakove). Sem ugotovila, da pri kar nekaj točkah ostanem brez pojasnila zakaj jih ne izvajam. Očitno bi morala iti v šolo za kompetentne starše.

Če bi obstajal kak kratek in jedrnat odgovor, kaj narediti v konkretnem primeru......verjetno nobeno dete ne bi več histerično kričalo......

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ni originalnega recepta za rešitve. Lahko ti da vsak svoj način, pa ni nujno, da bo pri tvojem delovalo. Midva sva pri naši poskušala svašta in sedaj imamo pra mehanizmov, ki delujejo. Se občasno zgodi, da tudi ne. Predvsem ji pustima, da lahko določene stvari naredi sama (sleče pižamo, obleče hlače...) res, da traja to traja dlje časa, kot če jo oblečem jaz, ampak dretja ni.

Nama je pomagalo, da sma začela vstrajat pri mejah, ko sva ugotovila, da pri drugih ni nobenega problema. Recimo, se je celo jutro drla, komaj sem jo oblekla, dala v avto, celo pot se je drla pol pa jo dam varuški pa vtihne kot odrezano. oziroma se celo smeje. Takrat sem ugotovila, da dela to pri nama, ker ji pustima in od takrat je stanje boljše, ker naju ne more več tako enostavno okoli prsta vrtet.

Pa še zelo pomembno se mi zdi, da si ne skačema več v vzgojo. Če se dere možu, se jaz več v to ne vtikujem, on pa ne ko se dere meni. In tudi zato je po mojem stanje boljše. Prej je imela mala potuho. če se v čem ne strinjama, predebatirava naknadno, ko nje ni blizu.

Ne vem, kaj deluje pri drugih, pri naši je bilo v napadih te histerije zaradi trme najbolje, da sem jo pustila odtrmarit do konca, da se je pomirila, ker me je šele potem slišala. Prej je bila tako v afektu, da ni zaznala okolice. Včasih je sicer pomagalo 5 minut time-outa, a redko.
VENDAR! sem bila po takem izpadu zmeraj zelo huda. To pomeni, da sem počepnila, jo prijela za nadlahti, pogledala v oči in hladno mirno in zelo odločno povedala nekaj v tem smislu: "Takega obnašanja ne maram. Vpitje, dretje in cepetanje je zelo zelo grdo in nesprejemljivo obnašanje in ga ne maram in ne prenašam. Če si jezna, žalostna, razburjena, misliš, da te ne poslušamo, kaj si želiš, to povej lepo, brez dretja. Povej: jezna sem, ker... Žalostna sem, ker.... Ko boš svoje želje izrazila lepo, rekla prosim, hvala, potem jih bomo tudi upoštevali, če bo šlo. Če se boš drla, tvojih želja NE bomo upoštevali. "
Vedno je po takem dretju sledila kazen, ostala je brez tistega, zaradi česar je trmarila, torej risanke, obleke, igrišča,... In obratno: če je normalno izrazila svoje zahteve, smo jih mogoče celo uresničili (če so bile sprejemljive, seveda). Torej doslednost in poudarjanje, kaj je nesprejemljivo vedenje ter tudi kaj je sprejemljivo ter kako naj se izrazi. Ko so bili izpadi najhujši, jih je bilo 1-2 na dan, to je bilo obdobje enega meseca, potem pa je bilo z vsakim dnem bolje, zdaj pri 4. letih pade ven mogoče 1x na dva meseca. Se je tudi lepo naučila izražat svoja čustva in se sedaj tudi zelo hitro umiri in začne normalno komunicirat. Lih zadnjič je bila huda na očka, ker jo je prekinil, ko se je pogovarjala z mano. Da je to nevljudno, da je ona govorila najprej in naj počaka na vrsto .  
Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, pa je, da pri sebi ugotoviš, kaj ti je dejansko pomembno in kaj ne. Pri katerih stvareh ni debate in pri katerih stvareh otrok soodloča (pri nas si lahko npr. komot sama izbere, kaj bo jedla za malico, s tem, da ne kupujem junk hrane, kaj bo oblekla, katero knjigo bo prebrala,... Seveda je pri tem treba upoštevat tudi, da je treba zjutraj vstat malo prej, da se otrok sam obleče ter ne bo oblečen po modnih zapovedih, bo pa dobil veliko samozavesti, ker je nekaj naredil sam .
Tretja stvar: veliko, veliko pohvale, ko svoje frustracije izraža na sprejemljiv način.

Pri nas funkcionira, pri drugih pa ne vem, če bi. Ideja za nobelovo nagrado: univerzalni recept za vzgojo otrok

< Sporočilo je popravil Ankica. -- 10.5.2010 18:34:22 >

Metulj333, seveda si kvalificirana za starša, si naj mama za svojo malo trmo.

Takole, malo sem prebrala tvoje poste in si ustvarila neko sliko. Vem, da je forum veliko premalo, za gotovo mankajo informacije , tako, da me kar popravi...

Bodi samozavestna. Ti si mama, starš in sine je tvoj otrok. Ne sostanovalec, ne prijatelj. Dobila si ga in zdaj ga moraš pripraviti na življenje. Takile mali trmavčki , začnejo  trmarit za neko brezvezno stvar (umivanje las bratcu, moj je pri dveh tulil , ker ni hotel da jaz vozim avto ampak mož - vejžde ),  če jih ne ustaviš se to stopnjuje do ipike, butanja, praskanja, nadaljuje z "breath holding spells" ,oz. zadrževanjem zraka - tukaj so si strokovnjaki edini , da je potrebno to fazo absolutno preprečiti (ko enkrat otrok pogrunta  kako omedleti mu to preide v neko navado, vzorec in je potem kot kuža, ko okusi kri) in potem tej naši sončki odrastejo v "prek trupel hodeče " odrasle.

Kako reagirat? Kot mama verjetno veš kaj pali pri tvojemu otroku? Mogoče hoče biti vpleten v dogajanje? Recimo, da mu napoveš kaj boš naredila...Nikola, slekla ti bom pižamo, ali si jo boš sam?  Otroci imajo radi plane, red.
Ko trmari zaradi stvari, ki se ga ne tičejo: Bodi neizprosna. Bratcu sem umila laske , ker je imel umazane in ga je glavica srbela. Ne želim , da se praska. Takoj prenehaj z dretjem ( daj se v njegov nivo, oster pogled, resen glas - včasih poslušam mamice kako "kregajo" svoje otroke in se samo smejim tistemu milemu, prosečemu glasku:) . Ne imej slabe vesti , če ga skregaš. Imaš ga najraje na svetu in on to ve, zato mu postavi meje. Saj verjetno mami, možu, prijateljici ne bi dovolila, da ti najeda za neko x stvar.

Samopoškodovanje: tukaj so si strokovnjaki nekako edini, da tudi tukaj zaleže odvračanje pozornosti. Joka zaradi slečene pižame. Nikola, nisi mi povedal, da si želiš sleči pižamo. Drugič mi povej.  Če mi ne poveš ne vem kaj želiš.Če želiš, mi lahko pomagaš in slečeš bratovo?
Buta z glavo v zid: Saj mi boš zid sesul, (pojdi po hanzaplaste in nalepi hanzaplast na steno) na , prosim nalepi še ti enega. Tako.
Je pa pomembno (tako strokovnjaki), da na vsa ta stanja reagiraš čimprej, ko ni še v polnem zamahu agresije. Da ti ne preide v naslednjo fazo, oz. da se z preusmiritvijo pozornosti uči krotiti frustracije, jezo. 

Nekaj primerov , za kater vem kako so mamice krotile svoje uške .

Jaz: pri dveh letih je šel prvič v vrtec in strašno slabo prenašal vključevanje. Zgrizel si je nohtke do mesa , prvi izpad je bil, ko smo prišli iz vrtca domov in je jokal , me hotel popraskati po obrazu in se z glavico zaletel v vhodna vrata. Med tem napadom sem ga držala za roko in mu resno rekla" ne praskaj me,  to me boli " , ko se je z glavico butnil  v vrata, sem mu rekla " uboga vrata, poglej kakšna praska. Sploh ne vem , če bomo to lahko prebarvali. Imaš mogoče ti kakšno barvo , da to urediva? Malo me je čudno pogledal in stekel po tempere. Res je, da sva potem celo popoldne barvala, brisla vhodna vrata...a prvi spell je bil zaustavljen. Zdaj  je petletnik in nima več takih izpadov kot jih je imel v tistem obdobju vrtca. Malo potrmari, pojoka (cca. 30 sekund) a ve, da mu ne bo uspelo. O kakšnem metanju ob tla, butanju, ne duha ne sluha. Se pa držim tistega, da vztrajam pri tistem za kar rečem. Če rečem ne , je ne. Če ni pomembno se pogajava . Velikokrat je tudi po njegovo.

Moj tast : Moj svak je imel razvito sposobnost kako omedleti. Ko se je moj mož vrnil po osmih letih iz reje domov, je svak , kot mlajši brat  težko to sprejel in je bila njegova omedlavica na dnevnem redu. Tašča pravi, da je to obup. Peljala ga je k zdravniku , kjer so izključili možnost bolezni. In ni prenehal, dokler se ni pri nekem nedeljskem zajtrku svak zainatil, da bo pojedel še možev sendvič in začel s šovom. Takrat se je tastu skegljalo in ga je pretepel , fanj. Od takrat so se napadi  umaknili.

Moja prijateljica: faca , ko je imela hčerka predpriravo na totalni raztur je bi ravno čas pusta in si je ta moja prijateljica našpricala umetno kri pod nos in prosila malo ihto, če ji lahko oskrbi nos. Mala je čisto notri padla . (prijateljici res večkrat teče kri iz nosa) in vse pobrisla , zmočila brisačo  ji dala na čelo in jo poslala počivat.

Tako, da otroci so različni in različni so prijemi. Prepričana, sem da boš za tvojega sinka našla ta pravega . Srečno , polno živcev in

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

No tole sem rabila slišat - se oglašam prej kot Metulj, se oproščam. Samo mene tolk daje nesamozavest pri kreganju...po eni strani imam v glavi, da moram postaviti meje in da je nisem za brez veze okregala in povzdignila glasu, po drugi strani pa imam potem slabo vest, da bi morda lahko to lepše izvedla, čeprav niti v tistem trenutku, niti kasneje ne vem kako.

Potem berem tukaj, da ene nikoli še niso zavpile nad otrokom ali ga na trdo prijele (fizično mislim). In pl mi splohni jasno, kako jim postavijo meje brez da bi vsaj enkrat v vsem času zavpile ali otroka na trdo prijele. Ali pa so eni otroci res tako zelo vodljivi? Meni je iscer krasno, da je moja nekoliko samosvoja, čeprav me to stane prenekateri scefran živec in povišan pritisk. Samo v življenju ji bo to gotovo prišlo bolj prav, kot če se bo vedno pustila vodit.

Pa saj naša sploh ni problematična, samo me zelo zanimajo tele vzgojne metode, kako gledate na to ostale mamice, kaj pali pri vaših in kako jih nekako najbolj pravilno (čist itak ne gre) vzgojiti v neke "normalne" državljane.

Berem začetni post, pa berem mal vmes, ampak vsega pa ne. Zdej ste se pogovarjale tud o histeričnih napadih iz "trme". Na začetku je blo govora tud neki o tem da je otrok spal.
Jah, skratka, mene zanima če je kej kar pali ponoči ko otrok še spi. Moja se včasih ponoči zbudi (pa se v bistvu ne, če razumete) in začne prov tulit ko zverina. Nič, ampak res nič ne pomaga da bi jo pomiril. Moj jo sicer odnese iz sobe, da ne bi zbudila mlajše sestrice, potem pa se sred dnevne sobe pač dere tok časa da jo mine. Bognedej da bi jo pobožala, začne še bolj rjovet, nasilna pa res ni v tem času, vsaj to. A sploh prav narediva ko kot ena bumbarja čakava da bo konec? Kaj naj sploh narediva?

_____________________________

Moji otroci - moja sreča
Neli- 4.8.2007
Kristi- 8.2.2009
Lev- 3.12.2010

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pa menda ne verjameš tega? Ker polovica teh "svetnic" so v realnosti totalno histerične babe

< Sporočilo je popravil rija -- 11.5.2010 14:27:20 >

_____________________________

...vox populi...

Ajde, da ga vidimo, junaka!

Drugače bi se pa kar strinjala s tem, kar si napisala. Si bom tut jst še tole nekajkrat prebrala, mi bo prav prišlo (čeprav nekih hujših izpadov (še) ni... Hvala.

Po moje je pri tem najbolj pomembno to, da govoriš o otrokovem OBNAŠANJU in ne o otroku samem kot osebnosti. Razlika je, če povzdigneš glas in rečeš Ne, to se ne dela, ker... ali pa če rečeš: Fuj, kakšen pacek si (ali pa len, neumen, zloben, itd.itd.), takoj nehaj!
V primeru, ko kritiziraš njega kot osebnost, bo otrok odrasel z občutkom, da je slaba oseba in bo imel probleme s samopodobo. V nasprotnem primeru pa bo sčasoma dojel, da so dejanja tista, ki jih mora spremenit, on sam pa je še vedno ok. Sploh če mu boš potem, ko se bo situacija umirila, povedala še na lep način- da ga imaš rada in da je super oseba...samo tega se pa ne dela, ker...

Zanima me, ali je tebi to fajn in ok, mislim ta varianta, da ga pustiš da tuli uro dolgo? Se ti to zdi najboljši možni način in si z njim zadovoljna? Ker če si, potem je ok. Če pa nisi, ap ni ok, obstajajo še drugi načini.

Pa še to me zanima, kaj si naredila, da bi ga prvi hip, ko je začel noret, ustavila? Si to sploh brezpogojno zahtevala od njega, ali si se ga ustrašila, bala kaj bo zdaj? Včasih se je fajn opazovat med tem, ko se nam kaj dogaja, ker včasih zablokiramo tudi pred otrokom, pa se ne zavedamo, da to delamo. In v teh primerih pomaga, če si za naslednjič naredimo strategijo.

Kar se tiče dretja oz. puščanja dretja do nezavesti.....pri nekaterih otrocih res mine hitro, ker so socialno pametni, čustveno brihtni in skapirajo, da to ne pelje nikamor - ampak samo, kadar res nikdar ne pelje nikamor in samo kadar gre za tak tip otroka. Nekateri otroci nikdar tega ne skapirajo, da trmarjenje ne pelje nikamor. Ampak nikdar.  

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

samo enkrat sem ga poškropila s par kapljicami, pa se je še samo bolj drl.

je pa res, da pri teh ipikah ni nekega pravila...včasih 10 sekund, včasih 10 minut...je pa res, da je po vsaki potem nekaj časa mir....dokler ne pozabi, da ne bo nič

od sobote je mali naravnost po knjigi....mogoče pa se je na zalogo prestrašil, ko je ostal brez lufta

_____________________________

...vox populi...

PODPIS.
Skoraj identično smo speljali nekaj zelo zelo podobnih izpadov.
Prepričana sem, da bi bila kakršnakoli druga reakcija manj primerna od te, kot si jo opisala.
V fazi izpada trme in histeričnega joka itak ni primeren trenutek, da na "dolgo in pošrek" filozofirat. sposoben je prejet eno, dve informaciji, it to je to.
Tvoje sporočilo je bilo enostavno.