OK, teh tem  je že malo morje, ampak bom še jaz dodala svojo. Moj mali čmrl je star skoraj dva meseca in ga imam seveda kot vsaka mama najrajši na svetu. Kje je problem? Nikakor ne morem uživati v družinskem življenju,ker mi življenje grenijo starši od mojega. Ja itak, kaj ste pa pričakovali . Stanovanje imava pri njih zgoraj, sva brez lastnega vhoda, v najinem stanovanju je še zmeraj sestra od mojega. Najhujši problem pri vsem tem je, ker nimamo popolnoma nič zasebnosti. Vsako sekundo se lahko kdo pokaže v spalnici, kopalnici, skratka povsod po stanovanju se šetajo, ni šans, da letim čez hodnih naprimer samo v gatah . Ko sem rodila, sem dojila v spalnici malega, nakar naenkrat uletijo v sobo vsi komadi iz te hiše (tast,tašča,sestra in njen tip) in me direkt v joške bulijo in to je bilo iz dneva v dan, dokler nisem popi*** in mojega nadrla nej jim zaboga že kaj reče, da bom lih znorela. No, je bilo malo boljše, so naju z malim vsaj med hranjenjem pri miru pustili. Najhuje je, ker zgornjega nadstropja ne moreva kar zazidati (kar bi jaz že naredila), ker ima zgoraj sobo še sestra, niti ne morem zakleniti in tako ostaja naša zasebnost na nuli. Tašča se obnaša, kot da smo one big happy family, in ne dojame da smo mi trije svoja familija oni pa svoja in naj že enkrat neha uletavat gor. Jst kr pike dobim po celem telesu, ko jo samo zagledam, ker se naravnost bolano obnaša, hoče imet vse pod kontrolo, sprašuje stvari ki se je sploh ne tičejo (naprimer kam dajeva denar, ki so ga sorodniki namesto daril prinesli ko so prišli malega gledat,in sem rekla da nobenega to nič ne briga, je pa rekla da je to od malega denar in ne zato da si bova midva kuhinjo naredila ).

Po koncu očetovskega dopusta je šel moj pač v službo in se je vsako jutro kr v spalnici nalimala, ko sem jaz še spala in tamalega gledala , potem sem se enkrat pa zaklenila notr in si dala čepke v ušesa, tamalega pa zraven mene in je razbijala po vratih ko norc, ko sem ji pa le odprla je planila v tamalega in mi ga direkt iztrgala iz naročja, češ kaj je mislila da se je zgodilo z njenim revčkom???!!! OMG...ja zih sem svojga lastnega otroka hotla lih ubit, sicer pa NJEN revček??!!

Potem pa še ena cvetka...grem domov na obisk dopoldan in pustim perilo oprano v košari v kopalnici. Pridem nazaj perila nikjer več, ga iščem in je viselo zunaj! To pomeni da je prišla gor brskat po vseh sobah, pa je lih slučajno (kao) videla perilo in ga je šla obest. Men je pisker toook dvignilo, sem začela zaklepat čist vsa vrata v stanovanju, tko da brskat pomoje ne more več, hodijo pa gor še zmeraj vsi. Uletijo v sobo ko kopam tamalega, ko ga previjam se skorej zmerej nalima gor-sploh ne moreva imeti miru, ne morem imeti miru, da bi se lahko v miru ukvarjala s svojim sinom, ne da bi samo čakala, kdo bo tisto sekundo notr prišel.  Z mojim se samo zaradi tega kregava, ker jim čist nič noče rečt, ker sem šele zdej dojela da je en navaden mamin sinko (žal je to ironija da to zmeraj prepozno ugotoviš), ki se dejansko boji karkoli rečt svojim staršem in se ni sposoben niti malo potegnit za svojo družinico. Kaj mi je sploh še za storit, ker si res nebi rada pri 25 letih živcev uničla zarad nekoga, ki ne zna spoštovati zasebnosti?

Kjer je problem,je vedno tudi rešitev 
če greš živeti skupaj z družino je pač to treba vzeti v zakup.

Imate možnost iti za sebe živet-če ne drugače, v podnajemniško..le tako boste imeli zlati mir

Točno to. Ne morš pa zdej ti pridt v eno bajto, kjer ni nič tvojga
in ti ukazovat

Ukazovat ne, lahko bi pa sami vedeli, da ste družina in spoštovali vaš mir in se ne toliko vtikovali. Meni se to zdi bolano. Če imaš možnost, spokaj oz. vsi trije kam pa čeprav v podnajmeniško stanovanje. Za zlati je mir je treba včasih plačat. 

se odseliš nekam...

zarad takih zadev pravim, bolj kredit na banki pa na svojem (ali pa nekje v najemu), kot pa tka zbrka

Ojojoj, katastrofa.

BTW kakadoo, mislim da nosečka (v bistvu že mamica ) nič ne ukazuje! Hej, tudi če je pod taščino streho (verjetno kaj prispeva), zato ne rabi plesat kot tašča želi! Sploh pa v stanovanju, ki naj bi bil od nje in njenega moža.

Jaz bi se odselila, ali pa orng po mizi udarla. Pa vseeno bi zaklepala stanovanje, en ključ pa naj ima še sestra.




_____________________________

tvoja zgodba v meni vzbuja en velik strah...mi imamo pa skupen hodnik ker sva spodaj...in se kar bojim kaj bo ko bom rodila...če se bom zapirala v spalnico in kuhinjo bo narobe da se jih izogibam, če bo non stop nekdo pri meni pa se mi bo pa zmešalo... nimam ravno želje poslušat nekih nasvetov in bo treba uvesti neko strategijo kako jih odslovit da bomo imeli mir....

Res ti ne zavidam ker so njegovi tud taki...ko kam greva bi mogel mami klicat skor na vsakem ovinku da ga je srečno zvozil... Nisem navajena direktnih vprašanj kje sta pa bila, kam pa gresta ker mislim da ni treba da cela bajta ve kam greva kdaj....Tud njegove sestrice nisem dodala na FB-ju, ker enostavno vem da bo cela bajta vedla kdaj bom dala slikco gor pa kaj bom napisala na zid...

V glavnem nekako si boš mogla izborit zasebnost - daj ključ v vrata pa pač zakleni pa reč da zdele ne moreš če bo kdo trkal...pa da dobesedno rečeš, da rabiš čas zase pa da bi malo miru rada...upam da ti uspe

Ali pa še bolje. Daj, bodi enkrat naga, ko se ti zdi, da bo tašča uletela...  Pa se lepo sprehajaj po stanovanju.
Kaj pa svakinja poreče na vse to?


_____________________________

To je napaka, ker vsi tamladi začnejo delat mansardo pri svojih... verjamem, da je res fajn, da imaš "svoje" stanovanje, ampak se kaj kmalupokaže, da ne moreš v miru živet.
Sva imela možnost narediti ogroooomno mansardo, ampak sva se hb premislila (najboljša odločitev vseh časov).... jao, kaj bi se kuhalo tam gor .

Vem, da nisem nič pomagala z odgovorom... če bo neuzdržno pač ostane samo še najemniško.

ja, seveda vzameš v zakup, ampak tole... je pa kar malce huda...

hm, nevem kaj naj ti rečem, ker nisem imela takega primera in si tega res ne znem predstavljati... ampak mogoče bi za začetek poskusila sama z mirnim pogovorom, da pač želiš mir, zasebnost, če to ne upali mogoče malce bolj resen in strog nastop... ampak punca reši, drugače se ti bo zmešalo!!

poznam nekoga ki ima podoben problem in samo čakam da ekslodira, ker to so res moteče stvari.

drži se, pa čimprej reši in začni uživati v porodniški.

Draga nosecka24, te čisto razumem, podobno sem tudi jaz nekoč dala skozi. Z bivšim sva bila dolga leta skupaj in so se tudi vsi obnašali kot da smo one big family. Ko pa sem jaz hotela, da hišo preurediva, narediva svoj vhod, se je sicer moj strinjal, staršema pa ni rekel nič. Jaz bi se še celo zapufala za cel lajf v hiši, kjer ni bilo nič napisano ne name in ne na mojega, tolk sem bla naivna. No enkrat pa je njegov oče le rekel, da je hiša že dovolj velika (kao, zakaj bi blo treba kaj spreminjat), isto pa je kot papiga ponavljal tudi moj. In počasi sem izgubila živce, potrpljenje, energijo ... maminega sinka pa sem po številnih skupnih letih pustila. Bilo je težko, a mi ni žal, ker sem vidla, da ni ljubezni, da nisva bla tim in držala skupaj... in to pri eni taki stvari, kot je skupni domek.  Hvala bogu, da si nisem nakopala otroka in me je pamet pravi čas srečala.
Sedaj imam moža, ki je šel takoj z mano živet, na svoje.  Imamo majčkeno stanovanje, kredit za dolga leta ... smo pa srečni na svojem, živimo po svoje, za vse skrbimo sami in skačemo po stanovanju goli, če nam paše. In otročku se posvečava sama in ni nobenih pametnih komentarjev. In jaz pravim ... čez to ga ni! Kot poje Alen Islamovič: Za sreču dosta je 30 kvadrata ...
Ko ti bo enkrat zmanjkalo živcev in bo vsega dovolj, se rešitev pokaže sama od sebe ... ali pa se boš sprijaznila s takim načinom življenja in te ne bo več toliko motilo. Odvisno, kak karakter si in koliko si lahko "flegma".
Pa srečno!

Odselite se na svoje, pa boš imela mir in zasebnost. Večina staršev razmišlja češ, saj živijo v naši hiši in jih lahko nadziramo/se vtikamo/jim ne damo miru.

mirnih živcev ob tem ne moreš ohranit..Bog da sploh še imaš kaj živcev:) Kaj naj rečem, pejte na svoje, včeraj! Res, bolje ne bo, tudi če se pogovorite, usedete dol..samo vidva se bosta začela kregat, pa bo še slabše..najemita svoje stanovanje....šotor, karkoli..samo rešite se tega..

_____________________________

http://www.popolna-kmetica.blogspot.com/

Enkrat se vsi fajn vkup vsedite in pridita na plan z predlogom, da bi rada imela ločeno stanovanje, zaradi sebe in tudi zaradi njih. Da imajo več zasebnosti tudi starši, pa tudi vidva in da želita urediti posebej vhod.
ČE bo odziv pozitiven (saj ni treba, da takoj rečejo JA-dajta jim čas za razmislek), veš da bo v doglednem času drugače in potem v tej smeri delaš z vso paro in ihto!!!
Če pa je odziv buren, veš da tu nimaš dolgoročno kaj iskati. Je boljše iti na svoje dokler ste si še dobri in ohranite korektne odnose, kot pa takrat, ko vam obojim poči film in se več ne boste mogli gledat.


_____________________________

Največja sreča so otročki, zato sem srečna petkrat.

jaz pa mislim, da vsi, ki doživljate enake in podobne zgodbe v življenju pozabljate na zelo pomembno stvar in ta je: DA V ŽIVLJENJU NI NIČ ZASTONJ.

lahko plačuješ najemnino, kredit....lahko pa plačuješ z živci.

tašče ne boš spremenila, ne delaj si utvar.

odseliti se je edina razumna rešitev, da rešiš zakon in družino.

_____________________________

...vox populi...

Se strinjam z rijo ... res ni nič zastonj. Sam pri sebi moraš razčistit, kaj imaš raje ... manj razkošja in vsakomesečni obrok za kredit, ali pa postati živčna razvalina.
Jaz sem za prvo ... ker imam rada sebe in življenje in ker imajo tudi moji najbližji tako več od mene 

Pa da še jaz povem svojo izkušnjo. Meni ni težila tašča, ampak mama. Imela sva urejeno stanovanje v NJENI hiši, kar pomeni da mora biti vse po njeno. Za vsako stvar ki bi jo naredila je bil prepir. Imava majhnega otročka ki je star sedaj 4 mesece. Smo pred mesecem in pol spakirali šli in naredili OGROMNO napako, ker nismo šli na svoje. Šli smo na možev dom. Jaz sem bila takrat tako znervirana da mi je bilo vseeno kam gremo samo da gremo stran. In sem si zategnila zanko okrog vratu. Mož je prišel domov in o najemu, nakuou stanovanja ne razmišlja, ker v stanovanju bi se on počutil utesnjenega.
Če se odločite in greste stran, se prej temeljito pogovorita kam bosta šla. In vztrajaj pri svojem, ne popuščaj, ker boš lahko tako kot jaz sedaj, na robu živčnega zloma.

Sem mela podoben problem, samo ne s taščo, ampak z moževo sestro (imela je svoje stanovanje proč od taščine hiše). Povsod je je bilo polno, sploh ni znala biti doma + njeni otroci, se umaknit možu in meni, da bi lahko zaživela pametno življenje skupaj z njegovimi. K sreči sem oz. še imam vsaj tako uvidevno taščo da v najino spalnico ni vstopila niti enkrat, če ji nisi tega rekel - npr. ko sem previjala hči.

Edina rešitev je ali pogovor - to boš najbolj ti vedela, če so možnosti za kakšen dogovor, ali pa izselitev na svoje - ta je pa še najboljša.

Mi smo se po parih letih preselili v hišo na svoje in ne moreš verjeti kako paše. Tudi po tolikem času, čeprav nisem imela slabega odnosa s taščo.

Imaš samo dve možnosti, od katerih nobena ni prijetna in sicer ali se odseliš ali vstrajaš. Če vstrajaš pa ali molčiš in požiraš ali pa razčistiš.

Res pa je potrebno v primeru življenja s katerimi koli starši marsikaj vzeti v zakup.

Ko sem leto dni nazaj bila sama v podobni situaciji, sem se odločila, da se odselim. Takrat še z mojim nisma imela otroka, ampak sem doživljala enake stvari. Tašča se je sprehajala po moji spalnici v času, ko sem spala, hodila v kuhinjo, ko me ni bilo in mojega so za raznorazna opravila poklicali kar ćez zaprta vrata. Ker imama oba službe z večizmenskim delom (jaz imam celo 12 urni delovnik), sem želela, da vsaj tistih nekaj uric na teden imama mir. Ampak on je bil za njih, če sma le bila doma na razpolago, non-stop. Pa za usrano žarnico, ko je crknla je mogo letet menjat! In sma se odselila. Ampak sedaj lepo pokličejo ta kakršnoli delo. Jaz imam pa takšen mir v glavi in duši. Res je stane, stroški in kredit. Ampak, mi2 se ne kregama več, zaradi njegovih in to odtehta vse.

In ja res je tašče ne boš spremenila, to je le NJIHOVA hiša, njihov dom, ti si se le preselila. Če želiš ohranit mirne živce se moraš s tem sprijaznit.