Lep pozdrav.Spet rabim nekaj informacij in vaših nasvetov in mnenj.Moj sin hodi v 4 razred,je otrok s posebnimi potrebami,ima odločbo ker je hiperaktiven in ima čustvene motnje.Že od 2 razreda jemlje ritalin,letos smo ga menjali za concerto in vse super,tablete dobro prenaša in mu kar veliko pomagajo.V šoli dosega dobre ocene  in na splošno vse u redu.Problem pa je obnašanje do sošolcev,je zelo hitre jeze in burno odreagira če mu kdo stori krivico.Letos so se pojavili problemi s sošolci,namreč vedno bolj ga izivajo in očitno jim je všeč ko izgubi živce in gre zato domov oziroma je spet na tapeti.S sošolci ne morejo biti prijatelji in zato je vedno več težav.Zato so v šoli predlagali da bi preskočil razred in mogoče bi tako umirili situacijo.Povem še to da sošolci najbrž izkoriščajo spore zato da se ne rabijo učit ali da ura prej mine ko debatirajo o sporih.Možno je tudi prešolanje a kaj ko so v drugih šolah polni razredi in ne bi imeli časa se vedno ukvarjati z njim.Na tej šoli kjer je zdaj je manj učencev in si mislim da je trenutno tu bolje,pa čeprav počasi obupujem.Tudi drugi starši bi morali delati s svjimi otroki toliko kot jaz in jim dopovedati da je lžje če ga pustijo na miru.No sem se kar razpisala,svetujte mi kaj je storiti da bi umirili razred.

Kaj pa skupni roditeljski sestanek, kjer bi predstavila problem svojega sina in tako pozvala druge starše k sodelovanju in skupni rešitvi? Tudi, če ga daš v drug razred, se lahko pripeti ista situacja.

Pri nas je podobna situacija.Z razredničarko sodelujemo in ko je izzivanje sina dosegla vrhunec je ukrepala.Pogovorila se je z učenci.In jih tudi opozorila za v bodoče.Tako mi je bilo rečeno in dejansko se je stanje umirilo.
Preskok razreda?Misliš v sosednji ali višji razred?
LP


_____________________________

Pleši na glasbo,ki jo slišiš.

mislijo da bi preskočil razred za 1 leto,v jeseni ne bi šel v 5 razred ampak v 6.A mislim da to ne bo pomagalo ker je moj sin pač preveč zaznamovan kot težaven,pa čeprav če z njim lepo in fer ravnaš ni problemov.Razredničarka ve da ga izivajo a bolj opozarja mojega sina kot druge.Sošolci pač ne odnehajo in ne vidim več druge rešitve kot prešolanje v drugo šolo.Slabše kot je tu zdaj,skoraj ne more bit.

Mislim, da je za  preskok razreda potrebno še kaj več, kot samo nesoglasja s sošolci.
Te pa popolnoma razumem, ampak mislim, da je bolj verjetna opcija prešolanje kot preskok razreda.

Menim, da preskok ne bo pomagal. Stvar bi lahko samo še poslabšal, v kolikor bo sinu manjkala snov in se bo še zato, ker ne bo več "sledil" počutil slabo.

< Sporočilo je popravil K_a_t_i -- 30.4.2010 14:41:07 >

_____________________________

Žiga, 27.02.07
Gašper, 22.5.10

Kaj pa sosednji razred? Sama sicer nimam izkušenj s takim otrokom osebno, sem pa delala v razredu, ki je imel enega "posebnega" fantka, ki je bil hiperaktiven in vedenjsko moten. Bil je težaven in težko smo ga motivirali za delo. Sama sem bila takrat zgolj na praksi. Vendar se tudi mamica ni pravilno lotila njegovih težav, bolj ko ne ji ni uspevalo. Če je jedel tablete ne vem.
Lahko pa povem, da so me nekajkrat učenci sami prosili, naj ga pošljem iz razreda, ker jih moti. Seveda ga nisem, ker ga tako ali tako ne smeš poslati brez nadzora iz razreda.

Zanimiv mi je bil trenutek, ko jim je bilo najprej njegovo obnašanje smešno in je bila v razredu vsesplošna zabava, potem pa ko sem jim rekla, da je v bistvu meni vseeno če ne poslušajo in da jaz to snov že znam, sami pa bodo ostali nevedni, če ne bodo poslušali, pa so hitro preklopili na poslušanje in jih je njegovo početje pričelo motiti.

Pišeš, da je tvoj fantek sicer čisto prijeten, če se ga ne izziva. Menim, da bi morda lahko vseeno kaj na ta račun naredila tudi razredničarka v smislu pogovora z učenci, da ima tvoj fantek posebne potrebe in da je lepo, če ga pustijo pri miru med poukom. Jaz sem jim skušala čisto realno povedati, kako on drugače odreagira od njih, ker določene stvari vidi drugače od njih. Pa je naletelo na kar pozitiven odziv. Seveda so še konflikti.

Samo mislim, da se morajo otroci naučiti sprejemati drugačne od sebe in tu lahko veliko naredi tudi učitelj v razredu, če to zna. Sama sem tudi videla krasno sodelovanje med gibalno oviranimi otroci in ostalimi. Samo na pravi način jim je treba predstaviti. Zelo narobe je, da tak otrok takoj dobi nalepko TEŽAVEN otrok, ker potem se to iz učitelja, prenaša na starše in učence. In začaran krog je tu.

prebiram marsikaj po tem in onem forumu - žal ugotavljam, da so naše šole postali pravi "poligoni", kjer na nek način tekmujemo starši z drugimi starši in podzavestno celo starši z drugimi otroci (samo posmislimo na vsa vprašnja, ki jih našim otrokom zastavljamo glede dela sošolcev...no, mi smo doma s tem strogo nehali!!!); da ne omenjam tekmovalnosti med učitelji in starši - to je pa sploh, kdo ve več...je pač tako;

samo toliko - osebno ne verjamem, da bo karkoli pomagalo prepisovanje v sosednji razred, druga šola mogoče...pri preskoku razreda pa otrok se že sedaj s težavo odziva svojim vrstnikom, mislite, da bo potem lažje, s še starejšimi otroci, ko "nedolžno draženje" preraste v pravi prefinjen mobbing

pa ste sploh prepričani, da je otrok res "samo" hiperaktiven; ko vse to prebiram (ne samo ta forum), se mi zdi obnašanje "težavnih" otrok vse drugo kot hiperaktivnost..verjamem, da imate diagnozo, ker sicer ne bi jemali "zdravil". Predlagam, da pokukate na www.avtizem.org (društvo), pa si preberete malo o visokofunkcionalnem avtizmu, pa Aspergerjevem sindromu,...cela kopica spektroavtističnih motenj obstaja, ki jih ne prpoznajo - starši ne dajo "pravih podatkov" o otokovem obnašanju, ker preprosto niti sami ne vedo, kako zelo so določeni odzivi pomembni. Avtizem ni samo Rainman....  verjamem, da bo marsikdo v kateri spektroavtistični motnji proznal svojega "hiperaktivnega" otroka

žal še vedno v tem času, temu stanju otrok (ker avtizem v kakršnikoli obliki se že kaže ni bolezen!!!!) v javnih šolah ne posvečajo nobene pozornosti, učiteji pa - tudi tisti z najboljšimi nameni in najboljšo izobrazbo, nimajo pravega znanja, kako "ravnati" s takimi otroci; pa saj so tudi redke šolske svetovalne službe, kjer bi imeli ljudi, ki bi prepoznale to "motnjo" pri "motečih" otrocih

Sama ves čas razmišljam o tem, da ima moj fant Aspergerjev s. V strokovni skupini trdijo, da to sigurno ni, saj si otrok zelo želi biti v družbi vrstnikov. Zanima me, kakšno merilo je to, ali to, da je rad s sošolci dokončno pomeni, da nima AS? LP

paulina ne vem, kdo je tvoja "strokovna skupina", zato ne vem, koliko znanja imajo o tem in kaj lahko prepoznajo....se mi zdi, da tudi ti malo "mešaš"; AS ne pomeni, da otrok (ker govorimo o otrocih) ne mara družbe (konec koncev so tudi "normalni" otroci, ki so bolj samotarji ali bolj družabni...); glavni problem ASovcev je, da se ne znajo "odzivat" oz. "obdelat" teh socialnih interakcij; te otroke je potrbno "naučiti" socialnih veščin, tisto, kar imajo "normalni" otroci prirojeno; "normalen" otrok bo prepoznal, kdaj je v družbi odveč, ASovec pa ne, ker on zadovoljuje svojo potrebo po druženju, potem pa vemo, kako se konča - solze, pa žalost, pa tudi pretep.....
v bistvu sta se pri nas "izoblikovala" 2 pola - en medicinski (Lukšič Macedoni) in en "nemedicinski" (Vesna Melanšek); če ima otrok AS, ki ni zelo izrazit, ga boš zelo težko prepoznala, verjetno pa tudi ne boš potrebovala "zdravil" - poskusi najprej pri Melanškovi, naj fanta testirajo; ko boš imela "rezultat" v roki, ne boš več brcala v temo; pot se vedno najde, samo zemljevid imej v roki

Načeloma se strinjam z leonardo. Bi te pa nekaj vprašala, suzy 1: glede na vse zgoraj opisano menim, da bo otrok imel v večini socialnih interakcij kjerkoli že bo, določene vrste težave. Se ti ne zdi, da bi bilo treba njega intenzivno učiti le teh reči, ne pa vse skupaj zvrnit samo na okolico. Pa ne da sama ne bi menila, da okolica včasih ni nemogoče, neprijazna in stresna, ker je, skoraj vedno okolica odreagira grozno na vse, kar izstopa navzven. Ko gre pa za otroka, ki jih v bistvu maltretira, zganja nad njimi nasilje, vsaj kolikor jaz te otroke s takimi težavami poznam, gre za otroke, ki tulijo, cvilijo, cepetajo, tolčejo, žalijo, zmerjajo, ne delajo nalog....ali vsaj nekaj od tega...in s tem sporočajo okolici, da se mora vse prilagajati samo njim in da okolica njega ne briga, da bo v vsakem primeru nad njimi izvajal nasilje, pa se mi zdi, da take reči tolerirajo še manj kot samo izstopanje kamorkoli, brez škodovanja ostalim. Vem, da si nekateri od teh otroko v tistem trenutku ne morejo pomagat in vem, da jih je treba do določene mere tolerirat, vendar hkrati vem, da je treba tudi drugim otrokom zagotoviti red in mir in nestresno okolje, česar ob takem otroku pogosto sploh ne moreš. Torej zagovarjam, da je treba prvo kot prvo delat s tem konkretnim otrokom, da njega navadiš na okolico in upoštevanje osnovnih življenjskih, občečloveških odnosov, ter upoštevanja ljudi, kot drugo pa seveda tudi okolico navajaš na to, da smo ljudje različni in da imajo nekateri ljudje težave, bolezni in motnje, ki jih je treba upoštevati, saj si sami ne znajo in ne zmorejo pomagat. Eno gre z drugim - ob zavedanju, da tričetrt družbe kasneje v lajfu tega ne zmore upoštevat, ker enostavno niso pripravljeni svojega kratkega življenja posvetit temu, da jih nekdo maltretira, ker ne zmore drugače - živimo v zelo egocentrični, kapitalistični družbi, ki je usmerjena v vse drugo prej, razen v socialo ne. Če se tega zavedaš, boš najprej pomagal svojemu otroku, vklopit se. Kako boš dosegla, da ga  vedno vsak pusti na miru? Kako lahko to sploh zahtevaš od družbe? A je to sploh fer do ostalih otrok, da morajo leta dolgo prenašat izbruhe brez besed, se umikat, hodit kot po jajcih, ker je en naislen med njimi in ga je treba pustit na miru, ker učiteljica tako zahteva? Kako se bodo kasneje ti otroci znali postavit zase, se ubranit nasilnih ljudi, če bodo navajeni biti tiho povsod? Treba je gledat na vse otroke. Treba je naučit konkretnega otroka, da se zmore vsaj toliko vklopit v družbo, da ni nasilen. Je pa težko, se strinjam. Nujno tak otrok potrebuje strokovno pomoč. Ne more starš sam tega naredit. Če gre pa za tako hude motnje, kot je AS, pa sploh potrebuje strokovno pomoč, če ne se bo počutil cel lajf zanič, pa še vedel ne bo, kaj narobe dela, zakaj okolica reagira nanj kot reagira.

IN se tudi strinjam, da obstajajo skupine, ki so že same po sebi moteče, neprilagojene, manj tolerantne kot druge skupine (razredi otrok). Tako da včasih menjava razreda pomaga. Paralelka morda. Preskok je rizičen iz več razlogov. En je socialni vidik, ker tvoj otrok je intelektualno očitno zelo zrel, socialno in čustveno pa ne. Če preskoči razred, bo z intelektualno enakimi, vendar s socialno in čustveno "zrelejšimi", ki ga bodo še manj razumeli kot tile otroci zdaj (v puberteti gre čustvena zrelost v korak s puberteto in obsojanje zaradi razlik je še večje med otroci), razlike bodo večje in možnost nerazumevanja in poniževanja zaradi vsega zgoraj naštetega, mislim zaradi splošnih značilnosti naše držbe bodo še večje. A se to splača?

gina, tvojega odgovora ne razumem čisto - no, razumem odgovor, pa ne razumem ali si to moteče obnašanje opisala za otroke z AS; ker potem se s tabo ne strinjam....oz. se ne strinjam v celoti
če bi imeli otroka brez noge, nihče še pomislil ne bi, da bi od njega zahteval, da gre peš v četrto nadstropje, od gluhega otroka nihče ne zahteva, da pove, kaj je slišal in od slepega niti, kaj je videl;
otrok z AS ne razume vsakdanjega dogajanja - kolikor se to zdi smešno, ampak za take otroke je vsaka dinamika v socialnem okolju nepredstavljiv stres, preprosto ne znajo "obdelati podatkov", ki so jih njihovi možgani dobili; zanje je posploševanje skoraj nemogoče; večina jih je visoko nadpovprečno inteligentnih, so geniji, vendar ŽAL njihovi možgani "obdelujejo" le segment "intelektualnih" podatkov. Ravno zato je z njimi tolko problemov, ker jih imajo za nevzgojene, ker je "nepojmljivo" , da se inteligenten otrok tako obnaša - obnaša se tako, ker NE RAZUME DOGAJANJA; taki otroci bi morali imeti spremljevalca, kot ga imajo težko gibalno ovirani, da bi mu razlagali dogajanje v razredu (besedne igre, telesno govorico) in ga s tem učili socialne komunikacije; tako pa so vsi učitelj-otrok-sošolci v začaranem krogu izbruhov in kot praviš maltretiranje - ob tem, da gre za obojestransko maltretiranje, čeprav se tega niti ne zavedajo; predstavljaj si da se moraš pogovarjati po kitajsko, ti pa ne znaš niti besede, hkrati se od tebe to pričakuje in to vsak dan in njim se zdi, da ti govoriš kitajsko,TOTALNI KAOS...ne gre, pa je lahko tvoj IQ 200;
računalničarji bi rekli, da pravzaprav ni z nikomer nič narobe, ne z otrokom, ne s skupino (razredom) - vsak laufa na svojem sistemu, problem je, da sta medsebojno nekompatibilna, zato rabita INTERFACE - "prevajalnik", s katerim bosta premostila razliko
prav zato, sem mnenja, da bi morali dati možnost "spremljevalca" mnogim otrokom, ki so sicer moteči - tisto pošiljanje iz razreda, pa individualni pogovori,....pa saj vemo, koliko koristi; kdor ne zna smučat, se mora smučati naučiti na smučišču in ne doma na kavču iz knjige (če dam tako "tehnično" primerjavo); s takim načinom dela, bi zagotovo dvognili tudi toleranco do "drugačnih" oz. bi tudi tisti, ki niso "drugačni" znali reagirati in odreagirati v situacijah, ki se tako dogajojo; delo v razredu bi bilo boljše, saj bi veliko laže in boljše potekal vzgojni in izobraževalni proces; res je, da so šole tudi vzgojne ustanove, ampak sekundarno, primarno za šolo je učni proces
tako kot si zapisala (in tudi že jaz pred tabo) - če v otroku ne premakneš "stikala" ne bo pomagalo ne menjava razreda, ne generacije in ne šole; najti pa je treba "stikalo", ker če ne je večni beg pred problemi, ki jih je vedno več in več in vedno večji so

Leonardo, ni problem, če jaz mešam, problem je, da strokovnjaki, ki delajo z otrokom pravijo, da -citiram- če ima otrok rad prijatelje in je vesel, da je v družbi sovrstnikov, je to proti moji teoriji, da ima otrok lahko AS.

Jaz Suzy popolnoma razumem, kaj hoče povedat. Prav tako se popolnoma strinjam z Leonardo. Kje pa piše recimo Gina, da Suzyn otrok maltretira druge in je nasilen do drugih? Ne vem, mogoče sem spregledala, grem še 1x brat. Ampak bistvo je tako, da če bi delavci v šoli pravilno ravnali s takim otrokom, si ne bi nakopali take vrste težav na glavo, kot jih imajo sedaj. Strinjam se, da je treba delat s takim otrokom, verjemite, da delamo doma s takim dosti več, kot ostali starši, oziroma več, kot z ostalimi otroci v družini, pa se ostali tudi znajo obnašat. Pri nas v šoli pravijo, da morajo zaščititi ostale otroke pred našim. Halo, pred čim, pred hiperaktivnostjo, disleksijo. Kaj vse mora naš slišat, pa so drugi veliko hujši- da so hujši, nam pove socialni delavec v šoli. Sošolci mi povedo sami, da delajo z njim kot z enim psom, saj so ga metali iz razreda in da bi se ga radi rešili. Torej, da bi šel iz te šole. Se pravi, sošolci vidijo. Povedo doma staršem. K meni še noben starš ni prišel in rekel, ja kakšen je pa vaš. Edino so mi povedali, da grdo delajo z njim v šoli. Kako so lahko tudi sošolci prizadeti, pa nič ne morejo za to. Saj morajo biti tiho in pogoltnit. A to pa ni maltretiranje? Fanta imajo vsi radi. Ja, razen tistih visokosedečih. Moram reči, da ga po dolgi bolezni tudi učitelji bolj razumejo.
Zakaj pa je potem naš največkrat na tapeti? Ja, prav zato, ker ne razume socialnih odnosov. Naš pač pove, kar misli, ostali smo pa hinavci, če mal pretiravam. Pač se ne sme vsega na glas povedat, kar mislimo. Si bom izmislila, npr. da ima nekdo krive zobe ali pa ko pove ravnateljici, da brani učitelje, za učence pa se ne potegne. Imajo ga za zelo nevzgojenega, seveda pisnih opominov pa ne dobi, kaj pa naj gor napišejo?
Veliko bi še lahko pisala. Tudi jaz mislim, da bi bilo dobro imeti spremljevalca, ker jaz mu lahko doma razložim, v šoli pa je za pikico drugačna situacija, je pa treba na novo razložiti, ker nekako ne poveže. Ne pa, ja saj je že toliko star , da bi to moral vedeti. Vem, da na fakulteti ni bilo predmetov v tem stilu, samo kdor pa se ukvarja s takimi učenci, bi pač moral vedeti za kaj gre. Pa brez zamere. Ker SO malo drugačni ti naši otroci. Pa kaj, saj je tudi svet zelo raznolik, zato pa je zanimiv.Ja, točno, na eno ekskurzijo bi morali, da vidijo, kako je drugje po svetu. LP

Hvala paulini in leonardu za podporo,se vidi da imata podobne situacije.Gina.moj otrok ima vso pomoč,ki je na voljo,v šoli ima že 3 leta soc.pedagoginjo,vključeni smo bili v družinsko svetovanje,ki ga ne potrebujemo več,z možem sva obiskovala šolo za starše.Vsi ki naju poznajo in so delali z nama in mojim sinom,vsak naju je samo pohvalil ker se tako trudiva.Veliko smo izboljšali,ampak trenutno se vsi psihologi,svetovalni delavci,pedagogi in zdravnica strinjamo da je najboljše kar lahko naredimo da menjamo šolo.Preskok bi po mojem bil preveč naporen in zdajšnje sošolce bi še vedno srečeval.Šola je majhna zato je samo en razred in ne gre drugače.Ne pa ti meni (gina)pisat da je moj otrok nasilen in nevzgojen.Povej mi zakaj je lani ko je imel čudovito učiteljico,z smislom za take otroke in tak razred,bilo pol manj težav kot letos.Ti povem,zato ker zdajšnja učiteljica tega smisla žal nima,drugi starši ne priznajo da njihovi otroci počnejo kaj narobe.Tudi svetovalna delavka na šoli je povedala,da dokler starši tega ne vidijo,ne bo boljše.Je pač lažje krivdo zvalit na mojega ker je otrok s posebnimi potrebami.Dejstvo je pa tudi,da ima ta razred težave že od vrtca,pa ne samo z mojim fantom,tudi med sabo so zelo sovražni.Če nimaš izkušenj z takimi otroki in nisi v takem položaju kot smo starši otrok s pp,raje ne piši mnenj.

pa si napisala paulina ni problema, če ti mešaš, PROBLEM JE, da STROKOVNJAKI, KI DELAJO Z OTROKI ne prepoznajo ampak (človeško gledano) za katero področje strokovnjaki ; glej - zobozdravnik je zobozdravnik, pa ti še vedno voziš otroka k otroškemu zobozdravniku (logično, ne?) in če rabi aparat, ga pelješ k ortordontu (tudi logično) - pa saj so vendar vsi trije strokovnjaki....


AS je tako "specifičen", da ga zamenjujejo z marsičem; torej - verjamem, da so tvoji strokovnjaki, mislim pa, da niso za MAS (motnje avtističnega spektra)


to, da če se otrok želi ali se rad druži z drugimi dokazuje, da nima AS se hecamo ?????? ja kje vraga so pa našli to razlago - pa še kako si nekateri želijo družbe, samo jim "ne rata", ker ne razumejo in ne znajo;  verjami, da je ta razlaga ČISTO ČISTO MIMO

in še suzy 1: veš kaj je tragedija našega šolstva???? postale so poligon "močnih" staršev, na katerem imajo glavno vlogo pretirano zaščitniške mame .... naši bodo zrasli in četudi so zdej otroci s pp bodo v življenju samostojni; ti "angeli" pa šele bodo postali ljudje pp , ko bodo pri 40-ih in več še vedno pri svojih zaščitniških mamah 

če si se odločila za prešolanje...your choice, verjetno si misliš, da slabše ne more bit, samo ne imej prevelikih pričakovanj, da ne bo potem prevelikega razočaranja; držim pesti, da vam rata

Najprej leonardo:
Se absolutno strinjam s tabo v vsem, kar si napisala. IN ne, nisem pisala o otrocih z AS, njihovo specifiko razmeroma dobro poznam, je pa fino, če še kaj napišeš, že zato, da na splošno ljudje o tem več vedo -  pisala sem na splošno o otrocih, ki so kot je napisala hiperaktivni in imajo čustvene motnje, oz. drugače rečeno, ki imajo sicer ne tako hudo simptomatiko, ki je pogosto vezana še na kaj drugega, ne le na motnjo. Ker če gre samo za hiperaktivnost, otrok nikdar ni težaven v smislu, da bi se ga moralo pustiti pri miru, ignorirati, nikdar ni ta motnja vezana sama po sebi na to reč - to vendar moraš vedeti, če te reči poznaš, sem prepričana. Če govorimo o motnjah koncentracije, tudi to ni nikdar povezano s tem, da bi otrok bil zasmehovan zaradi tega. Če se na to prilepijo čustvene motnje, so seveda težave večje, vendar menim, da ni nujno, da ima zato otrok tako resne težave, kot jih suzi zgoraj opisuje. Moje izkušnje so pač take, da sama motnja (konkretna zgornja) nikdar ni moteča v razredu niti v skupnosti, se z njo čisto super živi, tako otrok kot skupnost, dokler se k temu ne doda nasilnost, ali cviljenje, ali brcanje, pretepanje ali metanje stvari ali kaj vem kaj že vse, kar izraža nasilje do družbe. Tu šele nastanejo problemi. IN ne glede na vse sem jaz proti temu, da se to dopušča pod krinko motnje. Nihče ne sme biti nasilen.

Kar se mene tiče, imam vsako leto kakšnega otroka s PP in načeloma nimam nekih posebnih težav, ker se pač raztrgam zato, da jih nimam - beri aktiviram sebe (prilagodim vse sorte, kar se prilagoditi da, upoštevam specifiko, prilagodim ostale otroke..) in celotno spec. službo, otroke, starše in s skupnimi močmi nam je načeloma vsem fajn - hkrati pa se zavedam težavnosti položaja, kadar se reči ne morejo urediti tudi zaradi specifike simptomatike doma. IN ker se tako zelo zavedam, da do tako hudih težav navadno ne pride čez noč, pa ker se zelo zavedam, da kadar je več ljudi zaposlenih na tem področju, in da kadar se napno vse moči, d a do tega kar piše suzi ne pride, da navadno ni kriv "samo" učitelj. Več ljudi stoji zadaj. Seveda dopuščam možnost, da če ima otrok tako resne težave z razredom kot celoto, za tem stoji deloma tudi učitelj. NI pa nujno. Dopuščam možnost, da za tem stoji konkreten razred otrok, ki so lahko specifični (beri z motnjami vzgoje in moderne kulture- nekulture). NI pa nujno. Dopuščam pa tudi možnost, da stoji za vsem skupaj tudi otrokova družina z napačno vzgojo (žal, žal, žal sem doživela tudi nekaj takih primerov, zato jih ne zavračam kot možnost). V vsakem pirmeru pa menim, da ni vse ok z otrokovim vedenjem do družbe, če ima tako resne probleme z njimi. Ali je sposoben to spremenit ali ne ne vem. Vem pa to, da dolgoročno nikdar ne bo mogel spremeniti celotne družbe, ker družba je pač taka kot je. Lahko spremenimo en razred otrok, celotnega sveta pa ne. Vedno, ampak vedno je najbolje delat na sebi in na svoji samozavesti, na tem kako najlažje preživiš med njimi, kot pa na tem, da boš spremenil cel svet, ker tega se ne da.

Suzi, sama si napisala, da je otrok hitre jeze, da zgubi živce....tako da je brez smisla se jezit name, če ti napišem kako zgleda celotna situacija v razredu, kadar se tako vedenje tolerira. Ne moreš tega tolerirat niti kot mama niti kot učitelj. Kaj boš pa naredila, ko bo živce zgubil na cesti nad nekom, pa ga na gobec, ker mu bo le ta nekaj rekel? To ni sprejemljivo, tudi če je hiperaktiven in ima poleg tega čustvene motnje. Res je, da lahko te reči spodbujajo okoliščine, nikakor pa niso okoliščine vedno odgovorne za vse.

POglej paulina, jaz te razumem, res te. Vem da obstajajo določeni učitelji, ki ne razumejo specifike niti se dovolj ne poglobijo v otroka. Obstajajo šole, kjer otroke rangirajo glede na vse sorte. obstajajo šole, kjer otroke za vedenje kaznujejo z oceno (sram me je to napisat, da se dogaja, ampak na šoli mojih otrok se). Obstajajo učitleji, ki nimajo pojma o motnjah, ker tega na pedagoški fakulteti razren s par stavki ni nikdar nihče omenil, kaj šele povedal, kako s temi otroki delat, res ne. Obstajajo vse sorte čudaki. Vendar...obstajajo tudi zelo fajn učitelji, ki se zelo trudijo za vsakega svojega otroka. Jaz recimo se ful navežem na vsakega od njih, za vsakega mi je hudo vsakič, ko je njemu hudo, vsakega jemljem za "Svojega" otroka, vsakega hočem gledat z njegovimi očmi in mu nudit najboljše kar se da nudit, skratka, trudim se in mi ni vseeno. Hkrati se izobražujem na vseh nivojih, da lahko motnjo prepoznam, ap da jo lahko jemljem točno kot tako kot je, ter da mu lahko pomagam, da mu je lažje. IN mi kar uspeva. NIkdar pa ne glede na to ne odobravam nasilja - iz nobene strani, ne od tega otroka, ki ima specifične motnje, ne od ostalih otrok, ne od staršev, ne od sodelavcev, ne od vodstva...od nikogar tega ne toleriram. Jaz suzijinega pisma nisem razumela tako kot tvojega. Meni se zdi, da gre za dve drugačni specifični težavi. Kaj konkretno se v bistvu pritožujejo čez tvojega otroka? Kaj jim gre na živce? Da ne razume socialnih situacij ali kaj drugega?

Saj v tem je ravno problem. Moramo si rečt; čaki kaj bi lahko blo mojemu otroku. Če otroka začne boleti zob, ga odpelješ k zobozdravniku, kam naj pa peljemo takega otroka? Začneš brat vse sorte literature in ugotavljaš SAM.(Hec,SAM) Ko celo prideš počasi do rešitev, pa veselo v šoli poveš, aha, zdaj pa vem kako je s tem, pa ti takoj rečejo, ja čakte, kaj pa ste vi, kakšno izobrazbo pa sploh imate, da boste tukaj nekaj nam govorili. No in potem greš k nekomu, ki ga imaš za velikega strokovnjaka, naredi teste, napiše odločbo in misliš, da bo on kaj uredil v šoli in jim zadeve razložil. No in jim tudi razloži. 1X. Nakar ti vrli šolniki povedo, da ja, saj je to verjetno res, ampak veste, po zakonu nam tega ni treba delat, od učitlov pa tudi ne moremo tega pričakovat. In gre seveda vse narobe. Pokličeš inšpekcijo in vrla inšpektorica ti razloži, da šola čisto v redu dela, da ima otrok tako in tako preveč prilagoditev, da v OŠ sploh ni otrok s PP in da jim je svetovala oziroma odredila, naj ga raje preusmerijo, mene pa prijavijo na socialno, ker ima otrok čustvene težave. Hm, le zakaj jih ima? Seveda, šola nam takoj priporoči tudi družinsko terapijo, ker ne znamo živet normalno. Pa saj, šola reče, da je ta otrok res izredno problematičen, se ga rešijo in so čisti. Sej drugi starši so pa tiho, tako da ugled šole ni vprašljiv (o, tud to jim je že ušlo, da morajo pazit na ugled šole). Ja, saj bi bilo res nerodno, da bi prišlo ven, da je otrok zaradi šole v depresiji. Tako da, najbolje da gre v bolnišnico, saj-citiram-šola ni zdravstvena ustanova. Ja, takle mamo.

pa kaj ti misliš če je hitre jeze da vsakega kar na gobec al kaj.A veš koliko krat so mi drugi otroci iz drugih razredov rekli da ga sošolci kar naprej izzivajo in ga ne pustijo na miru.Že večkrat mi je en starejši fant rekel,pa on ni otrok s pp,da  če bi njega tako izzivali da bi jih pretepel.Moj fant pa jih ne pretepa ampak se tako razburi da se težko umiri in dela v razredu.Še posebej se razburi če ni on kriv.A lahko trdiš da vse zakuha moj fant,ko se prijoka domov,ker mora on zapustit razred ker so ga drugi sprovocirali.Pa še nobenega ni na gobec ampak jih kvečjemu dobi on,pa mi povej kdo je nevzgojen.Jaz bi samo rada da drugi starši toliko delajo s svojimi otroci kot jaz,pa da jih naučijo strpnosti ali pa da ga pustijo na miru.

O, groza. Ampak ti verjamem, ker vem, kako to gre. Pri otrocih s PP je strokovnost kompletnega kadra za postavljanje diagnoz zelo zelo na nizki ravni - vsaj po mojih izkušnjah - žal. Doživela sem že vse sorte. Grozljivo veliko neznanje na tem področju. ASaj razumeš, da en učitelj ne more teh reči vedeti, ampak da specialna služba včasih tudi sama ne odkrije kam bi morali otroka napotit, že težje razumeš. Ko pa otroka napotiš, pa mu postavijo napačno diagnozo, pa ko to doživljaš na enem in istem centru kar naprej, an drugem pa nikdar, pa ti postane jasno, da smo na nekaterih področjih neučinkovita družba in ti je ful hudo za otroke. Pri nas upoštevamo motnje tudi če niso na odločbi. Vendar je v teh primerih zelo hudo, ker nekateri učitelji nimajo želje to upoštevat, če ni črno na belem, pa še če je, se komu zdi neumno to upoštevat in ne upošteva. Res se dogajajo včasih te reči. IN res je to za znoret nepravično in sporno. Ne vem zakaj se nekateri ljudje tako vedejo (v bistvu čustveno in socialno nezrelo, a ne), mi je pa žal, da ste morali to dati skozi. Res mi je žal.

Ne, prav nič od tega ne trdim, suzi. Tako si razburjena, da me ne bereš dobro. Trdim, da se razburi, ker si ti tako napisala, pa da to ni za tolerirat, pa nič drugega ne trdim. Gotovo tudi tebi ni fajn, da se mora otrok tako razburit. Nekako morate rešit te reči. Zdaj kdo je kriv jaz ne vem. Zakaj sploh pride do tega, da ga izzivajo? Poglej, eden od mojih otrok je tudi socialno in čustveno malo poseben in tudi ne razume čisto dobro vseh občečloveških odnosov in prihaja v kratek stik tako s sošolci kot z učitelji. Ves čas si ustvarja težave. Zakaj? Ker je ta moj otrok tak, da marsičesa na tem področju ne razume. Ne razume, kdaj si pridela izzivanje otrok, ki privede do tega, da odreagira na izzivanje. Jaz bi lahko rekla, krivi so, ker so izzivali. Seveda so tudi oni krivi, ampak ne samo oni. Štekaš? In jaz vem, da moram s tem mojim otrokom veliiiiiko več delati na teh rečeh, kot z drugima dvema, ki nikdar ne zaideta v težave, nikdar ju nihče ne izziva in nimata te vrste težav sploh, pa kljub temu vem, da s tem mojim otrokom nikdar ne bo enostavno, da kamorkoli že bo prišel, da bo isto, z malenkostnimi odtenki, ker ne družbe ne njega se ne da spremenit za 360°. IN ravno tako učitelji ne razumejo. Nekateri razumejo, ap se trudijo, drugi znajo z njim ravnat in ni nikdar problemov, tretji ga blamirajo, pri četrtih imam občutek, da svoje komplekse zdravijo na njem. Ampak vse to je odraz naše celotne družbe, ki je v povprečju točno taka, kot tile učitelji, na pol primitivna. Večno bo s tem mojim otrokom v družbi isto. Lahko ga naučim kako sebe rešit in ostati sam sebi zvest in skozi priti relativno normalno, ali pa se jezim na družbo do nezavesti. Štekaš? Ni haska.

Lahko je učitelj kriv deloma, kot sem že napisala, lahko so otroci, lahko je on en del prispeval k vsemu, lahko ostali učitelji, lahko tudi starši, pojma nimam. Vem pa da je najbrž vaš cilj doseči to, da bo vaš otrok bolj miren, saj tudi vam ni fajn, če se revež ves čas spravlja v hudo slabo razpoloženje. Naučiti ga je treba, da ne more biti njegova sreča odvisna od družbe. Družba je, kakršna je. Seveda je fajn, če naletiš na normalne ljudi, lahko naletiš pa tudi na čudake. Veliko preveč možnosti je za to. Torej moraš poskrbet zase. Ni nujno, da si nasilen niti sam do sebe pri tem. Štekaš?

zdej bom pa jaz po šolsko  PUNCE - STOP THE HORSES!

gina, paulina in suzy 1 - tako ne bomo "rešle" čisto nič, ker se "pogovarjamo kot gluh z gluhim; NAJPREJ - situacijo - as bad as it is rabi RACIONALNO RAZMIŠLJANJE!!! torej umirimo hormone, globoko vdihnimo in se pogovarjamo ČUSTVENO RAZBREMENJENE

vse mame so SAMICE - poglejmo živalske primere: vsaka živalska samica za svoje mladiče ubija....in ženske so tudi samice; s pretirano čustvenostjo, tu ne bomo prišli naprej....vsaka mama zaščiti svojega otroka in verjetno bo prekoračila vse meje, ki jih lahkol da to naredi

paulina in suzy1: zakon ni na vajini strani oz. zakoni so pisani za "sistemsko urejanje in reševanje" ne za posamezne primere; situacija ni dosti boljša od Don Kihota; čustveno sta prizadeti do skrajnoti in vidita same krivice, ki se dogajajo vajinima otrokoma; razumem in lahko dopuščam, da je to tudi res; vendar bosta svojima otrokoma pomagali samo tako, da najdeta PRAVO POMOČ; očitno vsa ta vehementna garda strokovnjakov s katerimi delate ni taprava; pojdita dalje; pa kaj če moraš iskati sam,pa saj delaš za svojega otroke; če bi vama jaz lahko kako pomagala, bi to z veseljem storila, nimam čarobne palčke, kakršnakoli koristna info - jo dam naprej; pomislila sem na MAS po opisih oz. vajinih komentarjih; ne trdim, da je to to; dejstvo je, da pišejo in izdajajo odločbe pp že skoraj vsakemu, zadaj pa sploh nimajo "servisa" strokovnih služb, ki bi otrokom pomagal; to - roko na srce, ni stvar šole, da ureja, bi pa morala biti stvar šolnikov, da to zahtevajo (drži gina?)

gina: berem tvoje komentarje na mnogih forumih...vidim, da si predana, da se trudiš, da ogromno veš in res non stop "brcaš", ampak zavedaj se, da si pa v tem trenutku, v stanju našega šolstva "en otoček v oceanu norosti"