Včeraj smo sneli gips in dali gor čeveljčke, mali je cel dan rjovel, ponoči pa ni bilo kaj dosti bolje. Sem bila na tem, da se mi zmeša. Čeveljčki so nočna mora, pete ne spravim dol niti pri zdravi nogici, kaj šele pri drugi, paščka ne morem zategnit toliko, kot so mu ga v mavčarni, pa sploh so paščki trdi in nečloveško štorasti, tiste trapaste vezalke so samo pika na i. Da ne govorim o tem, kako težko je dajat gor vse v enem kosu, res mi ni jasno, zakaj ne naredijo čeveljčkov, ki se pripnejo na opornico. Nima veze, sem že naročila Mitchellove, tako zaradi malega kot zaradi praktičnosti, ne mislim se z*****vat z Markellovimi. Danes je mali k sreči bolje razpoložen, jaz se pa komaj pokonci držim.
Operacija je bila sicer uspešna, petka je zdaj lepo gibljiva, ampak nogica še vedno zgleda tako uboga, nagrbančena, majhna in zbita skupaj, pa še nohtek na palcu ima čisto fuč, verjetno zaradi gipsa. Upam, da se bo popravilo in da bosta nogici vsaj približno zgledali enaki. Čeprav se načeloma z vsem skupaj ne obremenjujem, sem včeraj večkrat pomislila, da bi dala vse, da bi bil čisto običajen dojenček brez teh težav.