ooo

< Sporočilo je popravil DaisyE -- 25.8.2012 18:46:44 >

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Ufff kako je tole grdo zrihtalo. Pa še popravit ali zbrisat ne morem - mi ne dovoli. :)

U glavnem - naj še jaz čestitam naši bangi, za ostale približno vem, kaj se dogaja.  Morebiti se pa še mi kje srečamo banga, ne?

Kar se tiče papirjev, je pa res tako, da je fino imeti kontakt enega posvojiteljev, potem pa on že zvoha, kaj se novega na sceni dogaja.  In ja, vsi so pripravljeni pomagat.

Čestitke tudi atiju in mamice naše majhne slovenske malčice. Mi v Sloveniji ne moremo posvojiti. Sem vprašala mojo socialko, če imava kaj šans, pa se je najprej zarežala, potem ko je pa videla, da mislim resno, mi je pa kar naravnost povedala, da ne.  Ne pri dveh otrocih.

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Jesss, uspelo mi je zrihtat uno skrupocalo od zgoraj!

O punce, kolk ste vi fejst! Zalutam tu gor po dolgem, dolgem času in vidim, da se me še spomnite.  Kjut.

Kako smo? Zmatrano!  Počasi bo že pol leta odkar smo doma štirje. Dobro je.

Kako je šlo? U izi. Ko si v drugič na terenu, živci 90% manj trpijo. Veš, da bo vse uredu. In je res.

Za vtis pa malo februarskih razmišljanj - sem se kar režala, ko sem brala za nazaj.



_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Februar 2012 - Luck is a matter of attitude
Na štuk se nama je vselilo pol osnovne šole. Taekwondo klub iz bogsigavedi kod. Kar pomeni: trkanje po vratih, glasno loputanje, smeh, kričanje, tekanje po hodnikih in glasna glasba, ki jo začnejo vrtet ob sedmih zjutraj. Sama sreča, da so še tako majhni, če ne bi glasbo ob jutrih zamenjala glasba ponoči. Že davno sem obupala nad tem, da bi lahko tej starostni skupini, ki me vedno znova spomni na službo, kam ušla. Ko sem jih enkrat med počitnicami srečala visoko v hribih, sem se vdala v usodo. Kamor grem, tam so organizirane skupine osnovnošolskih otrok. Zdaj se jim pač samo še smejim.
Ura je pol devet in Moskva se počasi prebuja. Ko se vrneva iz kave, naju (poleg Taekwondo kluba na hodniku) pričaka razgled na čudovit sončni vzhod. Pričenja se predzadnji dan najine Moskve. Jutri letiva domov. Sama. Naslednjič bomo na letalu trije.
Kdaj se vračava po malčico, ne veva. Datum, ki bo zaradi tridesetdnevnega pritožbenega roka kasnejši, bova izvedela šele doma. Za biti, da bova pozno izvedela. Upam, da pravočasno. Na sodišču sem prevajalko vprašala, če se lahko odpoveva pritožbenemu roku. Nasmejala se je iz srca in jaz sem to vzela kot znak, da zadeve ni smiselno forsirati dalje. Pred koncem marca torej nič. Pa saj bo hitro minilo. To so natanko štirje tedni in par dni. Dovolj časa, da se v miru pripravimo, da v službi uredimo vse, kar je treba, zrihtamo vize in po potrebi še eno prevedeno in overjeno kopijo mojega potnega lista, ki naj bi se izgubila kdo ve kam.
Danes je praznik. Danes je dan za poležavanje. Če bova kje našla kakšno odprto trgovino ali štant, greva v boj za darila. Kaj pa vem, kako Rusi delajo čez praznike. Danes je dan za urejanje vtisov. In teh je toliko. Preplavljena sva od njih. Sediva na kavi, čisto tiho in zreva drug mimo drugega. Kaj delaš? Razmišljam. O čem? O malčici. O tebi. O našem fantu. O rojstnih dnevih, starih starših, tetah in stricih, o bratrancih, alergijah, vozičkih, hrani, o čevljih in oblekah. O vsem in o ničemer. O sreči. O tem, kaj je in kaj še pride.
Naša punca je odločna punca. Ve kaj hoče in se hitro uči, kako to dobiti. Pritisnem ji lubčka na ličko in se umaknem. Majhna roka se stegne do mene in me potegne nazaj. Še mami, še. Položiva jo na tla. Dajmo punca, dajmo. Pokaži, kako se sama igraš. Gleda. Najprej njega, potem mene. Zacmiha. In zopet gleda. Mene, njega. Kdo me bo dvignil? Če ne reagirava, se tarnanje stopnjuje in proseče očke so vedno bolj zazrte vame. Res je, v treh dneh se je naučila, da mami veliko prej popusti kot ati. Potem se uleže na tla in milo joka. Čisto potihem in čisto nežno. Seveda jo dvignem. Zato sem tukaj. Njeno majhno glavo položim na svojo ramo in jo zazibam. Saj znam. Isto kot doma. Jok v trenutku poneha. Malo se crklja in potem me pogleda. Smeji se na vsa usta. Zmagoslavni nasmešek rečeva temu. Pa ni pravi izraz. Zaenkrat se v njem zrcali samo veselje. Ni zmagoslavni nasmešek. Ne še.
Včeraj, po končanem drugem obisku, sem v gostilni, kjer sva jedla, na steni zagledala napis, ki govori o tem, da je sreča stvar odnosa. Še zdaj mislim na to. Lahko bi sedela doma, sanjala neuresničene sanje in hrepenela po vsem, česar nimam. Ne. Jaz sedim na postelji v razsuti hotelski sobi v enem izmed moskovskih hotelov in poslušam kako Taekwondo klub ropota po hodniku. Sanjam majhno punco, ki čaka na svoj zadnji obisk staršev preden za vedno zapusti dom ribjonka in sanjam velikega fanta, ki mi na letališču priteče v objem in me do avta ne spusti več iz rok.
Pogum? Ne. Samo sreča. Pure luck. And luck is a matter of attitude.

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

DaisyE ... kako lepo je to brati. V naslednjih mesecih bom verjetno rabila tudi tvojo pomoč.
Seveda ti bom pisala pm in upam, da se bo tudi moja zgodba tako lepo končala kot tvoja.

M.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

o Dejzika kako lepo!!!
posvojene mame, vsem en kup , da bi čimprej objele male sonček ki na vas čakajo!!

mi še vedno navijamo

_____________________________

****************************************
najin sonček Matia je posijal 27.2.2007 ob 12:59

****************************************

o Dejzika, kako lepo
tudi vsem ostalim posvojenim mamam želim da čimprej objamejo svoje zakladke, ki jih čakajo tam nekje!!

mi pa še vedno navijamo

_____________________________

****************************************
najin sonček Matia je posijal 27.2.2007 ob 12:59

****************************************

ops


_____________________________

****************************************
najin sonček Matia je posijal 27.2.2007 ob 12:59

****************************************

Mala spi, jaz pa imam čas za branje mejlov in internet in tako sem zopet malo pokukala na to stran, ki je bila dolgo časa med mojimi priljubljenimi Daisy iskrene čestitke, pripravila si me do tega da sem spustila par solzic sreče, zate, za tvoja dva zakladka, zame in mojo princesko in za vse posvojene mame, ki so to že ali bodo kmalu...Mi smo krasno, ja, že dobro vem kaj pomeni zmagovalni nasmešek, ko naša princeska s svojo odločnostjo in trmo doseže tisto kar si je pač zamislila v svoji glavici. Napredek je viden vsak dan, pri skoraj 18 mesecih govori v svojem jeziku, ki ni ne ruščina in ne slovenščina kot raztrgan dohtar, razumljivo je le mama, ne - ta zna biti zelo odločen in ime nšega kužona, ki ga kliče čim ga nima pred očmi. Spomnim se, da je enkrat Tiana napisala, da je že pozabila na kakšen način so postali družina, točno to se dogaja tudi nama z možem, očka je zaljubljen v svojo hčerkico, ta pa hoče vsak trenutek ob sebi tudi mamo, ki ji je pa to v največje zadovoljstvo pozdravčke vsem

Daisy, kako lepo te je spet brat.. Sem pogrešala tvoje poste.. Daj povej, sta bratec in sestrica ali ne? Koliko je bila stara ko ste jo dobili?

banga, tudi tebe je lepo brati.. Dajte se večkrat spomnit na nas in kaj napisat.

Anonimen - je tole s sporazumom 100%? V kolikem času bo to speljano?

če pa je tako, potem pa je čas, da nadaljujem zgodbo ...
lani spomladi se je mk zgodba za nas zaključila, zadnje sporočilo je bilo pismo A Kopač Mrak, da bo na skupnem sestanku mk slo naredila vse, kar bo lahko ... po tem pismu ni bilo ničesar več; na tem forumu je bila tik po tistem srečanju objava enega uporabnika, ki je zapisal kaj se je tam točno dogajalo (očitno gre za osebo, ki je bila tam prisotna), a je bila objava v roku parih dni izbrisana ... kolikor se spomnim je bilo zapisano, da sta koordinatorja posvojitev na ravni Slo in Mk postala Vodičarjeva in ne boste verjeli naš faktor X   (hladen tuš je understatement)

In potem je bela.kava polna bušk, prask in odrgnin do konca nezaupljiva do takšnih in drugačnih ljudi, ki želijo pomagati (ni vsak prijatelj, ki ...)  končno nehala silit z glavo skozi zid, premislila vso zadevo in še vedno z močno vero, da dobiš samo tistega otroka, ki ti je namenjen, zbrala zadnje moči in se podala v novo zbiranje papirjev. Zbrala, poslala in celo poletje zelo prestrašena čakala na september. Ali bo srce zdržalo, če bo spet kaj narobe, kolikokrat lahko padeš in se znova pobereš. Pa so vsi strahovi zbledeli ob pogledu na še ne leto dni staro princesko ... vsi koščki so padli na svoje mesto, nebo se je zjasnilo in marsikaj prej nerazumljivega je postalo jasno. Moralo je biti tako, morala je biti ta dolga vijugasta pot ... če verjameš v pravljice, te za devetimi gorami in devetimi vodami čaka zaklad. V našem primeru prava pravcata princeska. Samo pot je treba zdržati, premagati kakšnega zmaja, pobegniti pred kakšno čarovnico in nikoli in nikdar odnehati ... Od januarja dalje smo trije, družina ... nekaj tako običajnega in hkrati popolni čudež

bela kava

nimam besed, samo to
Vsaka pravljica ima svojo princesko, in vidva jo imata!! Vse najlepše, in naj vam večno sonček sije

_____________________________

****************************************
najin sonček Matia je posijal 27.2.2007 ob 12:59

****************************************

Joj punce kar solzim se od lepega

_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz pa se samo klanjam vsem tem mamicam, ki padajo in se vedno znova poberejo. In neskončno srečna sem, ko preberem takšne zgodbe, ko je mozaik sestavljen!

Srečno!

Podpis pod Tippi.

Mamice, vsa čast vam in hvala vam za občasna javljanja, ki so tako zelo pomembna za nas, ki še razmišljamo o podajanju na to pot...

Kako lepo vas je brat! :) Čestitke vsem novim posvojenim mamicam!! :))
Dayzi, ful lepo si napiala, priklicala solze na oči tudi meni! :))
B.K., sem vesela tudi za tebe,da si le dočakala svoj srečni začetek. :))
Banga super da tako uživate! :)

Tudi mi uživamo ob princeski! :) Sem najsrečnjši človek na svetu! :) Ota je zelo pridna, ima seveda tudi svoje momente slabe volje, ampak to ji je dovoljeno. :))

_____________________________

Ne mečte pušk v koruzo, ker se lahko zataknejo v moj kombajn, potem pa mam pravo sranje! :)