Spet hvala za tako raznolike odgovore
Kar je tudi prav, sto ljudi sto čudi. V veliko od teh sem se našla, z nekaterimi se ne morem strinjati....
Da rabim priznanje od partnerja za to kar počnem? Za skrb za najinega otroka? Mogoče.... Ampak potem, ko razmišljam, pridem do tega da ne rabim jaz nobene potrditve od nikogar za nekaj kar je samo po sebi umevno, da se za otroka skrbi kot za nekaj neprecenljivega. In da za njega skrbita oba starša. Pri meni je situacija taka, da nimam nobenih babic in tet in še ne vem koga okrog sebe, kar nekateri znajo lepo izkoriščati. Sva samo jaz in partner in jaz in on sva odgovorna za najinega otroka!!!
In res vse skupaj pusti grenak priokus na začetne mesece, na čas ko se tako ali tako vsi navajamo eden na drugega in je vse skupaj novo, za oba starša.
Kot sem poudarila, ne težim ko dela, mi na misel ne pride, ker ima težak posel, ampak ko je pa frej... Tudi to, da ste ene pač zadovoljne s tem, da opere in posesa in skuha.... To otročku nič ne koristi, ker ga ne zazna s tem. In to potem privede do tega, kot je ena izned vas omenila, da otrok zavrača očeta. Kar je zelo pogost pojav, bom vedele, ker pač delam v vrtcu in vidim vse mogoče!! Saj je tudi obratna situacija, ampak zelo redko.
Ne more partner reči, ali pa tudi mati, da se pač očetje lažje povežejo z otročki, ko so malo večji, ko bolj aktivno reagirajo. Saj v osnovi razumem psihologijo moškega in ženske, in itak ženske drugače dojemamo starševstvo, ampak to še ne pomeni, da je lahko tako nazainteresiran. Včasih reče, da komaj čaka da zraste... In jaz čakam tudi na to, da zraste, da vidim kako bo
Ampak potrebno je velikooooooo velikooooooo naredit, da otrok zraste in se razvija in za to ni odgovorna samo mama!!! Potem lahko gre za dve leti, bom sama z njo, pride nazaj ko že sama papca in lula in kaka in govori in potem se mogoče z njo ukvarja.
Kot piše Pelin, pozneje lahko pride do tega, da otrok išče uteho in nasvete itd.samo pri enem od staršev, ker pač je le-ta vedno skrbel in poskrbel za njega v takih in drugačnih situacijah in to ni prav. Pa ne samo zato, ker je potem vse na plečih samo enega starša, ampak to vpliva tudi potem na otrokovo dojemanje odnosov.
Misek, kot sem že enkrat omenila, je partner dolgo užival sloves zaželjenega samca, v družini je prav tako bil poveličevan, ker je bil edini fant in res je, jaz bi rada, da smo MI družina, ampak on je še nekako vedno pri JAZ!!
Kot sem rekla, sem borec, vem da se da marsikaj s pogovorom rešiti, ampak če to zaleže za par dni, potem je pa treba očitno drugačen pristop uporabiti, ki pa ga še ičem. Ne morem se pač strinjati z mnenji nekaterih, da je ok, če pač včasih prevzame vlogo čistilke in kuharja, ker to ni poanta mojega razmišljanja.
Misamuk, kakno debato lahko izpeljemo
Res mi je všeč, da ste podale različna mnenja, iz vsakega se da nekaj novega pridobiti, vidim da je tema dokaj aktualna, mogoče jo bom celo ponucala za mojo zapoznelo diplomo
Pa še pišite