Pozdravljena, dekleta!
Zelo rada bi slisala vase mnenje o pereci temi, ki mi kar ne da miru, se posebej, ko berem nekatere poste na tem forumu.
Zdi se mi, da vas vecina da otroka krstiti, ker je to pac del tradicije v druzini, ker se to pac pricakuje in je to tudi edino prav, a ne da?
Verjetno ste tudi same bile krscene kot dojencki in se vam zdi normalno, da to storite tudi s svojem otrocajem. Vendar pa dajte malo premisliti... a vas je kdo takrat povprasal, ce se morda strinjate s tem, da vas uradno prijavijo kot clana RKC in vam s tem dolocijo (dajo nek "zig") kateri veri boste od takrat naprej pripadali? Seveda ne. Saj verjetno niste znale takrat se niti sedeti same brez podpore, kaj sele, da bi lahko izrazile lastno mnenje. Ne slisi se prevec fer, kajne?
Zdaj pa pomislite, da v bistvu tocno to pocnete svojim otrokom! Nic ni narobe s tem, da je celotna druzina na obeh straneh krscanskega porekla ze od nekdaj. Vendar ne bi smel krst postati del tradicije z vsiljevanjem.
Starsi nimajo te pravice, da bi dolocali identiteto svojega otroka. Tako kot se ne bi strinjale z genskim manipuliranjem zarodka in narocale iz kataloga "puncka mora biti, z zelenimi ocmi, rdeckastimi lasmi, zivahna in nadarjena za igranje violine". (!!!)
Starsi bi morali otroku pustiti, da se sam razvija, da sam gradi na svoji osebnosti in oblikuje lastno identiteto. Pri tem mu seveda stojimo ob strani z razlagami, odgovori, predstavimo mu tudi krscanstvo z objektivnega vidika in mu pustimo, da si ustvari mnenje o njem. Kasneje se otrok se vedno lahko odloci, da bo opravljal krst, in ko ga bo, bo to dejansko NEKAJ POMENILO. Njemu in starsem, saj se bo sam, zavestno in odlocno zavezal tej veroizpovedi. Ali pa ne, seveda. Kakorkoli, to je edino fer do otroka in verjemite mi, da vam ne bo nikoli zal, da ste prekinile "druzinsko tradicijo, ki obstaja, ker pac obstaja, ker se je tako pocelo ze od nekdaj". Tudi otrok vam bo hvalezen, ker je sam dobil moznost, da si ustvari mnenje in sam odloca o tako pomembnih stvareh.
Midva s partnerjem sva razlicnih veroizpovedi, v bistvu sva prav zanimiva "kombinacija", heh. On prihaja iz katoliske druzine, krscen kot dojencek, ampak je bil vedno ateist. Jaz prihajam iz muslimanske druzine, vendar sem sama poganske vere. Oba se strinjava s tem, da ko bova imela otroke, jih ne bova dala krstiti, ceprav ze zdaj slisim razocaranje in prigovarjanje obeh njegovih babic in se tet. Zdi se mi, da je prav ta "druzinski pritisk" oziroma "pritisk tradicije" tisti, na koncu le pregovori starse, ki kolebajo med tem ali bi krstili ali ne. Ne zelijo se namrec zameriti celotni druzini in biti tarca zgrazanja in obrekovanja "v celi vasi". S tem pa na koncu niste naredile nikomur usluge, se najmanj pa seveda otroku.
Midva veva, da bova otroku razlozila vse, kar ga zanima, da bo imel dovolj informacij in se bo nekega dne, ko bo starejsi, lazje odlocil, kaj je tisto kar ga opredeljuje in kje se vidi. Poznal bo mamine poganske praznike in njene vsakodnevne male obrede za sreco in harmonijo v hisi; od atija pa bo izvedel zakaj je le-ta ateist, kaj to pomeni in kako to, da mamici in atiju uspeva zveza, ceprav imata totalno razlicne poglede na svet in prepricanja.
Uh, sem se razpisala. No ja, lezalo mi je na dusi, morala sem spustiti malo pare.
Ali podobno razmisljate kot jaz? Se s cem ne strinjate? Kako mislite, da vecina mladih starsev dandanes razmislja o tem?