Hvala vsem, ki ste brali in sodelovali v debati.......

Hm, po temle sodeč tudi ti nimaš tako zelo rada svojih nečakinj. In one tebe ne. Torej so neka darila samo slepilo in zato se najstnice tudi ne bojo hotele zahvaljevat zanje. Ker se najstniki navadno ne marajo it tega blefa. Kao dobra teta tako pridno kupuje darila in kao dobra nečakinja se tako pridno zahvali. Pač se nimate tako zelo rade, no big deal. očitno se med tistimi vikendi niste navezale in si pač niste blizu. To ne pomeni, da so slabe one ali ti. Pač niste za skup.

Se podpišem pod liljano, tudi jaz ne maram prisiljenega zahvaljevanja, bonton gor ali dol. Če nekdo (bratranci, njene prijateljice) prinese darilo k mami, se navadno ne zahvalim zanj, ker ga itak dobim mesec ali več potem, ko ga je dal in navadno oni že pozabijo, jaz pa dostikrat niti nimam naslova ali telefonske - ker so to pač prinesli mami - za njene vnučke... prinesem pa kdaj jaz kako stvar zanje in jo oni dobijo in se tudi ne zahvaljujejo nekaj posebej, če se srečamo, si že kaj rečemo, kličemo se pa zato navadno res ne. sem vesela, če zvem, da jim je bilo všeč, ni pa treba, da je to direkt od njih. Pa poslikam kdaj svoji mali v cotkah, ki so jih drugi dali in pošljem slikce, če vem kam. Večini to več pomeni kot zahvala tisti dan po telefonu. če dobim darilo osebno, se pa zahvalim, seveda.

Tudi mala se zahvali, če človeka pozna: recimo zadnjič je bratova punca zlodala en kup risank in jih je še za nas posnela in ko jih je prinesla, je Ronja že spala, vendar se je naslednjič vseeno takoj sama zahvalila brez kakršegakoli siljenja. Povedali smo ji, da je risanke prinesla ona in ko smo dali risanke gor, še enkrat in kako lepo od nje in ko je ona prišla, je bilo nekaj najbolj spontanega, da se zahvalimo za risanke. pa materialna vrednost enega cdja ni nič, vendar šteje to, da se je spomnila nanju, zato se tudi ni problem zahvalit.

Če kaj pošljem nečakom, mi ni prav nič važno, da se mi zahvalijo, ko to dobijo (onadva itak še ne govorita dosti), veliko bolj sem vesela, če potem enkrat mimogrede slišim, da se rada igrata s tem ali da sta imela veliko veselja s piškoti ali čemerkoli, kar sem pač poslala.


podpis.

Mislim pa, da je razlika, ali ti da darilo, ki je čisto mimo nekdo, ki ga skoraj ne poznaš ali pa bližnji. Od njih pač pričakujemo, da nas kolikortoliko poznajo. In zato smo razočarani, če kupijo nekaj zase, ko pa vendar vejo, da mi nismo taki. Recimo: moj brat ne mara daril, sploh pa ne doma narejenih daril, kjer je veliko dela not, njemu se zdi vse to brezveze. In jaz bom potem kao ful dobra, če mu bom šla delat ne vem kaj, pa okraševat, pa lepo zavijat, če pa njemu zato dol visi? jah, ne glih. Če hočem, da ve, da ga spoštujem in sprejmem takega, kot je, potem mu moram to tudi pokazati! Zato sem ga letos pred novim letom lepo direkt vprašala: "Ljubi bratec, mam eno fajn idejo zate za darilo za novo leto (eno knjigo), ki mislim, da bi ti znala bit všeč. Ampak vem, da te dostikrat to spravi v zadrego, zato te zdaj direkt vprašam: hočeš, da ti to kupim ali bi rajši, da ne?" In potem mi je povedal, da nima nobene ideje zame in se bo samo slabo počutil, če mi ne bo imel kaj dat nazaj. Seveda sem mu povedala, da res nič ne pričakujem nazaj, je dejal, da to itak ve, ampak da je to izi, če si na moji strani, ko imaš idejo, ne gre pa to, če si na njegovi, ko je nimaš. in sva se zmenila in mu nisem kupila tiste knjige. Mu jo bom enkrat, ko bo pazil tamali, recimo, kao v zahvalo .

Darilo je dano zato, da bi se obdarovani doboro počutil. Ne pa zato, da bi se darovalec počutil pomembnega ali dobrega.

Če obdarovanec začuti tisto nekaj za darilom, bo verjetno tudi kaj rekel. če ne začuti, potem pač nimamo tega odnosa in lahko ali gradimo na njem ali pa pretrgamo vse skup, odvisno, koliko nam oseba pomeni.

kasso, hvala taprva vedno sama reče (tamlajša pa še ne govori), prosim jo je pa včasih treba spomnit. Adijo, dober dan in previdno vozi pa enako kot hvala uporablja sama od sebe, je ni treba spominjat.

Huh, potem sem pa jaz za odstrel...

Jaz že vnaprej PROSIM in se ZAHVALIM, da ne bi nosili daril - igračk, oblačil, sladkarij...
Sicer ne pomaga, ampak koga se pa le prime...

In tudi jaz vztrajam in treniram opice ali kako že, da se zahvalita za vasako, še tako skromno darilo, me ne briga veliko, o čem tisti trenutek razmišljata, prizemljiti se morata in rečti hvala - četudi nista vesela darila ion gresta naslednjo sekundo stran...
Ampak tako je, ker imamo vsi polne ri.ti vsega, ne bom spet o tem...

Se ne bi mogla bolj strinjat s spodaj napisanim in glede na izjave nekaterih, potem ni čudno, da otroci ne znajo rečt hvala, prosim, dober dan pa adijo... tko je rekla Šelin@, da je to osnovni bonton. In ker je težko rečt hvala/prosim... potem se vse to odraža tudi na cesti, trgovini,.... povsod.

Jaz vedno, ne vem zakaj, pogledam za seboj, če gre kdo za menoj, ko odhajam s kakšnega prostora, zgradbe,... in če vidim koga, pridržim vrata in nekateri se zahvalijo, za druge se jim zdi kar samoumevno. Da ne govorim, da ko grem v kakšno zgradbo, sobo.. da ti eni tko radi v glavo spustijo vrata, pa čeprav te vidijo, da greš tja. Ne vem, a bo kdo kej si znucal?

O hvaležnosti/nehvaležnosti.... so od mojga otroci isti, pridemo k mojim na obisk in vsi dober dan bla bla otroc pa tih. A se lahko pozdravi prosim, mene to izredno moti, pol jih pa jaz pogledam pa rečem, dober dan na glas, da se potem zdrznejo. Sam jaz jih žal ne morem prevzgojit, če jim doma njihova mama nič ne reče in jim te osnove bontona ne vceplja v glavo, ker men se zdi, da dober dan pa adijo pa hvala in prosim naj bi bilo del vsakega človeka in tudi vsakega starša, da to svoje otroke nauči.

Če ti nekdo nekaj da, se reče HVALA ni izgovorov a je to kar tko mal, darilo, whatever... hvala se reče in to je to. Če otrok sam ne reče, smo starši zato, da jih opomnemo.

če dovoliš, bi se kar podpisala pod tole!
HVALA!


< Sporočilo je popravil clara23 -- 1.4.2010 15:35:12 >

Puščanje daril je brez veze. Ali jih daj v roke (in se bodo takoj zahvalile) ali pa jih ne daj sploh. SNe vem zakaj 21letni dondi darilo za božička? Saj bo kmalu rodila !