IZVIRNO SPOROČILO: roberta
Pač nista se znašla... nista vedela, kako ti povedati... da te ne bi preveč prizadelo, da ti ne bi zbujala težke občutke in spomine. in potem je bilo že prepozno. In preočitno. In preneumno, da bi potem pri 7 mesecih prišla in rekla: no, saj verjetno si že od drugih slišala...
nikoli nisem nobenemu pokazala niti najmanjše žalosti zaradi SS, ker se s tem nisem preveč obremenjeva niti se ne obremenjujem več. In vsakemu ki me je kaj vprašal, sem mu normalno odgovorila, kot nekaj pač normalnega. Še celo sama sem se čudila sebi, ko sem brala tukaj na forumu, kako punce žalujejo,... če je pa z mano kaj narobe ker pač jaz ne žalujem. Seveda mi je bilo žal, vendar na to nimamo nobenega vpliva in vem, da nama bo kmalu spet uspelo. Je že moralo bit tako z nekim razlogom.
Glede njene nosečnosti: Jaz sem že posumla na to da je noseča še preden je sploh kdo drug izvedel, ker se je vedno v moji bližini božala po trebuščku in smehljala ( takrat je mogla šele zanosit) vedela sem da je noseča... in imela sem prav.
Kot da me je na nek način izzivala, ne vem. Je pa tudi res to, da z njo nimava nekih stikov že od nekdaj.
In ni to, da onadva nista hotela govorit o tej njihovi sreči, drugače ne bi cela okolica, vse babe, vsi sosedi vedeli,.. vsi razen mene.
Kot da je imeti SS konec sveta... kot da sem sedaj zaradi SS nevredna te njihove novice?
Ja, strašno hudo je, da sta izgubila svojega otroka, ampak ne vem, razumem tudi njiju, da nista vedela, kako in kaj. Da nista našla pravih besed, pravega trenutka, pravega občutka... Jaz se velikokrat vprašam, kaj bi si jaz želela ob takem trenutku, kaj bi si kdo drug. In dejstvo je, da ne veš ali boš zadel "pravo struno" - če eni hočejo samo mir in nobenih pogovorov, potem drugi želijo na veliko govoriti o svoji bolečini, NIKOLI NISEM GOVORILA o tej svoji ''bolečini'' kot nekatere pravite! Tako da ni res, da sem se želela nekomu smiliti! NASPROTNO! Želela se in še želim, DA ME NA TO NE SPOMINJAJO in če sem jaz opustila to misel, zakaj jo ne tudi oni?! .
Predlagam, da greš enkrat lepo do njiju, jima poveš, da si zelo vesela, da bosta dobila otroka in da se že sama zelo veseliš, da boš postala teta. Da te pa je malo prizadelo, da nista našla besed, da bi ti sama to povedala, ampak da pa naj bo zdaj to pozabljeno, da boste lahko skupaj se veselili prihoda novega otročička.
Ponudi roko, če je sama ne znata ponuditi... gotovo jo bosta z veseljem sprejela. Včasih ni potrebno več kot le prijazen in razumevajoč pogled in beseda.