Aja, čeprav nimam sploh pojma kdaj ima rok

mislim dela ne več, trebuh je velik,...tako da bo verjetno vsak čas

In si previsoka, da bi ju vprasala? 

Čak, meni nista povedala da je noseča in bom zdaj jaz njo spraševala?!
Očitno nočeta nič deliti z mano.

Kako bi pa to izpadlo, predstavljaj si:

Ej ________, glede na to, da že koristiš porodniški dopust,... kaj boš ti slučajno zdaj kmalu rodila?!

Al pa: '' A mi zaupaš kdaj imaš rok? Da bom vedla povedat, ko me katera babnca na cesti vpraša.''

Probaj z: uf, si se pa res razvlekla, imam eno fanj dieto proti napihnjenosti, lahko ti jo sprintam , če želiš.

đouk

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

đizs krajst res... pa kaj ti je tok tezko punca!!??

jaz ne vem kaksne odnose imate vi med sabo, ampak ocitno tatalno na psu!!

in vec kot ocitno je, da se ne znate odkrito pogovarjat med sabo...

in vec kot ocitno je, da ti tako sede drugac bi ze kej nardila, ne?

mislim, ce se pa s svojim lastnim bratom ne mores pogovarjat, pol pa sploh ne vem zakaj te tok skrbi oz muci to, da ti nista povedala... resno!? zakaj? si se vprasala samo sebe kdaj? ce imas ti tak nacin komuniciranja z drugimi, potem je meni cist jasno zakaj se noben en zeli pogovarjat s tabo...

čedalje bolj se mi zdi, da maš ti levji delež pri nastali situaciji....

in SS ma očitno še najmanj pri tem.....

_____________________________

...vox populi...

ja, vedno bolj je jasno to!

Se tut jst strinjam s tem. Očitno imate že od prej bolj tako tako komunikacijo in se pač sedaj samo nadaljuje vse skup od prej...
Nekako ne razumem...sama veš oz. predvidevaš, da je ta situacija nastala zarad tvojga SS in njihovega strahu pred tem, da te prizadanejo...istočasno se pa obnašaš tako kot da so oni to zanalašč naredil, samo zato da te prizadanejo...Očitno ne moreš sprejet tega, da ni bilo zlonamerno, ampak bi ti kr neki po svoje (pa boš še naprej užaljena, ne boš se pogovorila,itd.) Očitno je tut to, da pač tebi izgleda nekako ta situacija ustreza...oz. ti ustreza bit užaljena in prizadeta.

Meni je tut ful zanimivo, kako ljudje velikokrat reagiramo točno tako kot čuti o samemu sebi (oz. o situaciji) tisti, katerega se to tiče...

Jaz jo pa razumem. Dejstvo je, da je njen brat nezrel in njegova tudi, sicer se ne bi tako otročje vedla, pa če jih še tolk zagovarjate. Da je ženska že tolk noseča, da je na porodniški, pa ji še kar niso povedali, je iz vsakega stališča grdo in nemarno, ne glede na vzrok.
Sicer je res, da nekdo mora to prekinit in to ona dva očitno ne bosta, ker nista tega sposobna. Torej je že fajn, da ona nekaj zase naredi, pa ju jemlje za nesposobna in prekine ta tok in vzpostavi svoje lastno življenje v normalo - zaradi sebe, ker živet takole naprej, da se vsakič ko ju vidi sekira, res ne more. Poleg tega v resnici nečak ni nič kriv za vse skup, niti se ona ne more same sebe kaznovat s tem, da si krati stik z nečakom, če ji to paše, to je res brez smisla. Da pa bi jemala to za normalno in ju zagovarjala, pa tudi ni na mestu. Tudi ona dva bosta morala odrasti enkrat, ali pa požret posledice, da jih ima sestra za neprijazne in nevljudne, kar tudi v resnici sta.

Mah, kaj jaz vem...Sej po eni strani imaš prav...Mogoče bi se onadva res morala zavedat, da bi jo s tem še bolj lahko prizadela...Samo meni osebno je še vedno zelo pomembno, ZAKAJ oseba nekaj naredi oz. reagira tako kot reagira. In v tem primeru bi se pač hotla prepričat, brez veze, da nekaj sklepam in pestujem svojo zamero. In če bi vidla, da je blo to zarad strahu, bi jima povedal pač ,da mi je blo hudo, ker mi nista povedala in da sem se počutila nevredno, da mi sploh kaj omenita...
Ne vem...meni bi bilo dejstvo ali pač predvidevanje, da sta se bala povedat, dovolj, da ne bi zamerila in da bi ju jemala pač kot nekoga, ki ne zmore povedat, ne pa nekoga, ki je nevljuden ali pa še kaj hujšega.
Sicer smo si pa različni in mislim, da je pač velikokrat odvisno od nas samih, za kake imamo ljudi. Nekomu eno dejanje pomeni konec sveta, nekomu drugemu neko dokaj normalno in razumljivo reakcijo glede na okoliščine. In glede na to, potem tudi gojimo ali pa ne gojimo zamer do teh ljudi...

Dvomim, da bi bila jaz lahko dejansko v tvoji koži......

Namreč, če bi mi brat in njegova žena "zamolčala" to novico (kar sicer zelo težko verjamem) bi jaz sigurno, ko bi mi prva vaška baba "prinesla novico na nos" vzela v roke telefon in poklicala brata, kaj se gre......če pa bi prej na njegovi ženi opazila "spremembe" na telesu bi pa itak takoj vprašala......

Predvidevam, da ti takoj niso povedali, ker so mislili, da si še preobčutljiva.....potem pa so menili, da si itak sama opazila, kar dejansko tudi si, in so se želeli zgolj izogniti temu, da so bili oni veseli, ker se lahko veselijo otroka, ti pa se ga ne moreš.......

mislim, florecita, pri nekaterih pa mam res občutek, da komaj čakate, kdaj boste lahko kaj zakomplicirali, se kaj namulili.
verjemi, da res nista vedela, kako ti povedat in jima je blo težko.

ti pa pokaži, da si vesela, da boš teta, oz. ko boš, kar veselo na obisk v porodnišnico z darilcem in nasmeškom na obrazu. če boš res vesela. če boš pa spet kaj iskala, da boš lahko namuljena, pa kar tako nadaljuj, ampak ta pot žal ne vodi v srečo. 

Vse imaš prav, tudi jaz bi vse to tako jemala, če bi šlo za normalne odnose. V tem primeru se seveda pogovoriš. Prav je tako. Najbolj pametno je tako. Vedno se pa ne da. Morda imaš okrog sebe same normalno komunikativne ljudi, ali pa ljudi na nivoju. Pri sorodnikih to ni vedno tako. Rad jih imaš, pa vendar se do tebe včasih obnašajo drugače, kot pričakuješ od prijateljev, da se bodo. Ker so sorodniki, si ne nak način vezan nanje, ker se vedejo kto da niso prijatelji, oz. se vedejo popolnoma drugače, kot se po tvojih merilih vedejo normalno ljubeči ljudje, si v enem precepu. Kako naj v teh primerih postopaš? Imela sem občutek, da gre v tem primeru za to. Lahko se pa motim. Samo a se ne bi oni že zdavnaj pogovorili, če bi bili v res dobrih odnosih? Očitno je nimajo za enakopravnega člana, ma kaj pa vem no.

Ali kot piše liljana. Točno tako bi se jaz vedla do prijateljev. Do vseh mojih prijateljev ali dobrih znancev. Ker pa ni rečeno, da so moji sorodniki tudi moji prijatelji, če so me recimo velikokrat v lajfu hudo močno prizadeli, čeprav so moji sorodniki in jih imam na nek način zelo rada, je najbolj verjetno moje reagiranje precej drugačno, kot bi bilo do normalno ljubečih in razumevajočih prijateljev. Najbolj verjetno se v njenem primeru ne bi nič pogovorila in si mislila svoje, ter uredila tako, da bo zame ok. Okoliščine te včasih prisilijo v to - kadar gre za sorodnike mislim. A nobena nima takih izkušenj? Lahko ste srečne.

Zakaj pa je ti ne vprašaš

Jaz kakih posebnih negativnih izkušenj z ožjimi sorodniki nimam.....mogoče z eno babico, ki me je včasih prizadela in je bila zelo egocentrična in zelo egoistična oseba.....

Je pa reagiranje pogojeno tudi s tem kakšen človek si sam.....jaz nikoli nisem bila posebno zamerljiv tip (če izvzamem puberteto seveda) in nisem vračala v stilu "zob za zob"....do prej omenjene babice sem izgradila pač zelo hladen odnos tako, da me na koncu več ni moglo nič prizadeti pa naj je delala karkoli.....do nje sem bila pač samo vljudna.....in ko je umrla mi ni bilo prav nič žal.....

Sicer pa sama tudi nisem nagnjena k nevemkakšnemu samopomilovanju in depresivnemu stanju.....tako da mi je mogoče glede tega lažje kot avtorici teme......

Jaz pa mislim, da bi se morala pogovorit. Očitno si želi odnosa z bratom in njegovo družino. Sama je napisala, da ji še mama ni upala povedat. zgleda, da še veno ni prebolela SS, ker po njenem pisanju, da ni vredna sporočila ipd, se čuti. Očitno jim daje takšne informacije s svojim obnašanjem, zato pa ji brat ne upa pristopit.
In če bo hotela vzpostavit nazaj zaupljiv odnos(ni napisala, da se na splošno  ne bi razumeli med sabo) bo morala spregovorit.
In tud do brata se mi ne zdi fer, ker ga je s svojo žalostjo potisnila tako daleč, da si ne upa z njo na glas veselit svojega otroka.

Po takšnem obnašanju, bi rekla, da jo mogoče boli to, da ne bo več njna bolečina v ospredju, ampak veselje zaradi novega člana. Florecita, to nisem napisala zato, da bi te potolkla, ampak zato, ker se ne zavedaš kaj delaš svojim bližnjim. Brat ti ni zatajil otroka, zaradi ignorance do tebe, ampak zato, ker se boji, da boš prizadeta.

Poglej z njegove perspektive. A  ni vreden, da bi se glasno in sproščeno veselil otroka? Veselje skriva. Jaz tega moji sestri ne bi privoščila.

mislim spet komplicirate kjer ni treba. Če se to zgodi meni, takoj zavrtim telefon in njo in njega  " šaljivo napadem" v stilu, čuj ti pi.čka / pi.čkec, kaj jaz zdaj slišim neke čveke tu okoli . je res al ni? Pa kaj a meni bodoči teti se nič ne pove. .... v šaljivem stilu in ne v užaljenem! kdo bo potem imel slabo vest? Kaj rečeš?

Samo res kompliciraš. Veš, da ti pač nista povedala, ker jima je bilo hudo, ker je tebi hudo. To veš.

Res ne vem, zakaj si tako kompliciraš življenje. Kot da ni že samo dovolj.

Brez zamere, florecita, ampak mislim, da tvojega brata po svoje razumem. Zdi se mi namreč, da karkoli bi že brat in žena storila, bi prav gotovo ravnala narobe. Ali bi ti povedala na napačen način ali karkoli drugega.

Občutljiva si. Preobčutljiva. Mogoče še nisi do konca prebolela, pa čeprav misliš, da si. In daješ občutek, kot da se mora ves svet vrteti okoli tebe in paziti nate in na tvoje občutke.

Morda je brat s tem, ko je povedal mami in je mama potem povedala tebi, mislil, da je opravljeno. Morda on misli, da ti nočeš govoriti o tem, ker to težko prenašaš.

Morda se brat boji pogovora s teboj, saj žalovati ne more, ko gre za tako veselo stvar, da bi bil pa vesel, ga je pa spet sram pred teboj, ki ti je bilo ali ti je pa še zelo hudo. Pa je dal glavo v pesek.

Muška je dala čisto dobro idejo. Pokliči brata, spregovori in prav mogoče se mu odvalil kamen od srca.

Hecna familija ste. Morda prav zdaj tvoj brat sedi v kakem kotu in premišljuje, kakšna čudna sestra si. Mama ti je povedala, da bo dobil otroka, ti se pa delaš, kot da ni nič.

Bodi pametnejša in naredi ti prvi korak. Mogoče se bo vse skupaj izkazalo za kup neumnosti. Pa četudi ne, vse je bolje od negotovosti. In vsaj imela boš dober občutek, da si poskusila. Ne utapljaj se v zagrenjenih mislih - raje ukrepaj.

_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

Zanimiva tema...

Strinjam pa se s tem, da si Florescita malo preobčutljiva...

Se bom pa malo "uštulila" z enim vprašanjem... Mi2 delava na . Šele drugi krog, tako, da bi znalo še trajat (ali pa tudi ne).

Njegov bratu tudi dela na tem, moj brat tudi.  Pri njegovem bratu so problemi, zdravniki so jo imeli že za neplodno, imela je že 1 ss lansko leto. Sedaj je zopet noseča, pa ne kaže dobro.

Na kakšen način bi ve v taki situaciji povedale veselo novico. Naj omenim sicer, da je punca čisto ok, jo je pa ss zelo razžolostil in sedaj se čisto preveč ukvarja s svojo nosečnostjo (to je povedal njegov brat). Ne hodi ven, ne pride na obisk, ipd...


_____________________________

Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš - sence.

Če prav razumem, sprašuješ kako boš povedala veselo novico, pa še niti noseča nisi ?! Ja včasih lahko traja dalj časa, da zanosiš, lahko pa celo ugotoviš da ne moreš zanositi po naravni poti (bog ne daj, tega ti ne želim). V vsakem primeru pa bi jaz povedala normalno tako kot boš povedala vsem ostalim brez ovinkarjenja. Se povabiš na obisk (ker pač ona ne hodi na obiske, predvidevam da ima rizično nosečnost) in s partnerjem sporočita veselo novico.

bum, bum, tresk, pa sem jih slišala.... kaj sploh sprašujem 

JASNO mi je, da lahko nikoli ne bom noseča, kar sem tudi NAPISALA. In napisala sem tudi, da vsekakor je to potrebno povedati. Razmišljam o tem in sprašujem (je to tako negativno?)

Zanima me, KAKO, NA KAKŠEN NAČIN povedati veselo novico v takem primeru, kot ga je pisala Florecita.

Pišite predvsem tiste, ki STE BILE v takšni ali podobni situaciji.

Aja, pa po naravi sem optimist in zato se ne opravičujem nikomur


< Sporočilo je popravil phelps -- 18.2.2010 16:01:09 >

_____________________________

Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš - sence.

Hmmm... kako povedati takšno novico?
Prideš na obisk in rečeš, da imaš nekaj za povedat in poveš.
Zgleda preprosto, pa ni čist.
Sem bla v podobni situaciji. Pred kratkim.
Brat in svakinja se že nekaj časa trudita (več let), da bi dobila otroka, pa za enkrat še nista uspela. Svakinja že od kar jo poznam (nekje 9 let) govori o otroku. O njunem "trudu in napredku" izvem samo, če direkt vprašam svakinjo. Z bratom se o tem pravzaprav ne pogovarjam.

Jaz pa že drugič noseča. Prva hčerka ima ravno danes 8 let
Najprej sem povedala mami, ona pa v jok. Moram pojasniti še to, da imam drugega partnerja in še nisva tako dolgo par. Zato je se je mama razjokala, ker je rekla, da se boji, da bom enkrat sama z dvema otrokoma, brat pa ima vse pošlihtano življenje (lepo stanovanje, dobro službo, poročen, v glavnem tipi topi) pa brez otrok.
Za tem pa sem povedala še bratu in svakinji, pa je bla njuna reakcija, da sta sumila nekaj takega.
O tem, da spregovorim, sem se odločala precej dolgo. Povedala sem po treh mesecih nosečnosti. In glavno podbudo, da povem, je dal moj partner, s tem da mi je predočil kakšna zamera me bo čakala, če bom predolgo odlašala s tako novico. V njegovi družini so vsi vedeli že po 14ih dneh
Naj povem še, da sta bila pred kratkim brat in svakinja na obisku pri nas, pa nista niti z besedo vprašala o nosečnosti ali o dojenčku. Tak da je zanju to bolj ali manj boleča tema.
To je moja izkušnja.