Cipresa, ko bi ti vedela, koliko truda človek vloži v to, da bi veza uspela, preden gre narazen! Pojma nimaš, ampak to menda vse ženske delamo. Še težje je, če imaš otroke.

In če ima moški drugo, je sigurno vzrok za to. Že prej je škripalo. Sem prepričana v to. Seveda se ljudje lahko zmotimo, kaj pa drugega. Imamo pravico do tega. Poleg tega se pa ljudje spremninjamo. Z leti se morda različnost zmanjšuje (se mi zdi, da je zdaj pri nama tako), oz. se povečuje (tako je bilo pa z bivšim). Če ne trobiš več v isti rog, če ne slediš istemu trobentaču, je brez pomena vse skupaj. Lahko se oba trudita, pa ne bo nič. Želje so preveč različne.

In otrci trpijo v taki vezi. Ko je meni sin rekel: Mami jaz ne morem več, pojdimo!, je meni šele tisti čisto zadnji kliker zasvetil. Takrat sem lahko šla. In če vse skupaj seštejem, kaj bi bilo, če bi bila midva z bivšim skupaj? Vsi bi bili nesrečni: on, jaz, otroci. Tako pa smo vsi zadovoljni. Ni idealno, seveda ne, ker imajo očeta drugje. Imajo pa po svoje po drugi strani še boljšo situacijo, imajo dva moška "modela", vzorca vedenja. Vidita, da so ljudje različni. In oba imata rada. Vsakega pa prav gotovo na svoj način.

Ja saj vem Gina da če porabiš že vse atome moči in vse adute pol pa res nič ne preostane. res mogoče nevem kako je to pa tudi raje nebi izvedela, samo zdelo se mi je kot da govorite o nečem ki je čisto preprosto in logično in če ne rata pač ne rata.
Jaz bi se trudila izboljšati odnos oz. gledano iz mojega stališča bi najprej pomislila kaj imam doma, kaj bom pustila za seboj če se odločim za življenje z nekom drugim. Moški ponavadi ne pomislijo tega in jim gre samo za njihovo zadovoljstvo in tu imaš pa prav da potem ti pa res ne preostane nič drugega kot končati zvezo, če nekdo ni pripravljen niti malo postorit da bi vse skupaj uspelo in se izboljšalo.

Cipresa, to sploh ni bilo mišljeno kot čist enostavno. Normalno, da ni enostavno prekinit zakona ali zveze in vse pustiti za sabo, zato ker pač misliš, da ti bo v naslednji zvezi boljše. Moj primer sem napisala zato, ker sem videla, da moj mož ni bil več pripravljen na življenje z mano, in sem hotla s tem povedat samo to, da sem prišla do spoznanja, da se ne splača nekaj silit kar ne gre. Ljubezni se pač izsiliti ne da. In kako se naj pol trudiva okrog odnosa, če je on ljubil drugo? Hlinila bi nekaj in oba bi trpela, plus tega bi otrok trpel, kar je še najhujše.
Ne vem, če lahko kdo komentira to situacijo, če je sam ni doživel...verjemite mi le, da ni enostavno. Ljudje smo pač različni in reagiramo različno.

Draga CIPRESA, ali naj bi PREVARANA potem prosila moža, naj jo ljubi on ostane z njo. Bi ti prosila svojega med tem ko si prevarana, jezna, razočarana in prestrašena?
Trud je potrebno vložiti obojestransko, prej, predenj se odločiš za drugega partnerja. Prej je treba reševati probleme, če je seveda interes obojestranski. Ko se enkrat eden od partnerjev odloči, da bo bil z nekom tretjim, je končano. Potem je res najbolje da razmišljaš in storiš tako, kot je storila PREVARANA.

PS.: Tudi jaz nikogar ne obtožujem - samo debatiram.;)

CIPRESA, se opravičujem, preprala sem tvoj prvi post, takoj odgovorila, nisem prebrala tvojega čisto tazadnjega posta.;) Zato prosim presliši moj zgornji post.;)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Lepo si to napisala in razčistila s preteklostjo , ni vsak sposoben tega.Ali pa ni toliko močen.
Lp,He

Prevarana tvoja zgodba me je čist prevzela. Takih kot si ti je zelo malo oz. bom rekla, da jih skoraj ni. Večina prevaranih žen samo razmišlja kako bi zafrknili svoje bivše partnerje, kako bi jih denarno uničili in iz njih potegnili še zadnji tolar, ga omejevali pri otroku, samo za to da bi mu grenili življenje. Kdor pa ima vsaj malo soli v glavi pa točno ve, da maščevanje nikoli ne prinese nič dobrega in se hitro obrne v obratno smer. In kje je potem dober odnos z možem, ki je skoraj nujno potreben zaradi otroka? A razmišljajo te ženske sploh kaj ali je v njih samo zloba in maščevanje, zato ker niso bile ljubljene? In še to, a si priznajo kdaj, da sta za razpad zakona vedno potrebna dva? Sicer pa kaj čem govorit, taki ljudje po navadi ne razmišljajo. Prav si napisala, ljubezni se ne da izsilit, in kje je potem tu sreča oz. srečen zakon, če ljubezni ni?
Želim ti res vse dobro.:bravo:
Tvojo zgodbo bi morala marsikatera prebrat.:bravo::bravo:

Hvala MetkaM., res mi je dobro, ker sem tako spoznala kaj je prava sreča in ljubezen. Z možem se zdaj bolj razumeva,očitno sva prijatelja lahko, partnerja pa ne. Pa še najin otrok je srečen.;)