Ekola nas nazaj z morja. Šli smo z enodnevno zamudo, prišli en dan prej. Vreme je blo za eno koruzo, na srečo smo imeli celodnevnega dežja le en dan, ostalo pa plohe in vejtr, vejtr, vejtr... Dobro, da je moj frik na dodatke in sem imela s sabo dežno prevleko za voz, UV zaščito, ki je tokrat služila kot zaščita pred vetrom... In kot da vreme ni bilo zadosti krasno, so se Arsenove želodčne težave vlekle še cel teden, samo zadnja dva dni je/smo imeli mir. Bil je že tako znerviran od stalnega slabega počutja, da se tudi smejal ni več, samo čelo je gubal, jedel je kot pri enem mesecu (po max 80 ml na obrok). Da ne omenjam vožnje do Umaga... en sam jok, tuljenje, histeriranje.
No, v sredo se je zjasnilo, včeraj je prišel dol do nas moj brat in sva peljala piščeta plavat Fanta sta sicer malo čukavo gledala, ampak se jima je očitno fajn zdelo, z vsakim je "plaval" skoraj 10 minut Bomo ponovili, zagotovo. Se pa nisem pustila preveč motit vremenu in smo vsak dan pešakali kot norci.
Pa še zame najboljša novica... dobili smo termin za pregled pri gastrologu na Pediatrični za Arsena. Se že veselim in srčno upam na razsvetljenje oz. rešitev njegovih težav. Ob dobrih dnevih je to tako zlat otrok - se smeje, čveka, na tleh ful telovati (je bil že pred enim mesecem na tem, da se bo obrnil s hrbta na trebuh, s trebuha na hrbet se je že obračal, potem pa konec vsega, ko so se njegove bolečine zgostile), sodeluje,... Potem pa pridejo tej njegovi slabi dnevi in samo tuli, kakor koli ga postaviš, stoka, se napenja, mršči čelo, ne spi, slabo je... Zadnja runda je trajala skoraj tri tedne.
Grem zdaj pakirat še za končni ruker do doma. Včeraj nam je zneslo se pripeljat samo do Gorice k mojim, danes pa moramo še domov k tatiju (ki nas že fejst pogreša, tudi svobode se človek nažre )