Kje si prebrala da moja otroka dobita samo 1 % pozrnosti od drugega starša??
Moj se jima posveti 100% ko je doma
Kje sme po komu tolkla?
Pa prosim za mojo družino ti ni treba dajati jokajočega smajlija,to prišparaj za druge!
Kot sme že marsikdaj napisala,če ne zmoreš sprejeti drugačnih mnenj,nasvetov,potem ne imej neta doma

Moja dva sta leto in pol narazen, zdaj sta že 3,5 in 5 let stara. Ampak si predstavljam naporne dneve pri tistih mesecih. No saj so še vedno kakšni naporni dnevi tudi zdaj, da te potolažim ...
Tudi meni se ne zdite neka posebna družina s posebnimi problemi. Pač družina z dvema majhnima otrokoma z maajhno razliko, saj to smo hotli, ane ?

Meni zelo pomaga nek red, rutina, ustaljen ritem. Meni najbolj paše in tudi otrokom. Ko pridemo iz vrtca okoli 4h, najprej kakšno urco posvetim samo njima. Ali smo zunaj, če je lepo, ali notri kaj delamo, rišemo, sestavljamo, se s kockami igramo... Potem pa ju pustim same in grem jaz kuhat. Vmes moram že kaj skočit popravit kakšno kocko, ampak načeloma sta se pa navadila, da takrat mamica kuha. Potem jemo in potem je že kmalu risanka na tv. Po risanki gremo počasi pospravljat. Potem knjigico beremo, nato se umit in zrihtat za spat. Čisto na koncu pa vesta, da jih čaka še ena risanka. Potem pa spat. In nekako kar sprejmeta te stvari, ker ne težim vsakič z nečim novim... Tudi meni tako najbolj paše, ker vem, da bom imela potem čas še za to in to, ali pa vmes ko se onadva igrata lahko naredim še to in to. Onadva vesta, da zdaj nimam časa, potem ga bom pa imela in bomo brali... Nam to ful pomaga. Jasno kdaj odtopamo, se ne držimo kot pijanci plota. Ko kam gremo, takrat se ne igramo. Če zvečer od kje pridemo pozno, pač knjigice ne beremo itd.

To da starši kdaj zavpijemo, se meni ne zdi katastrofa. Si ne predstavljem kakšen karakter bi morala biti, da me res nikoli ne bi spravila iz tira in bi vedno vse mirno v tihem tonu razlagala.. Jasno ne vpitje cele dneve, to res ni rešitev.

Kar se knjigic tiče in trganja, sem pa jaz kar huda. To pa ne pustim. Če se po nesreči strga, zalepimo, ampak razložim, da je treba pazit. V sobi imata knjige tako zložene, da so na spodnjih policah kartonke (zdaj že skoraj neaktualne), višje pa so "prave" knjige, katerih ne dosežeta. No zdaj sta se naučila pristavljati stol, ampak zdaj tudi že vesta, da se jih ne trga...

To da enkrat nekaj strga, razreže, uniči, se mi ne zdi posebej nenavadno. Pač poskušajo različne stvari. Ampak, ko se jim pa razloži, potem je pa treba to upoštevati, drugače pa tega več ne bo...

Risanje po steni se je pri nas že nehalo. Je bilo tudi eno obdobje. Pa sva jih kregala ampak se nisva zato preveč sekirala, bomo že prebelili.. Zdaj bi nalepke povsod lepila, pa smo se tudi zmenili da ne kjerkoli, oči je pokazal en del stene (za vrati , da se ne vidi), kamor lahko lepita in zdaj sta onadva srečna, midva pa tudi.

Jim pa vsesorte pade na glavo. Počakaj, s čim se boste še vse ukvarjali...
 

mislm, ti pa si!




_____________________________

The only man who had his work done by Friday was Robinson Crusoe.

Glede knjig bi rekla tole: sem se trudila in naši 2,7 letnici privzojila lep odnos do knjig, ni še nobena potrgana, ima pa tudi knjige, ki so bile moje, ker sem tudi jaz lepo pazila naje, so na posebni polici, ne med igračami in prosi zanje in ji dam.
Podobno kot je že ena napisala, tudi počečkano nimamo kaj, blok in barvice ima na majhni mizici in tam ponavadi riše, res pa je, da se ponavadi eden od naju igra z njo, eden pa pazi našega dojenčka. Sej nam itak soatne malo časa da smo skupaj od treh do sedmih ko gre spat, se skušava posvetiti otrokoma.
Zakričim zelo redko, predvsem kadar se ustrašim in to naredim v afektu, ker pri naši to ne zaleže, tega ne delam, imam druge pristope, ki pri nas zaležejo, pač vsak otrok po svoje. Morem pa reči, da red, rutina in ritem pri nas najbolj delujeta, to najbolj umirja otroka in mu daje občutek varnosti, mi se predvsem tega držimo.

< Sporočilo je popravil lilka -- 15.1.2010 9:56:42 >

_____________________________

Atijeva gosenica in mamin sonček je naša Tinka, zdej pa imava še malega princa Ožbeja.

Mogoče pa ti spadaš pod "splošni"? Na splošno?

sicer še nisem prebrala vseh postov, a tole mi je kar všeč:

drugače pa sem še vedno mnenja, da se do otrokovega 3. leta dela in dela in oblikuje, pri 3h letih pa starši vidimo, kje smo ga "pocukrali" in kje ne.
in ja,... različni otroci različni pristopi.

in ja, tudi meni kdaj "živci popustijo",...

verjetno je sklepala, ker si napisala, da si 99% sama z otrokoma.

Evo, Volga, jaz se ti iskreno zahvaljujem, ker si napisala namesto mene .

Sicer pa pri nas ne more priti do tega, da bi porisala knjigo, ker se pač riše samo točno za določeno mizo in na tej mizi ni knjig. Drugo: knjigo težko strga, ker ji pač pri dveh letih ne damo za listati knjig, ki niso kartonke, razen seveda, če knjigo beremo skupaj. Če strga kartonko, jo vzamemo in za nekaj časa pospravimo ter jasno to tudi povemo. Če želi trgati, dobi na razpolago papir, ki ga lahko po mili volji trga na koščke, ali pa npr. zeleno solato in jo tako pomaga pripraviti za kosilo. Mi zganjamo takšne kompromise .

Še en tak kompromis je skakanje. To po kavču ni dovoljeno, lahko pa skače po najini postelji - za ta namen še vedno nisva kupila posteljnega okvirja, prav tako pa ni nočnih omaric, ob katere bi lahko priletela ob morebitnem padcu s postelje. Če začne skakati po kavču, ji pač povem, da se po kavču ne sme, po postelji pa lahko. In tudi gre na posteljo. Enako je z metanjem. Meče se lahko žoge, ne pa tudi druge stvari. Če nekaj vrže, vzamemo in ji ponudimo žogo za metanje.

Meni se zdi, da takšen način deluje. Itak pa to ne pomeni, da ne bo čez nekaj časa spet malo preizkusila, če meje še držijo . Ampak to delamo tudi odrasli... mislim, preizkušamo meje drug drugega.

Kar se pa tiče dretja na otroka... se čisto strinjam, da prav nič ne zaleže. Ampak, včasih pač ne zmorem drugače in se zaderem, tudi živalsko. To pa tudi še ne pomeni, da sem slaba mama, in ja, sem čisto pri tapravi... kar koli naj bi že to pomenilo

Aja, pa še to: mi otroku, ko se dere, vrešči, ali pa celo meče po tleh nič ne gledamo v oči in govorimo, saj itak nič ne vidi in ne sliši. Če se le da ignoriramo in globoko dihamo . V trgovini jo pa zagrabim in odnesem ven. Ji že prej povem, da jo bo to doletelo, če bo izsiljevala. Taktika gledanja v oči in razlaganja je pri nas učinkovita, ko oz. če je hčerka mirna.







_____________________________

V mladosti zamujenih norosti ne more nadomestiti vsa modrost starosti. (Bertrand Russel)

Se bom kar tukaj vključila, ker je že govora o knjigah. Kako učite svoje otroke da jih ne trgajo. Sama izredno spoštujem knjige in bi to rada privzgojila tudi sinu, pa nekako nisem uspešna. Sva se že pogovarjala da se to ne dela, ko je naslednijč trgal knjigico sem mu jo vzela in pospravila, no nekega učinka ni. Kak nasvet prosim. Aja star je 23 mesecev.

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

koala, beri malo poste pred svojim. mogoče je premali za "odrasle knjige"? daj mu kartonke. mogoče je tudi za to še prezgodaj, če je bolj "trgalne" sorte (otroci so različni in eni berejo lepše in bolj zgodaj, eni ne). ne vem zakaj tako hitimo s tem - dajte jim malo časa naša tud še noče brat pred pravljic spanjem, pa so what?

Meni se tudi zdi, da se pri knjigah malo pretirava.....normalno, da bo enoletni in še dvoletni otrok raztrgal papirnato knjigo, če mu pride v roke....pa takemu otroko nobeno privzgojevanje ne pomaga, ker je knjiga zanj igrača in nima takega pomena zanj kot za nas.....če mu jo pač daš, ju mu jo daš na lastno odgovornost....

Naša ima ogromno papirnatih knjig, mojih in atijovih.....pa smo še vedno na onih s trdnimi platnicami....kjer na vsaki strani pišeta dva stavka....stara pa je skoraj tri leta in ne kaže še nevem kakage interesa za branje knjig in poslušanje pravljic zvečer....ne vem zakaj bi jo potem silila s prebiranjem knjig....zgolj zato, da mi bo potem raztrgala knjigo iz protesta....

Bom še jaz komentirala, ker sem komentirala tut tisto o knjigah...Mislim, da se od 2 letnega otroka res ne more pričakovat, da knjig ne bo trgal ali jih kakorkoli drugače uničeval. Tako kot si liliana napisala, zanj knjige še nimajo takšne vrednosti, kot jo ima za nas, odrasle (pa še to ne za vse odrasle).
Je pa po moje pomembno to, da se otroku že pri teh letih začne privzgajati ta občutek. S tem, da mu knjigo vzameš, če jo raztrga, morda tudi povzdigneš glas, če vidiš, da trga zanalašč (to je moja parkrat naredila in točno ve, da se tega ne sme delat pa je stara dve leti). Zato pa jaz svoji ne dajem 'tamehkih' knjig, da jih lista sama, ker vem, kaj se bo po vsej verjetnosti zgodilo. Odgovornost je pač v tem trenutku še vedno na meni.
Zato koala menim, da delaš čisto prav. Čeprav s tem načinom, da mu knjigo vzameš ŠE nisi uspešna, mi verjemi, da bo čez nekaj časa že ugotovil, da se to pač ne dela. Do takrat pa skupno branje, kartonke in odvzem knjige, če kako raztrga. Na tem mestu se tut strinjam z mateyko, da pač eni začnejo lepo brat prej, drugi kasneje. Sam če mu ne začneš že zgodaj privzgajat tega občutka, bo pač to še bolj kasneje...

Mislim da prevečkrat pričakujemo da se bodo vsi otroci na našo vzgojo odzvali enako. Pa se spomnimo ali smo odrasli tudi vsi enaki? Ali smo bili mi kot otroci tudi vsi enaki? Ne zakaj potem pričakujemo do otrok to. Jaz sem nazadnje brala knjigo ki govori predvsem o osebnostih ljudi in jih loči na 4 tipe. Potem ko določiš osebnosti posameznih članov drugine, teko otrok kot staršov pa je napisano kaj mora posamezno starš, glede na svojo osebnost, paziti pri otroku, pa zopet glede na svojo osebnost.
Pa boste videli da naj bi singvinika vzgajali popolnoma drugače kot melanholika.

Malo za razmisliti