Jaz bi ju pa vprašala, zakaj tako mislita, od kje vesta to in ono. Pa povej, da sta odrasli osebi in bi želela kritiko in njuno mnenje o vaju slišati prva. Naj se z vama pogovorita, če kaj ni prav, če je pa vse v redu, pa čenč od drugih ne bosta poslušala.
Mami pa reci, naj jima ne posveča toliko pozornosti. Enostavno naj reče, da nima časa za pogovor, da vaju ni doma in ko prideta, vama že pove, da sta hotela govort z vama o vama.

Upam, da se bo s pogovorom rešilo, čeprav jaz nebi mogla bit tiho. Sorodstvo gor ali dol, tega nebi prenašala, pa tud na lep način verjetno v jezi nebi povedala.

Jaz pa verjamem, da je veliko teže s sorodstvom. Sem sama predobra pa se mi tudi dogaja nekaj neprijetnega. Tako kot je rekla Jančika, bom mogla nekako naredit red. Samo dozoreti moram, pa mi je tako hudo,... :(

Pia, te čisto razumem... s sorodniki je težje, ker nam od malega vcepljajo v glavo, da kri ni voda (yeah right:hudicek: ), pa da moramo starejše spoštovat...ampak meni je na eni točki vrglo dekl v luft.

Potem sem se nekaj časa sekirala (na srečo sem imela podporo pri starših), imela slabo vest (prav zaradi zgoraj navedenih razlogov) - a to je minilo in od takrat se počutim mnogo bolje kot prej.