Draga Anonimna in vse ostale, ki si delimo to veliko bolečino....

Vem kaj prestajaš, jaz to s seboj nosim že več kot eno leto in še zmeraj boli ko hudič. Večkrat se razjočem in se z mislimi podam k angelčku, ki me je dobrih 10tednov navdajal/a z upanjem in neverjetno srečo.Nič kolikokrat se sprašujem kako bi bilo, kakšen nasmeh bi imel ta otrok, kako bi bilo občutiti tiste majcene ročice...
Tudi mene vsi tolažijo z besedami, ki me le še bolj prizadenejo (mlada še si, ne sekiraj se, ko bo čas, boš že postala mamica itd.), zato sem raje tiho in svojo bolečino skrivam v sebi.
Kadar pridejo hudi trenutki me moj dragi močno, močno stisne k sebi in takrat je malo lažje, a pozabila ne bom nikoli.
Tista, ki tega ne doživi, ne more razumeti kaj vse smo dale tem našim majcenim pikicam, ki so nam odšle v nebo...., vse sanje, vse upanje, vso srečo in nenazadnje: svoje srce, ki bo vedno jokalo za tem otrokom.
Sama sem imela srečo, da me je obdajalo prijazno osebje, a tega kljub temu ne pozabiš.

Toliko huje je, ker si otroka zelo želiva in še nimava svojega majcenega sadu najine ljubezni. Upam, da bo kmalu, mogoče prav v teh dneh izvemo, da pa nekdo le ni pozabil na nas...
Oprostite, malo sem skrenila, a se mi je nekako odprlo vse tisto, kar skrivam globoko v sebi

Anonimna, izjoči se, pogovarjaj se s partnerjem, delita to bolečino... Sama si pomagam s tem, da se večkrat ozrem v nebo in si predstavljam, da se moj mali angelček tam zgoraj igra, mi nagajivo pomaha in pošlje poljubček.

Bodi močna, zanj/zanjo...