Zadnjič je polil pomotoma kavo in sem mu rekla: "Pazi malo no!" in on je takoj zabrusil: "Pa saj nisem zanalašč!" Nič se mu ne sme rečt...

Uff...škoda besed. Pogovarjava se in pogovarjava, ampak je gluh na obe ušesi. Na koncu vedno reče:" Saj itak moraš vedno ti imeti prav"! Takrat bi samo vzela zalet in ga brcnila......

V glavo bi dobila kaj da mu kaj rečeš
matr ljubezni

Mislm resno....kako lahko živite z človekom za kerga veste da vam je zmožn kej v bučo zabrisat, pa k se ga bojite....
Pol si pa še domišljate da je vaš največji problem svinarija na tleh

Drgač je pa moj isto takoj užaljen....pa kaj čmo zdej....smola....je odrasu človk, se bo pač sprijaznu da je treba tud kritiko kdaj sprejet....
Mislm resno da neb slučajno delala z njim v rokavičkah k da je eno revše bogo okolk kerga se cel svet vrti....

A v šihtu drgač tud meče stvari šefu v bučo če ga kdaj pokritizira?

Ma deeeeej, to je bilo v hecu mišljeno. Prav nič se ga ne bojim, če priznam po pravici, sem njemu enkrat celo eno primazala. Nobenemu nikoli nisem dala klofute, on pa me je tako "raz......", da je dobil eno.

Šefu ne meče, ker je sam šef. :)

 mogoče pa je vedno delal kar je hotel in mu nobeden ni nič ukazal... jaz nad mojim kar zarohnim če dela kaj narobe....pa če mu je všeč ali ne... jaz sem tista ki čisti...

so pa itak moški ki jim je vseeno ali je čisto ali umazano....

_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

O ja.....moj jo sprejme, samo upošteva je ne.......še celo opraviči se mi, da je z gojzerji predsobo umazal.....naslednji dan pa spet jovo na novo.....neverending story.....

Sicer ne poznam ne enega ne drugega od vaju vendar mogoče je tudi to res, da smo ženske včasih preveč ''obsedene'' z čistočo in pospravljanjem. Nekaterim moškim pa to malo manj pomeni kot nam. Sicer imam jaz partnerja, ki mi kar naprej gleda pod prste (pravi perfekcionist) in opominja-pazi, zapri, očisti.....- in tudi meni gre to na živce, da ne uspem še niti vdihniti ko že ''kritizira''. Ma se kontroliram in sprejmem, včasih bolje,včasih slabše.

Saj to se mi niti ne zdi tako hud problem ko gre za čiščenje, problem je bolj kako je pri drugih zadevah. Kot je ena od nas že omenila, se mi zdi,da je bolj pomembno kako sprejme kritiko ko gre za druge, pomembnejše življenske zadeve.

Moj je tut imel ful probleme s sprejemanjem kritke, sploh na začetku. Pa jst tut nisem bla tolk nedolžna...:-) No, pol sva pa ugotovila, da to res izhaja iz najinih primarnih družin, ker so naju (sploh njega) ogromno kitizirali, predvsem pa niso delali razlik med tem, kaj sva naredila narobe in med nama kot osebama. To je itak ful pomembno pri vzgoji- KAKO kritiziraš otroka. Menim, da je predvsem pomembno to, da jasno delaš raliko med njegovimi dejanji in njim kot osebo in ga tega tudi naučiš.
Tvoj mož (pa v glavnem vsi po malem) pa vsako kritiko sprejme kot napad na njega samega- v tistem trenutku se počuti kot slaba oseba in ne kot nekdo, ki je nekaj naredil narobe (drugače je pa čist ok). In zato odreagira tako kot pač odreagira. Nekateri so užaljeni in se umaknejo vase, nekateri napadejo nazaj, nekateri okrivijo druge, drugi spet nekaj tretjega-ponavadi tako kot so se naučili odreagirat kot otroci.
Midva osebno sva to rešila na tak način, da sva si takrat povedala, da pač ne misliva nič hudega, da kritizirava dejanje in ne njega samega, da tisti drugi je še vedno ok oseba in da ga ima tisti drugi še vedno rad. Ko sva to ponavlajla nekaj časa, nama je to prešlo v kri in zdej skoraj ni več užaljenosti-ker veva, da sva še vedno ok, samo nekaj sva naredila narobe oz. ne ravno tako, kot je pričakoval tisti drugi.
Kar se pa tiče tolerance do partnerjevih ran iz otroštva-se strinjam, da ne moreš glih vsega v nedogled tolerirat-res je, da težko otroštvo ni izgovor za kakršnokoli početje (je razlog, ni pa izgovor), je pa tut res, da ena mera tolerance mora bit. Ker če se jst postavim v svojo kožo, mi je največ pomenilo (in mi še vedno pomebi) v težkih trenutkih (tudi v trenutkih, ko sem besna, ko sem žalostna, jokam, ga zavračam, itd-in to vse zaradi ran iz otroštva), da mi je stal v tistih trenutkih ob strani. Da me objame in mi reče, da bo vse ok. Zato verjamem, da je njemu isto pomembno, da ga tudi jaz včasih razumem, da ne zna odreagirat drugače. Mu povem, da me njegova dejanja npr. motijo ali pa me prizadanejo, ga pa istočasno poskušam razumet, da drugače ne zna. In hvalabogu se je pripravljen učit delat drugače. In jaz tudi...In drug drugemu zmoreva oproščat...In se istočasno postavit zase.

< Sporočilo je popravil picola1 -- 23.12.2009 21:06:16 >

Preveč samozavesten ne moreš bit. Tut ljudje, ki dajejo vtis, da so bčazno samozavestni, celo preveč, je to samo odraz njihove nesamozavesti. Za moje pojme obstaja zdrava samozavest in nesamozavest. Preveč samozavesten pa ne moreš bit. Tako da si dobr ugotovila, da imajo takšni ljudje slabo samopodobo-se pravi slabo mislijo osebi kot osebi. In ključ do lažjega sprejemanja kritike je predvsem v tem, da si popraviš svojo samopodobo. Drugemu lahko pomagaš s tem, kar sem npr. napisala zgoraj (mu poveš, da ni on slab, ampka da njegova dejanja niso ok), ampak dejstvo pa je, da vseeno mora vsak sam svojo samopodobo bildat. To je edina in dolgoročna rešitev. Imo.

Pri mojem pa... kakor kdaj, no. Oziroma, za ene stvari mu ni problema priznat, da je kaj naredil narobe, reče ok in se poboljša. Pri kakšni stvari pa potegne surlo... ampak je kmalu ok.

_____________________________

Jst.

če pa kaj ne prenesem, je pa to neupravičena surla. ma pejt nekam, če si star več kot 7. pet in šest letnike še nekak štekam..

Odvinso na kakšen način mu povem. Če mu na lep, sprejme in ponavadi upošteva. Če mu na malo bolj grob, je pa ponavadi za trenutek užaljen ampak me kasneje vseeno upošteva. Jaz pravim, da lepa beseda lepo mesto najde. Če se dva znata pogovarjat, je že pol rešenega.


_____________________________

Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš - sence.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Me prav zanima kdo bo spucal, jst ne morm gledat umazanije in spucam. Mojga nč dosti ne moti in bi lohk po tem sistemu packarijo gledala ceu teden.
Sm se pa tud jst navadla (oziroma se še navajam) da se raje v jezik ugriznem kot kako rečem, niti v hecu, ker takoj surla do poda, pa tri dni ne govori z mano.
Ma ne sam za kritike. Evo, včeraj je tamala (3 mesce) v stolčku zajokala in ker sem mela pocaste roke, k sem lih neki pekla sem ga prosila če ji gre dudo popravt, on pa vsa užaljen, ker ni mogu neki naračunalniku pogledat tist moment.
Pa tega ni blo prej, še preden sva postala par je vedu da sem brezdlake na jeziku, in mu je blo to všeč, zakaj se je zadnji cajt tako spremenu mi tud ni jasno.
Mogoče ima drugo??? Nekaj ga zagotovo tare, to je videt.


_____________________________

Ni pomembno, kaj imaš v žepu, ampak kaj imaš v srcu.

A to je kritika, če komu rečeš, da naj ne hodi obut po stanovanju? Svašta...

Sprejemanje kritike je v veliki meri odvisno tudi od spoštovanja do partnerja in od tega, kako enakovredno se čuti. V tvojem primeru je kar malo superioren do tebe, saj očitno še nikoli ni čistil stanovanja..
Ampak, saj že najbolje veš, kako vama bo uspelo v zvezi, ti boš tiho, on bo pa nergal, če mu boš kaj rekla...

_____________________________

Vsak dogodek je pozitiven iz določene perspektive.
Neli se je to poletje naučila plavat brez rokavčkov...
Rea pa se potopi pod vodo in vstane z nasmeškom...

Se zelo strinjam s tem.
Punce, da vam povem, pred kratkim sem bila (službeno) na eni delavnici učinkovite komunikacije. Zelooo uporabna zadeva (sploh del kako povedati kritiko), ki mi je odprla marsikatero novo obzorje. In jo kar treniram, kadar sem OK volje (včasih pač ne gre in po svoji stari navadi kakšno siknem ). No, bistvo vsega je: napadi problem, ne osebe. Torej že v štartu odpadejo stavki tipa: zakaj si to naredil? glej, kaj si naredil, naredil si to pa to... (pa vseeno s kakšnim tonom to rečeš), ker človek ki je "napaden" avtomatsko stopi v obrambo (eni bolj, eni manj).
Naj povem en primer , ki pri mojih tamalih deluje 100 na uro. Recimo da so po sobi razsute lego kocke. Prej sem nastopila nekak takole: Joj, pa kaj ste naredile? Vse je razmetano. Pospravite takoj (ali pa Kdo bo zdej to pospravil?) ali pa Pa zakaj ste vse raztresle? Zdej bo treba pa pospravljat!" No, odziv ni bil lih dober, ali sta se izgovarjali ena na drugo ali pa vklopili Ne, ne bom trmasto varijanto.  Zdej imam nov pristop.  "Joj, punce, kocke so po celi sobi (napadem problem!). Se kar bojim, da ne bi kdo stopil nanje in si poškodoval nogo. Kaj čmo naredit?" In glej ga zlomka, tamali dve sta takoj polni idej kako se bomo lotile pospravljanja. Vam povem, ful deluje. V začetku se malo izumetničeno in nenaravno sliši vse skup, ampak se kar navadiš.

Pri teh vaših čevljih, bi šlo nekako takole: "Ojoj, glej tole črno in umazano po tleh. Verjetno od čevljev. Boljše čimprej pobrisat. Lahko ti na hitro, prosim?" Ni nujno da bo tip takoj iz prve začel sodelovat in pobrisal, se pa definitivno ne bo začel na ful branit, ker v bistvu sploh ni bil napaden.

Meni se zdi kar smiselno tole, probajte, je pa res, da se je tole težko it če si zelo slabe volje al pa že od prej našpičen, ampak če vam oz. nam rata tu pa tam, je že uspeh.

Kritika??? Da naj se sezuje je kritika??? In to "kritiko" slabo sprejme?
Bi razumela, če bi padla resnična "kritika" in bi ga prizadela, npr:

- imaš grdo frizuro
- te hlače ti naredijo debelo rit
- tej čevlji so za v njivo, ne za na ples
- kako grd pulover imaš
- imaš grd nos

Da pa se sezuje v stanovanju je stvar osnovne kulture in spoštovanja do sobivanja v zvezi, partnerstvu in življenjskem prostoru in nikakor ne kritika. In da se užali, ker se ga na to opomne in se še dela vzvišenega? Sprašujem se dvoje, ali bi bil užaljen, če bi se moral sezut nekje drugje, npr na obisku? Najbrž ne, kajne? Ko greste na obisk k vajinim staršem, prijateljem, sorodnikom, znancem in se od vas pričakuje, da se sezujete, se bo sezul brez besed in tako pokazal, da spoštuje njihovo željo in voljo in nenazadnje napor, ki ga vložijo v higieno stanovanja. Ob tebe pa si briše noge, dobesedno. Drugo kar se sprašujem je, če je v vsem tako šlampast, ker kolikor poznam tak tip človeka (in verjemi, da ga poznam dobro), bi rekla, da sezuvanje ni edina njegova šibka točka.

Tako bom rekla, kolikor vem, imaš že enega otroka in zdaj je na poti drugi - najbrž bo po rojstvu otroka vse samo še težje. Sicer pa kot vidim se mu pač pustiš. Dokler boš ponižno in s sklonjeno glavico z žalostnim glasom "prosila" za spoštovanje do tebe, vajinih otrok, skupnega življenjskega prostora, ti bo bolj trda predla. Oz. za moje pojme si si to že zapravila.

Da samo še omenim vzgojo in vzorce iz otroštva. Večina staršev vzgaja otroke na najboljši možen način, ki ga pač pozna, kar še ne pomeni, da je način pravi. Otroci smo tisti, ki nosimo vzgojo celo življenje. Čas in izkušnje prinesejo potrdilo, če je bila vzgoja pravilna. Ampak odrasli in zreli ljudje zmorejo in morajo ugotoviti napačne vzorce v svoji vzgoji zato, da ne bodo tako naprej vzgajali svojih otrok. Jaz verjamem, da je tvojemu fantu to idealen izgovor zato, da ga pustiš čisto pri miru, ker se mu ne ljubi se ukvarjat s tabo, ker se mu ne ljubi upoštevat "tvojih" pravil, ker se mu zaradi lenobe ne da čistit, ker te dela ponižno. Mi je žal zate. Kot tudi stavek, ki si ga napisala, da bi ti nekaj zabrisal v glavo in te potem še podučil, kako se moraš obnašat...mi je dal mislit, čeprav si potem vse zanikala in vrgla na finto, kao na smeh. Meni se zdi, da se ti začenjajo odpirat oči, da je tvoj partner tak, samo priznat si nočeš.

< Sporočilo je popravil Azzurra -- 27.12.2009 8:18:17 >