mamamajča, res je! Ampak se da tej zagati enostavno izognit: dvoletniku lahko namreč že lepo razložiš - vsaj jaz sem probala pri Ronji in zaenkrat dela . Ko je začela recimo zadnjič začela gumbe obračat na štedilniku, sem ji razložila, zakaj ne in je nehala. Vse ok, smo se igrale, vse ok. POtem pa sem morala izpolnit eno vlogo in se nisem ukvajala z njo in je začela prižigat pomivalni stroj (ne štedilnika, to si je zapomnila, hehe ). Sem jo vprašala, če ji je dolgčas, da to dela in je pritrdila. Sem ji razložila, da to vlogo moram izpolnit, ampak lahko pa potem pospraviva iz pomivalnega stroja in če bi to rada počela (to rada dela). Je spet potrdila, sem ji razložila, da če ga bo zalaufala, ga ne moreva in da če ji je dolgčas, lahko enostavno pride do mene in mi pove, pa bova že nekaj našli. Potem sva odprli stroj in je ona zdevala pribor v predal medtem, ko sem pisala vlogo. Vse ok, ona zadovoljna, jaz pa tudi (Lejla pa sploh, ko je ves pribor po tleh zmetala ).

Ampak najboljše je, da je naslednjič lepo prišla do mene in povedala, kaj želi, brez kakršnega koli nezaželenega vedenja (iskanja pozornosti na nepravi način). Saj kar štekajo.

Isto je bilo s cartanjem. Včasih rata zmatrana ali lačna ali se kaj ustraši in se hoče pocartat. Ampak najprej ni znala tega tako povedat in je začela tečkat. POtem sem jo parkrat vprašala, če se rabi pocartat, je rekla da ja, sva se pocrkljali in sem ji povedala, da to pa res komot reče in jo bom vedno pocartala. zdaj enostavno pride, reče: pocartat ali pa enostavno zleze k meni, pa je rešeno. Samo včasih ne vejo, kaj bi radi in jih je treba malo vprašat. Verjetno ne dela pri vseh, ampak za poizkusit je, zgubit itak nima človek kaj.