ne, ga ne vzdržuje. Ima dobro službo, jaz pa tudi

sarcy a si ti luna 

potem pa je bila verjetno samo šokirana

_____________________________

...vox populi...

Ja, vse se je uredilo. Moj je študij končal in se zaposlil, jaz sem s sinovimi 8 meseci tudi začela delat (prej zaradi sebe kot preživetja, da ne bo pomote). Ne skrbi, če mislita da bo šlo, potem bo šlo.

Kaj je s temi taščami pa babicami, se bojijo da se bodo prehitro postarale al kaj?
To je čisto in izključno vajina stvarm ki zadeva samo vaju in vajino vezo, želje odločitve. Sploh ne vidim smisla zakaj bi se sekirala kaj bo rekla tašča. Na koncu, ko boš pa res imela pa bo tako vesela, da se nebo dalo opisat. Šok pač je za družino ampak če imata poštimano zakaj pa ne. Nepopisno lep dogodek in zame največja uresničena želja v mojem življenju. Go for it rečem jaz!

Jaz sem že bila noseča, ko sta njegova dva bila čisto proti (čeprav je moj bil zaposlen, jaz pa tik pred diplomo, stanovanjski problem rešen). Ko se je tamala rodila, se je seveda vse obrnilo...zdaj se imajo pa tako radi, čisto sta padla v vlogo starih staršev, tudi pazita jo, da ne rabi v vrtec...No, pustimo to, da sta o vsaki stvari najbolj pametna...to pač preslišimo. Ne vem, kaj imajo stari starši neki mehanizem v sebi, da so tako proti.

kalbo, če vsako kosilo ven vržeš, težko skrivaš do 3. meseca .

Sicer pa  po svoje boljše prej vedet, kaj lahko pričakuješ. Nosečo bi jo mogoče še bolj prizadelo, zdaj pa vsaj ve, pri čem je.

luna, vsakega od nas nekajkrat v življenju kdo zelo razočara - in v bistvu smo tiste, ki so nas razočarale tašče, lahko prav vesele - saj je to vseeno lažje, kot če te recimo partner - se namreč tudi to zgodi - da punce po letih skupnega življenja ugotovijo,d a on sploh ne bi imel otrok, čeprav je prej govoril drugače itd...
Ampak da te pomirim: to, da je zdaj proti nosečnosti, še ne pomeni, da bo proti vnuku/vnučki, ko se bo ta enkrat rodil/a. glede tega so stari starši enkratni: ne glede na to, kaj je bilo prej, se jih večina zaljubi v tisto malo štručko, ki nosi 1/4 njihovih genov, pa če hočejo ali pa ne . Tak da se ne sekiraj preveč, verjetno bo malo pametna na začetku, potem pa bo vse sprejela. Mogoče si bo pa sploh premislila, predno zanosiš .

No samo nekaj, kar se šole tiče( ne rečem nič,zelo pomembna)koliko jih ima diplomo, takšno in drugačno izobrazbo pa ne dobi službe. Tudi jaz ko sem diplomirala nisem takoj dobila službe( pa je zelo potreba po mojem poklicu) in nato sem jo dobila in še to preko vez...sam tok 

Še predobro vem da življenje ni z rožicami poslano in če bi bilo vse tako katastrofalno, se niti ne bi odločila za tak korak in ne bi svojega otroka izpostavljala životarjenju ampak mu bom nudila dostojno življenje (saj otrok pa tudi ne rabi vsega imet, kar si zaželi).
Pa tudi ne mislim, da bom od koga odvisna da nas bo preživljal, saj pravim, če ne bi mogla preživeti sebe in otroka, se ne bi odločila zanj. Kar se pa tiče moje službe, ki je za določen čas pa lahko čakam še par let da me zaposlijo za nedoločen, ker tako pač počnejo( podaljšujejo kokr pač lahko dolgo).

Ja pa ne sekiraj se no, naredi po svoje, otrok je tvoja odločitev, saj boš mama, tašča je pa svoje že naredila. Tudi v njenih časih stanje ni bilo rožnato, pa si je drznila imti otroke. Ti o tem , kdaj jih boš imela, odločaš sama, a še ne veš? 

ja seveda saj vse to vem, sam hotla sem odgovorit članici ledenaa....

 
 
Mislim... kaj pa ljudje vse ne razlagate... svoji tašči, da se boš (in kdaj) dala nat*** (se opravičujem za uporabo neustreznega besednjaka). Že to dejstvo priča o tem, da na podstrešju ni vse uštimano, zato bi človek mogoče celo toleriral taščin izpad.
 
Svašta

Ah, dajte no! meni se pa zdi normalno, da se dva brata tudi o tem pogovarjata, če sta si blizu - svoji mami je to namreč omenil njen svak, ne ona! Da pa ne bi smela bratu ali sestri povedat, da misliva met kmalu otroka se mi zdi pa tudi malo paranoično, no!

Zanimivo je komu vse povemo, da bomo delali na otročku. Tistemu, ki nam je blizu. Jaz sem obakrat povedala sestrični, ki mi je kot mlada mamica kar se tega tiče pač najbolj blizu, pa še te stvari zadrži zase.

Midva sva imela najinega sončka tudi ko sva bila oba študenta. Odločila sva se zavestno in velikokrat se pogovarjava, da je bila to najboljša odločitev v življenju. Takrat smo imeli veliko časa zase in skupaj družinsko uživali do onemoglosti. Saj zdaj tudi, ampak služba pač zahteva svoj čas in meni je bil prav blagoslov imeti otroka med študijem.

Hvala ronja....seveda je to normalo, da se pogovarjata, sploh pa k sta si res ful blizu. No pa sej šola za drugič...bomo raje  tiho

Ma, ne, onadva se lahko še vedno pogovarjata, kar se hočeta, to se bosta itak (verjemi, mam brata in sestro , si včasih povemo vse živo ) - samo naj tvoj lubi pristavi tisti legendarni stavek, ki ga bratje in sestre itak veliiiiiiiiiiiiiiko uporabljamo - že od otroštva dalje - ki se glasi: "pa ne mami povedat!" Verjetno se je itak svaku mal zareklo, da ni tega ravno  namensko šel mami razlagat... Se zgodi, ma vsaj veš, kaj lahko pričakuješ.
Sicer pa ni to nobena tragedija - sem že parkrat napisala, kako so moji reagirali: fotr, ki je prej že nekaj spraševal po vnukih, ni bil potem, ko se je res najavila najina punči, kar nič preveč vesel: prvi njegov komentar: "ja, kaj pa tvoj doktorat"... Tak da kot vidiš, šola se nikoli ne konča . Mami pa pri naslednji, ki je res sledila zelo hitro taprvi: "To bo pa zelo naporno!" nobenega veselja, nič! Samo da bo naporno, ker bosta obe mali... Skratka, noben od njiju se ni veselil takoj! Zdaj sta pa nora na tamalidve! Tak da nič sekirat , dojenčki majo eno čudežno sposobnost, da ljudi spremenijo v trenu oka!