IZVIRNO SPOROČILO: metaa
Skupaj sva bila 11 let, dva majhna otroka. Nima me več rad, ne mara me, na živce mu grem (to je dejansko rekel). Meni je to ful šok. Danes se je odselil. Ne želi reševat, čeprav sem jaz prepričana, da je pač kriza, ker sva se oddaljila in da bi lahko vse rešila, če bi on hotel. Pa noče, je zelo prepričan. Če kaj preveč rečem okoli tega, da bi bilo fajn, da bi se mu zdelo vredno se trudit oziroma ga prosim, naj razmisli, naj ne razbije družine, postane še celo žaljiv. To se vleče že dobri 2 leti- takrat je bilo isto - me nima več rad, nato je po 4 mesecih želel probat in je bilo z mojega vidika vse ok, od poletja pa spet ista pesem. Druge kao nima (niti je takrat med pavzo ni imel). Je torej dokončno -ločila se bova. Jaz pa ne morem dojeti, nočem sprejeti, pozabiti vsega, kar sva imela. Podrlo se mi je vse, v kar sem verjela, vse, kar se mi v življenju zdi vredno. Družine ne bo nikoli več. Vsak take ne. Tudi otroka sta nanj zelo zelo navezana in tudi zato me boli, ker še jaz ne vem, kako bom preživela in kako tako zrušena pomagat njima, ki še ne razumeta povsem? Zanima me, kako preživeti, ker je edino, kar občutim neznosna bolečina. Kako začeti sestavljati življenje, pozabiti vse, nehati ljubiti? Kako lahko nekdo kar tako oddide iz zakona, ne da bi se mu orosilo oko? Čisto sem zrušena, saj vem, da ima dva sončka, ki me potrebujeta, pa vendarle se ne znam sestavit. Naredila bi vse, da bi le nehalo boleti, ker ga tako močno ljubim.
Ne želim nič reči, ampak, nehajte uporabljati PAČ. Vedno sta dva, kjer pride do pač, kot si se izrazila.
Zdej me pa poslušaj! Preživela sem en kup smrti, ki pomenijo dejanski odhod ljudi, kjer se ga ne moreš fizično niti dotakniti. Nisem imela otrok, me je dotolklo, vendar, če veš za kaj boš živela v naprej, boš živela. Moja misel me je spremljala, da On, ki se nikdar ne bo več vrnil, ker ga je Bog povabil vase, ne bo nikdar več fizično prišel. Imaš otroke. Izkušnje so nam dane, da nas obudijo. Izkoristi čas z njimi, morda boš dojela, da je v malih stvareh bistvo Sreče in ne samo v tem, kar nekdo sam misli ali je mislil, da to je. Zapomni si, kar ti bom povedala, ko se vrata zastro ali zapro, se vedno nekje drugje odpro. Ne bo šlo zlahka, vendar sama sem bila sama s seboj, nisem imela bilke, da bi se oprijela, vendar, če pustiš Srce odprto, se ti vedno odpro vrata. Morda v tem trenutku ne razumeš, kaj ti govorim, boš razujela, ko bo čas.
Ostalim uporabnikom bi pa želela sporočiti, če sem bila kdaj tečna, tudi to se zgodi, ker tudi mene kdaj pa kdaj še zbode kakšna stvar, ki mi odpre kako rano, vendar mine valovje, ker gre življenje dalje, če mu pustiš odprto pot.
Uspela boš, v tem trenutku, ti bom dala objem. Življenje je borba, ne šele takrat, ko se zaveš, da si izgubil ali izgubljaš. Takrat se začneš učiti. Kdor ni sposoben učenja, se nikdar ne bo nič naučil. Zato se potrudi, trenutno, da vcepiš otrokom, če jim ni že ati, da otroka nista nič kriva in da ju imata še vedno neizmerno rada! Otroci ne smejo čutiti tega ali celo občutiti krivde, da so oni krivi, da se ne "marata več". Imaš odgovornost, najprej reši otroke v tem kontekstu. Potem bomo tebe reševali, če boš pustila se rešiti. In boš splavala, če boš želela.
