Osnovni problem v tisti hiši je, ker avtorica teme ne zna postavit svojih staršev tja, kjer jim je mesto in leta dopušča poniževanje svojega moža. Zame so na prvem mestu otroci, takoj za njimi je žena, potem ni pa dolgo dolgo nič in šele potem pridejo na vrsto moji starši in ostala žlahta. Tud za moje je bil to šok, sam sem odločno stopil na stran moje takrat še punce in jim dal vedet, da je ona prva. Ery pa tega ni sposobna narediti že celih 7 let in v tem je težava.

7 let skupaj, ob vseh treskih. Ne razumem vprašanja - kdo kam gre, kdo bi šel, kdo kam gre. Umiri se najprej in uporabi razum.

Pa naj potem dec njen nekaj zrihta, če je tok mož, da se bo postavil za svojo žensko! Mislim, koj bulaštine, da je treba sploh razpravljat, kdo je večji dec.  In naj potem postanejo še zreli, kot starši odrasli, kdo bo zmagal v tej bitki? Nihče. Na koncu ga bodo odšli ostali pit, ona bo pa še vedno ostala tam nekje v kotu.

Kruto je pa slišati, kaj je komu na prvem mestu. Če ljubim vse, ljubim. In pred dilemo, moža, moškega, fanta, otroke, za koga bi se res borili, sttroj za rojevanje ali iz stroja rojenih? Oprosti Kalbo, grdo si napisal. Ne vem, meni je družinski član vsak pomemben in so vsi prioritetni. Torej na prvem mestu. In take izjave so zame šok, ker ob taki izjavi moškega, bi vedela, da me ne ljubi in me ima samo še rad oz je pač navajen ali kaj podobnega. Če tebi uspeva, ne oziraj se na moje mnenje.

Kaj bo njen dec zrihtal, kaj? Saj prosi že leta, da bi šla na svoje, ona pa...nimamo prihrankov, mami bo žalostna, otroci tud.... ona mora stopit odločno na stran svojega moža in svoje družine in prerezat popkovino. Ona je tista, ki ne sme dopustit poniževanja. Če bi blo obratno sploh nebi blo dileme, bi vse trobile v en rog, kok mora dec zagovarjat ženo napram svoji mami.

Pol mi pa ti povej, kaj naj naredim v primeru, da mi mama, teta, stric babica šinfajo ženo. Naj šinfam z njimi, naj težim ženi zakaj jih s svojo prisotnostjo vznemirja, al naj odločno stopim na stran svoje žene in jim povem, da bo tako vedno?

Veš, tud sam sem se moral postaviti zase že v začetku, ker tast je mel v glavi, da sem en mulec, ki nima pojma o ničemer. Na izjavo..al bomo delal tko k bom jest reku al pa ne bomo delal (z mojim materialom, mojimi od mene plačanimi majstri) sem vrgel kladivo v kot in rekel OK, pa ne bomo delal, pa sem šel na pir. Samo to sem lahko naredil, ker mi je žena vedno ob strani in stari to ve. Če sem šel slučajno v kakem prepiru predaleč se je odločno postavila na mojo stran, ko sva bla na samem, mi je pa povedala. In to ti da moč oziroma samozavest. Zdaj po skoraj desetih letih me jemlje tast kot sebi enakega in odlično sodelujeva. Bilo je ogromno prilagajanja z obeh strani, samo če žena nebi bla na moji strani, tega nebi blo.

< Sporočilo je popravil kalbo -- 17.11.2009 7:56:15 >

mislim, da je to prvo pravilo uspesnega zakona. ceprav moram priznat, da je vcasih prekleto tezko drzat jezik za zobmi in pocakat na trenutek na samem.(kadar se s partnerjem ne strinjam)

Se strinjam z ostalimi. Čimprej na svoje. Mi tudi delamo na tem, da bi imeli hiško ampak žal še bo pri nas nekaj časa trajalo. Ne da se ne razumemo ( tudi kdaj poči ampak ne tako kot pri vas, včasih zaradi kake malenkosti ) ampak bi oba rada, da imava nekaj zase da lahko rečeva to je pa najino in narediva tako kot nama paše.

Ery: če imaš rada svojega moža potem nimaš kaj razmišljat, pejdi z nijm!
Če so ti tvoji starši dali stanovanje še ne pomeni da lahko oni ukazujejo kako in kaj boste počeli v stanovanju. Prav bi bilo da starši popuščajo kdaj in malo razmislijo preden kaj rečejo.
Vso srečo!

nisem brala vseh komentarjev. MI živim v isti hiši z mojimi starši. in moji starši se niti pod razno ne vtikajo v najine zadeve in absolutno ne hodijo v najin štuk!!! če ne znaš tega uredit, da se starši umaknejo in ostanejo v svojem štuku, potem se moraš odselit z možem, če želiš z njim ostat, ker druge ni. to da bo staršem hudo je pa odvečna skrb -ali pa tvoja prekomerna navezanost na njih, ob kateri vidim, da ima mož občutek, da jim daješ prednost. razumem, da tvoji starši nič slabega nočejo, seveda da ne, ampak oni se morajo znat umaknil, ali pa jim moraš ti to rečt. moja mama ne bi NIKOLI prišla kar tako gor po vnuka in si ga mal sama vzela dol, če bi ga moj čuval al pa če bi bila jaz sama z njim gor.
ker sem pa živela tudi pri tašči (bivši fant) pa je fant kljub prigovarjanju, da naj kaj omeni svoji mami pustil, da se je ta sprehajala prosto povsod, premikala zadeve, štefnala, kuhala kar za vse tud če nismo bili zmenjeni in bila uželjana, če nisem hotla jest pol itd. - pa sem se odselila. ker to je nespoštovanje moje intime in njeno vmešavanje v moje življenje.

_____________________________

www.pravni-nasvet.si

Živjo Ery!

Glede na to kar si nam povedala in na email od tvoje mami, bi jaz zagotovo šla stran.  Kot je nekdo že napisal; ti si poročena z možem, ne s starši, imata družino in spadate skupaj. Osebno se mi zdi, da tvoj mož jezo izraža na neprimeren način, ampak to je že drug problem, ki ga mora rešit on sam oziroma vidva skupaj, sigurno pa ne vidva s tvojimi starši. Oni si zaslužijo spoštljiv odnos in ta je res najboljši takkrat kadar so mladi na svojem in stari na svojem. Oboji pa imate pravico do zasebnosti in miru.

lp

Jest pa mislim, da če ne postaviš pravil jih nihče ne more upoštevat. Je tako? Globoko vdihni in se pogovori z vsemi akterji. Z možem se pogovorita kakšno bi bilo idealno življenje za vaju, prav tako s starši kaj od vas pričakujeta in kako se lahko prilagodita vašim potrebam in željam. Samo od sebe se ne bo nič rešilo in če se ne boste pogovorili se bo situacija vlekla in vlekla, zaostrovala ... Najprej moraš sešteti pluske in minuske vsake možne situacije in jih tudi z ostalimi akterji predebatirat. Če se nočejo pogovarjat je to drugo. Takrat boš vedela, da je debata zaključena in naslednji trenutek že basala kufre. Zavedaj se, da žal vedno za tabo hodi in ti dolgo časa kot senca sledi. Potreben je samo en odločen korak in dvomov ne bo več.


_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!