moj tud po cele dneve dela, resuje nas (mene) samo to, da dela za sosednjimi vrati in da se cez dan clo kaj vidimo, aja, pa na kosilo pride domov. sicer pa pon - so do 21h zvecer; njegovi so tud totalni workoholiki in tud jz prezivljam depro, ker ne zelim takega odnosa. pa vendar se mi zdi vredno boriti za najin zakon (ceprav bi ga vcasih najraje v kos vrgla) - nekaj dobrega pa ze mora bit v tem tipu, ce sm ga porocila in z njim otroka nardila, a ne?
metulj, ti si na svojega moža še jezna, to je dobro, to se ziher splača reševat - če je tudi on za, seveda. Ko pa ti enkrat rata vseeno, takrat je pa res že (pre)pozno...
zakon mogoče res ni (vedno) pravljica, ampak tudi ni grozljivka! To, da pa oče ne pride prvi dan pogledat svojega otroka, ker ga je že pri porodu videl... No, to se pa meni bere kot grozljivka - pa je komaj začetek...
Nič ti ne pomaga, če imaš nekoga, nimaš pa ga ob sebi, ko ga potrebuješ.
repka, super napisano! podpis.
Tu pridemo do tiste točke, ko mora vsak posameznik sam pri sebi razrešiti svoje travme in vzorce iz preteklosti. Saj ljudje ne moremo vohati. Morda do tega dela pri komunikaciji nista niti prišla. In težko je vrtati v nekoga, kar se pretekosti tiče, če je ni pripravljen deliti.
no, lahko ti drugi pri tem pomaga, ne more pa namesto tebe tega narediti. problem je bil po moje to, da predno sta prišla do tega, da bi si ustvarila tako zaupanje in sproščenost, da bi lahko govorila o svojih traumah iz otroštva, sta že imela otroka in neprespane noči... Takrat pa seveda ne moreš tega delat - ne sfolga!
Nimam časa naprej brat
