Bemtiš, vidiš, s tem se pa tudi strinjam!

Evo..takšna je žal moja tašča...ne sprejme sinove določitve niti ne sprejme mene in ne vem če me kdaj bo. Prosit je ne mislim.
Mislim, pa da je eden izmed dejavnikov ta, da je ona zelo verna, jaz pa čisti ateist...in jo tudi to zelo zelo moti...je ena tistih vernih, ki nevernih ne sprejemajo.....tk da posledično pač jst nisem dobra zanjo....

V glavnem se strinjam, kar sta napisali solero in petka.

Pa še nekaj mojih izkušenj: moj odnos s taščo tud ni tak, kot sem si ga želela in predstavljala. Je bolj diplomatski in hladen. Najbrž bi bil lahko boljši, če bi lahko pozabila na taščine žaljive očitke, ko sem bila prvič noseča (tu se je vse začelo in stopnjevalo z leti, ko so prihajali najini otroci; moj mož/njen sin je bil vse do takrat njen čustveni partner). Sem samo človek, zato imam tudi jaz določena prepričanja, pa tudi predsodke, ki vplivajo na odnos do sočloveka/tašče. Moja tašča ni slaba ženska, ima pa določene lastnosti, ki me zelo motijo. Trudim se jo sprejeti takšno, kot je - lahko razumem, da ni imela lepega otroštva (očetova zloraba) in tudi kasnejšega življenja (mož pijanec). Toda jaz nisem kriva, da se ji je to zgodilo - najbrž se njene reakcije/odnos odraz tega, zato bi nujno potrebovala kakšno strokovno pomoč, ampak tega koraka nikoli ni bila sposobna storiti, tudi pri svojem možu ne, ko je ta šel v zdravljenje in jo je prosil za pomoč (tudi tu jo nekako skušam razumeti, da ji je bilo vsega dovolj in da je bila ločitev zanjo boljša pot, čeprav je takšno življenje pustilo hude rane in bi bila pomoč kakšnega terapevta zelo dobrodošla). Prav zaradi teh izkušenj, ki jih ima, sem mislila, da bova lahko vzpostavili bolj topel odnos, saj so nama določene stvari, ki jih je doživela, skupne (moj oče je tudi alkoholik). Res pa je, da sem sama, veliko energije vložila v to, da sem te zadeve predelala. V bistvu mi je zelo žal, da je najin odnos tak - še zdaj skušam kaj prezreti, zavoljo njenih vnukov/mojih otrok, ki jo imajo radi. Tudi njo razumem, da ima rada vnučke pri sebi in da jih vzgaja po svoje, saj v tem vidi popravni izpit za zamujeno - svojima namreč tudi ni nudila toliko, kolikor si je želela, kar je razumljivo zaradi te travme s svojim očetom.

Je katera že doživela sredi decembra jokajoč stati v copatih in kratkih rokavih na snegu in dežju? V detalje se ne splača iti ...

Žaki, bi ti bilo lažje, če te na hladno postavi lastna mama??

Prebrala sem ogromno postov na temo tašča snaha in iskala odgovore za moje zadeve. Velikokrat sem se strinjala z vami. Nekatere tašče so res pravi zmaji in ni mogoče nikakor priti v nekakšno normalno sožitje z njimi, včasih pa je krivda tudi pri snahah. Mislim pa. da bi morali vsi malo premlet kako pa bo z otroci in z babicami. Oni niso nič krivi in ne razumejo naših odnosov in če tašče želijo stik z otroci, mislim da jim to ne bi smeli onemogočat. Srečala sem že tak primer, ko je otrok na skrivaj hodil k babici. A ni to žalostno. Otroci imajo babice in dedke za vso tisto crkljanje, ki ga mi mladi še ne znamo dajat in ga bomo dali svojim vnukom. Moja babica je zame vedno imela čas, ljubezen ne glede na to kakšno delo jo je čakalo in ne glede na to, da se z mojo mamo niso vedno najbolje razumele. Zgubila sem jo zelo hitro in zato tudi mojemu otroku vedno ko želi k katerikoli babici tega ne odrekam. S svojo taščo se tudi jaz vedno ne strinjam in mi nekatere zadeve niso všeč, vendar to ne sme vplivati na odnos med njo in mojim sinom. Sicer pa otroci takoj ugotovijo kdo jih ima rad in kdo ne, in če tašča ne mara snahe ni nujno da ne mara njenih otrok. Sicer pa je to moje mnenje in mislim da otrok ne smemo prikrajšat za babice, če nam niso všeč.

Žal mi je žaki .
Jaz sem prejšnji četrtek stala zunaj pred hišo. Hvala bogu oblečena in obuta. Pa še mrzlo ni bilo. Edino vse kaj sem imela je bilo to kaj sem imela oblečeno na sebi. Ni mi preostalo drugega da se vsedem v avto in grem k svojim staršem. Tam sem se najedla in počakala da je moj prišel iz službe. Nato pa nam je vsem šel iskat stvari.

Najbolj ji zamerim to, da mi ni pustila niti tablet da si vzamem katere morem zaradi nosečnosti jemat 3x na dan. V ponedeljek imam pregled. Upam da je z mojo pikico vse vredu, kljub temu da sem bila na koncu z živci tik pred živčnim zlomom.

_____________________________

Najin sonček je privekal:
28.3.2010 ob 17:41 uri. Težek 3410g in velik 50cm.

1.Mesec: 4620g in 54.5cm
2.Mesec: 5690g
3.Mesec: 6400g in 63cm
5.Mesec: 7860g

Aja glede babic. Upam da moj otrok te "babice" nebo nikoli spoznal. Bo mu veliko hudega prihranjeno.

Žaki? Si v stikih z njo? Kaj pa otroci imajo stike?

_____________________________

Najin sonček je privekal:
28.3.2010 ob 17:41 uri. Težek 3410g in velik 50cm.

1.Mesec: 4620g in 54.5cm
2.Mesec: 5690g
3.Mesec: 6400g in 63cm
5.Mesec: 7860g

Mislim, da ima vsaka medalja dve plati.
Zivijo neznosne tasce in zivijo neznosne snahe.

Se popolnom strinjam s tem. Ampak zakaj še vztrajate in živite pri njih?? Zato, ker ste partnerke njihovih sinova in vam to nekak "pripada"?

Solero; nimam pohvalnih odnosov z lastnimi starši. Oče je gospodovalen bil in ostal. Vse mora biti po njegovem in tako ostati. Mama je pač njegova pohlevna živalica. Celo življenje je tako in bo tako tudi ostalo.

Kar se tiče tašč; seveda jih ne smemo metati vse v isti koš. Sem prav malo nevoščljiva po eni strani, ko preberem, kako se nekatere super ujemate z njimi. Imam tako noro srečo, da ne spadam v to skupino, čeprav bi rada. Od svoje mame sem videla in se naučila ponižnosti. Splet takšnih in drugačnih okoliščin v življenju me je pripeljal da živim z taščo že 10 let. Cel ta čas smo se razumele, ker nisem imela pri ničemer besede in je obveljala beseda moževe
družine. In to se je nabiralo leta in leta. Sem bolj zaprt tip in držim vse v sebi čeprav to ni ok. In na koncu se je toliko stvari nabralo, da je enostavno počilo v meni. Od takrat ne dam več nase. Zdaj sem pa jaz zmaj   In veste kaj ... baš me boli tista stvar  , kaj bodo ljudje, sosedje, družina rekli. Že zdavnaj bi se morala postaviti zase

Edino pravilno. Bravo punca

_____________________________

Najin sonček je privekal:
28.3.2010 ob 17:41 uri. Težek 3410g in velik 50cm.

1.Mesec: 4620g in 54.5cm
2.Mesec: 5690g
3.Mesec: 6400g in 63cm
5.Mesec: 7860g

Ljudje smo si  različni, vsak ima tako dobre kot slabe lastnosti. Res pa je, da včasih
vso spoštovanje in trud ( s strani tašč in/ ali s strani snah -idealno bi bilo obojestransko)
ne prinese željenih rezultatov- skupnega sožitja, dobrih odnosov in zdravega spoštovanja
meja-intime para oz. mlade družinice.  S svojo taščo in tastom imam dober odnos,
ne vtikam se v njihovo življenje ( kaj počnejo, kakšno imajo stanovanje, kam gredo,...) in
in oni ne v najino - pa živimo pod isto streho. Razumem pa vse pri katerih to ni tako, takrat je boljše
da ne prakticiraš skupnega življenjenja in pač ohranjaš distanco. Kar pa se otrok oz. vnukov tiče
poznam par primerov, kjer ti kar dvigne tlak kaj nekateri počnejo -od kritiziranja snah/ zetov/starih staršev
pred otroci,čustvenih izsiljevanj otrok v stilu če ne boš to pa to, pa nisi več moj, te pa nimam več rada,... do tega,
da svoje spore rešujejo pred otroci. Se pa strinjam kot  je rekla mič II - vsaka medalja ima dve plati. Umetnost je , kako živeti v miru in najti pravi stik do soljudi, jim dati dihati, živeti, hkrati pa vedeti, kdaj ponudit pomoč/jo tudi odkloniti in se tudi modro umakniti brez jeze in zamere.

Joj, o dveh plateh medalje, pa spet taka posplošitev.

Moje mnenje je, da če živiš v ločenih gospodinstvih (kar zame pomeni, da ima vsaka družina svoj števec, svoj vhod ali vsaj ločene prostore, po katerih se drugi ne sprehajajo kot po svojih, svoj del vrta ali dvorišča -ali kakor koli je bilo prej dorečeno), nisi več pri tašči oz. v njeni hiši, ampak v SVOJEM domu. Saj nikjer ne piše, da nisi vlagala v ta svoj novi dom. Saj se včasih zgodi - pa upam, da me katera, ki je imela tako zgodbo podpre - da je pred poroko vse oh in sploh - krasno: dva se odločita si novi, SKUPNI dom ustvariti pri enih od staršev. Saj se verjetno nista z vsem svojim imetjem pred vrata postavla, stene skozi polovico bajte sama čez noč zazidala, da bi zdaj še zmeraj lahko rekli, da staršem visita na plečih!

In ravno zato ne vidim razloga, zaradi katerega bi se kdor koli rabil odseljevati s SVOJEGA doma - saj se le ne razume popolnoma s sosedo(m)! In enako velja, če živimo 'pri mojih'.


_____________________________

Ljudje velikokrat opazijo le tisto, kar njihovo prepričanje podpira.
Danes je čisto lep dan! :)