Berem tele debate in razmišljam. Na misel mi je prišlo več idej:
- Brizitina ideja je v osnovi zelo dobra. Zelo slabo pa je, da nekateri ne znate polemitizirat. Napadli ste njo, kot osebo, kot učiteljico, ne pa ideje. Ona je govorila na splošno in mislim, da je pričakovala debato o ideji ne pa o tem, kaj narobe dela ona.
- Ko mačku stopiš na rep zacvili! In imam občutek, da tule cvili kar nekaj mačk/onov. Prevelika samozavest je bolj sporna kot napačna vzgoja. Vsak verjame, da vzgaja najbolje, ampak prosim, dopuščajte možnost, da se motite. Tudi jaz ga najbrž biksam, pa vseeno verjamem, da delam hčeri dobro. Kam pripelje pretirana samozavest imam pa dober primer svoje tašče - vsi ji kimajo, ker je tako užaljena, če kdo trdi drugače. Kimajo ji v družbi, kima ji mož, kima ji sin (moj mož k sreči ne (več)), za njenim hrbtom se pa govori grdo o njej. Zato, ker ne sprejema tujega mnenja, ker se ji ne da nič povedat. Posledice so pa vidne tudi na obeh sinovih. Moj je imel samozavest v minusu, da ne govorim, kakšne mu je v dobri veri, da dela dobro "srala" (pa ji seveda nihče ni smel nič reč...) v otroštvu.
- Problem, kar se tiče predavanj (ki niso obvezna) je, da nanje hodijo starši, ki že imajo pošlihtano. Tisti, ki pa sami najbolje vedo, pa nimajo pošlihtano, pa tudi ne pridejo na predavanja (govorim splošno, ne trdim, da velja za vse). Od najbolj problematičnih otrok staršev ni na nobenem predavanju. In nimamo samo Žorža med predavatelji, ampak jih je kar nekaj dobrih.
- Omenjate preštevilne priročnike in forume - prvič - tisti starši, ki bi jih morali brati, jih ne. Drugič - mogoče je pa že vsega preveč? Mogoče je pa čas, da spet okrepimo svojo intuicijo? Da delujemo tako, kot nam narekuje srce in zdrava kmečka pamet? Da ne vlečemo otroka k zdravniku za najmanjši bolezenski znak, da ga pocrkljamo, ko se udari...
- Preberite si intervju z Angelco Likovič v predzadnjem Ognjišču. Piše o enakem predlogu, kakor Brizit. Torej vendrle nekaj je na tem in ideja ni tako slaba?
In še za konec. Nekaj dni nazaj sem bila priča prepiru med mamico in mogoče troletnim otrokom. Otrok je tulil, se ji hotel iztrgati iz rok... A še bolj kot otrok je nad njim (z dojenčkom v naročju) kričala mamica. Kaj je bil povod prepiru ne vem, a naj zapišem le nekaj stavkov, ki sem jih razbrala: "Poglej se kako si nemaren! Ne vpij! Kakšen si! Pujs! Glej se, kako si nemaren! Jutri ne greš z nami! Tu boš ostal, ko bomo šli! (na bazen mimogrede) Glej, ko te punčka gleda, ti pa si takole nemaren, pujs, da te ni sram! Nehaj vpiti! Ne maram te! Slišiš (ga stresa) Ne maram te!" Otrok je z vsakim njenim stavkom še bolj vpil. Ni mu dala miru niti toliko, da bi se imel čas pomiriti. Glava dojenčka se je stresala, ko je otroka vlekla in stresala mama. Meni je bil grozen prizor. Hčerka je zaprepadena stala in opazovala. Vprašala sem jo, če bi rada pobožala fantka, ki joka, in je prikimala. Šla sem z njo bližje (in s tem dosegla vsaj to, da je mama nehala kričati, fantek pa je dvignil obrazek). Hči je pobožala fantička, mama pa je začela spet logojit nad njim, če ga ni nič sram, da je tako nemaren pujs. "Ne maram te! Zamenjala te bom za to pridno punčko!"
Bila sem pravi "slovencelj". Niti tega nisem rekla, naj mu ne govori, da ga ne mara, ker ve, da to ni res. Bilo pa mi je ob prizoru tako hudo, da so mi kar konkretno privrele solze v oči, ko sem se oddaljila.
Kaj menite? Ta mama bere priročnike in forume? In kakšen bo ta otrok čez 10 let? Ga bo lahko učiteljica motivirala k sledenju matematike ali pa biologije? Je res ideja tako slaba?
Vse dobro!