Ja, malo si kiksnila v  samem naslovu, ampak kot vidiš, dobila veliko pozornosti. Torej- v vsaki slabi stvari je nekaj dobrega.

Jaz ne bom več nič dodajala, ker sem napisala svoje mnenje, bi pa Mič II. nekaj vprašala glede na tisti stavek, da je otrokova igra njegova glavna preokupacija.
Seveda je.... ampak vzami si en dan in bodi pozorna na to, kolikokrat boš v tistem dnevu otroke prekinila med igro. In ne rečt nikoli, ker enkrat morajo jesti, iti spat, itd.
In potem mi prosim, svoje ugotovitve zapiši

No, pa nam je "zaradi enega avtečka" uspelo spisati 6 strani

no tole s preokupacijo se strinjam. se pa tud strinjam, da je igro včasih pač treba prekiniti. in nemalokrat to ni lahko.

tud prizor, ki ga je opisala pupika zelo dobro poznam. jaz in moja svakinja sva 2 uri stali v trgovini (ne pretiravam) in čakali, da se bo moj mali nečak odločil kateri avto bo izbral. nič ne rečem. ima moja svakinja jeklene živce. no jaz sem se, takrat še brez otrok, odločila, da takega početja tud slučajno ne bom dovolila. je pa res, da me to še čaka. bomo vidli, kako bo takrat. čeprav resnično dvomim, da bom mela tolk potrpljenja.  no nečaki pa so zelo radi hodili z mano v trgovino. "fehtali" me pa niso nikoli, da naj jim kaj kupim ali pa me celo izsiljevali, ker sem jim prvič, ko se je to zgodilo, razložila, da naslednjič ne grejo nikamor z mano. in glej ga zlomka. vse (svoje starše itak, stare starše, druge tete in strice) so vedno zvili in vedno prišli domov s kako igračo, samo pri meni je uspelo, da smo šli le mimo polic z igračami, vsi so mi lepo povedali, kaj si želijo za rojstni dan, božička,... jaz pa sem rekla le, da so igračke res lepe, vendar nič ne obljubim (za rojstni dan, na božička itak nimam vpliva ). pa me zaradi tega niso imeli nič kaj manj radi. ker sem si pa res zmeraj vzela čas za njih. vse so mi povedali, zdaj ko so starejši, se mi zaupajo. svakinja pa pravi, da ji nič ne povedo in da se z njo skor ne pogovarjajo  ja za otroke si je treba vzet čas in jim dati vedeti, da so zelo zaželjeni, da imajo pravico sodelovati pri odločitvah, ki se jih tičejo,... joj zdele sem ap mal zašla s teme

ja pa nam je res ratal kar 6 strani napisat

bravo me - nevzgojene mame?

linči, pa ti si dejansko neka superwoman oz. supermama oz. res se dobro spoznaš na otroke klanjam se ti.

spet No, pa dajmo.... novih 6

V takem stanju se največkrat mi vračamo domov

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Pa kaj....? Otrok je karakter, odločen, vztraja.... super zanj!

Ti nevzgojena mama!

Linči, jaz pa vem, kaj je tvoj edini problem - malce preeč vidiš druge in malce premalo sebe.


< Sporočilo je popravil Raho -- 31.7.2009 23:06:28 >

Kako pa bi morala ukrepat ta mamica z otrokom v vozičku, linči, da bi zadostila tvojim standardom? Ga vzet v naročje?
Opaziš stvari, ki so povsem vsakdanje tudi v povsem normalnih družinah, kjer se z vzgojo trudijo in ja, se zavedajo, da vzgoja ni lahka stvar, ter prideš do svojih negativnih zaključkov s predpostavko, da tista mamica jemlje vzgojo na hojladri. Lahko pa da je vse to, kar sama misliš, da bi morala storiti, že naredila, a je videla, da ne funkcionira.

Ko boš opazila, da na igrišču en otrok stalno tepe druge, meče pesek, poriva druge otroke na toboganu, pa bo njegova mamica to mirno spregleda, takrat se komot oglasiš. Vse ostalo do sedaj je opravljanje. Opravljanje pa zato, ker iz ene situacije potegneš ven negativne zaključke, ne veš pa, ali je to enkraten dogodek ali vsakodnevno dogajanje. Če veš, da je to stalna praksa, OK, imaš mamo, ki jemlje vzgojo na hojladri. Če pa je to enkraten dogodek (kar je povsem možno in se take situacije zgodijo vsakemu staršu sem in tja), daješ temu dogodku prevelik pomen.

Kakšna mama si sama, me ne zanima. Meni se ni treba dokazovati, dokaži se svojim otrokom.

< Sporočilo je popravil Ankica -- 1.8.2009 10:01:01 >

Ankica, popolnoma prav ti dam. Pri prvem in pri drugem postu

Raho, ne hvali me preveč, bom postala še samovšečna .

Hitro pred ogledalo in vprašaj, katera ja najpametnejša v deželi tej

Seveda jih, in ce bi dobro prebrala, bi ugotovila, da je bila to samo dodatna tocka v podpisu pod Ankico.

In tako kot od bejbe pricakujem, da se prilagaja drugim (tudi prekine igro), tako se tudi jaz vsaj poskusam prilagajat, kadar gre. In ce malo sklepam po sebi, kako sem vcasih skoncentrirana na delo, tako so tudi otroci zatopljeni v igro in mi je popolnoma nesmiselno to preknijati, ce ni nujno, samo zato, da ne bo imela ena zdolgocasena soseda motiva za opravljanje v smislu, da se ne trudim po najboljsih moceh.

Ok, saj ql.... mislila sem, da si to napisala zaradi konkretnega primera. Torej "ja, sposodi si igračo, zato da otrok ne bo prekinjen med svojo igro..."

Drugače se pa strinjam.

Nisem šla brat vseh strani, ker se mi zdi enostavno prehuda za tale ponedeljek - sem prvi dan v službi po 3-tedenskem dopustu in še nisem povsem pri sebi  Ampak bom vseeno pokomentirala izvrini post.

Mi živimo na vasi, imamo sosede s približno enako starimi otroci, kot je naš, pa tudi take s starejšimi. Od tega smo z enimi v sorodu in se dobro razumemo. In ravno pri njih se večkrat naš mali igra. Ampak do sedaj (pri 4,5 letih) mu še enkrat ni padlo na pamet, da bi mi rekel, da hoče eno igračo odnesti domov. Točno ve, da on ima svoje igrače doma, ko pride k njim, se igra z njihovimi igračami. Pika in konec debate. To je isto, kot v trgovini. So tam igračke, da se lahko igraz njimi, tiste, ki so za to namenjene, ampak kupili jih ne bomo, še manj se jih da sposoditi.

Ne vem - mogoče sem jaz čudna, ampak jaz igrač ne posojam. Ja, ni problema, lahko se pridejo otroci igrat k nam, ko smo zunaj oz. doma, ampak da bi si pa izposojali igrače - ne, hvala. Ne v eno ne v drugo smer. Še bolj me pa razkuri to, ko svakinja oz. tast pripelje male 2 oz. 3 k nam na trampolin, ki ga je naš dobil za 2. rojstni dan. In to takrat, ko ni nobenega doma. To sem ugotovila prejšnji teden, ko sem imela dopust in sem bila doma, pa sem kar naenkrat slišala neko vpitje in cviljenje. Ko sem šla ven, sem videla, kako tast sedi na škarpi, mali 2 pa skačeta po trampolinu. On pa meni: A, sej si doma. Mislim, tega enostavno ne razumem! Jaz našega tudi ne peljem k njim na igrala, če ni nobenega doma. Pa nimam nič proti, če skačejo po trampolinu, samo  naj najprej vprašajo.

Tako da jaz bi otroka definitivno odvlekla stran od avta, pa če bi se upiral z vsemi štirimi. Ampak, če imajo pa oni take odnose, je pa to njihova stvar. Očitno so tega vajeni.


_____________________________

V meni živi vitka ženska, ki bi rada prišla na površje. Običajno to kozo lahko utišam samo s piškoti.

In zdaj se pripravi na bombardiranje
Točno to sem tudi jaz napisala, pa vidiš rezultat- 6 strani

Vem, sem brala, ja 

_____________________________

V meni živi vitka ženska, ki bi rada prišla na površje. Običajno to kozo lahko utišam samo s piškoti.

Saj verjetno govoriš za dojenčka, ne?
S tem se strinjam, tudi jaz ne morem enostavno odmislit otrokovega joka in početi kaj svojega. Če je pa otrok starejši, se mu pa tudi že mora dopovedat, da ne more imeti nonstop 100% pozornosti. Moj skoraj triletnik me obvezno hodi kaj spraševat, ko telefoniram - mu pač razložim, naj počaka, ko pa odložim slušalko, ga vedno vprašam, kaj je hotel (čeprav se večinoma potem ne spomni več )

_____________________________

Anžetko Bosopetko in Sarica Košarica :D