Rubin za tvoji dve princeski ...držim pestke...

_____________________________

Sanje nikoli ne zasovraži pa četudi se ne uresničijo...

Laura 26.07.1999
Lia 06.02.2009

Moja je pri 4t pojedla največ 60ml na 3-4 ure. Vendar je rojena v 33t, torej še malo prej kot tvoji.
V RA pa pregledajo otroka in če je treba, ga pošljejo naprej na fizioterapijo. Midve že 3m hodiva na FT, ravno ta teden sva imeli pa kontrolo v RA in je zdravnica zelo zadovoljna z razvojem.

Pozdravljene,

danes pa imata moji princeski mali rojstni dan, stari sta en mesec.
Vse najboljše junakinji mojega srca, le tako naprej.
Pa še dve .

Je bila Gaja danes zelo razpoložena, je brcala in stegovala ročice in me nežno gledala z svojimi temnimi očmi . Zoja se pa ni pustila motit, je kar prespala moj obisk .

Držite pesti za dobre rezultate jutri.

Čestitke princeskama za mini prvo svečko. Tudi jaz mislim na vas vsaki dan in vam pošiljam en velik koš ,  , .

Je pa moj L danes tudi star 3 mesece.

Rubin drži se in upam da se kmalu vidimo.

oooo, rubin, seveda najprej cmok-cmok za maliRD, potem pa pesti in tačke za jutri!!!!! mislimo na vas vsaki dan in vam pošiljamo lepe misli!

_____________________________

nokes

pozdravljena Rubin

čestitke za prvo obmesečnico Gaji in Zoji!

sem ti poslala nekaj dni nazaj sporočilo na mariborske nosečke 3.

Pa bi se še ja pridružila...
Jaz sem rodila v 34t. ker se mi je posteljica raztrgala in je bil carsi rez, imel je 1600 in 42cm, ni pa bil nič v inkubatorju kmer je lepo sam dihal, po enem tednu pa sva lahko šla domov,no danes pti 4 mesecih in pol pa ima 5500 in 59cm...pa tudi mi hodimo v RA ker ima kar nekaj težav. So pa rekli da če ne bi biv takoj CR bi se končalo lahko veliko slabše.
Držim pesti za vas  in da se vrnete čimprej domov

Hvala dekleta za dobre želje.

Aknela1 bom šla pogledat.

Nokes, kdaj prideš kaj na toti konec? Bi te rada spoznala, v bistvu vso tvojo simpatično družinico .


Pri nas pa je stanje naslednje:
Zoja je "po starem", kar pomeni, da je vse vredu, lepo napreduje na teži, poje že 4 ml mojega mleka, je na 21-35% kisiku, ko pridem na obisk, se ne da motit, malce se pretegne in spi dalje in prav je tako. UZ ni pokazal nobenih sprememb.
Gaja pa ima težave s pljučki, so zelo, zelo krhka. UZ je sicer pokazal rahlo izboljšavo (malce manj beline na levi strani od prejšnič), vendar je še vedno slabo. Danes so ji dodali zdravilo, sedaj pa ne preostane drugega, kot da počakamo, kako bo odreagirala. Danes je bila na 97% kisiku, ampak je bila že tudi na 35%. Jaz imam veliko zaupanje vanjo in vem, da je borka od glave do peta in če se ni na začetku vdala, se tudi sedaj po enem mesecu ne bo. Jo čaka prelepo življenje, da bi se sedaj nehala borit in dve čudoviti sestrici ter dva ljubeča starša. UZ glavice ni pokazal sprememb, kar je zaenkrat dobro. Se pa Gaja vedno prebudi, ko sliši moj glas in me malce pogleda, pa z rokicami in nogicami pomiga.

Sva se pa z dr. pogovarjala, kako to da ima Zoja manj težav od Gaje, ki je bila težja in večja in je tudi v maternici imela boljše pogoje (več plodovnice, kot Zoja). Se mi po eni strani ne zdi logično. Ampak je stvar v tem, da je plod, ki je bil ves čas manjši v maternici živel bolj stresno in pod slabišimi pogoji, kot tisti, ki je bil večji in mu je bilo zato v maternici lepše. Če pride do nenadnega poroda, se otrok nima časa pripraviti nanj in je to zanj velik šok in poslednično tudi stres. Torej ga tisti, ki je že prej živel bolj stresno lažje prenese, kot tisti, ki ni. No, tudi v tem je nekaj logike. Isto velja tudi za enojčke.

< Sporočilo je popravil Rubin. -- 20.7.2009 20:58:06 >

Rubin
Tudi sama sem septemberka in me je čisto šokiralo, ko sem  izvedela zate, kaj se je zgodilo. Rok si imela dva dni za menoj, in tako začneš razmišljati kaj se lahko naredi, . . .

Vesela sem zate in za tvoji dve srčici, da sta si že toliko opomogli (vsi smo držali pesti za vse vas),
da si čim prej opomoreta in ju kmalu dobiš domov.

               

Držim pesti za vse vaše nedonošenčke.

. . . Upam, da se mojemu korenjaku ne bo preveč mudilo na ta svet.

...in prav je tako

Rubin, še naprej ostani optimistična in polna pozitivne energije pa bo vse ok! Septembrke smo pa še vedno s teboj in s puncama

Se vam še jaz pridružim...
Moja dva čmrlja sta tudi nedonošenčka, rojena v 33-em tednu. Jaša je imel 1720g in 44 cm, Lana pa 1510g in 42 cm. Razen tega, da sta potrebovala toplo posteljico in nista imela sesalnega refleksa, sta bila OK. V bolnici smo bili 22 dni. Zdaj sta stara 6 mesecev (kor. 5) in sta OK. Pridno raseta, počasi že jesta gosto hrano. Vsaj na videz se jima nikjer ne pozna, da sta nedonošenčka. Je pa res, da še vedno nimata odpornosti in ju še ful čuvamo pred razno raznimi bacilčki.

Rubin, mislimo na vas in držimo pestke!!!

Rubin, tako pogumno se borita tvoji princeski in vsi vi z njima, da mi kar solzice pridejo na očke k preberem kak tvoj komentar.

Iskreno držim pesti za tvoji sončici, da boste lahko septembra vsi v domačem objemu.

Septemberke smo z vami.


< Sporočilo je popravil Sarchi -- 21.7.2009 9:37:09 >

_____________________________

Želi si, upaj in ujemi srečo!

Pozdravček.
Bom se vam pridružla ,če smem.Rodila sem v 31 tednu,dva fantka težka 1840g in 1550g.Ta težji je imel dihalno stisko in zato smo ostali v bolnici kar veliko časa.Imel je še možganske krvavitve 2-3 stopnje.Ta drugi ,pa je bil samo pod 30% kisikom ne dolgo .Danes  sta stara 6mesecev (korigirano 4 m.) in že prava fanta.Z enim hodim na fizioterapijo ampak glede na napovedi ki smo jih dobili pri odpustu nam zelo dobro kaže.Zelo verjamem v to da ko bo velik ne bo imel vidnih problemov.Diagnoza je bila da naj bi bil po desni strani bolj šibek.Zato sem že takrat vedela ko sta se rodila,da bilo kako bo se bom borila do svojih zadnjih atomov moči da jima pomagam v svet ,da ne bosta imela težav.Danes lahko rečem ,da presenetljivo dobro vse skupaj kaže ,pa upam ,da se ne motim.Delata že vse kar delajo normalno marčevsko rojeni ali še več.Anže ,ki je imel več težav je taki borček da ga iščeš.Edino glavice še ne more trdno držati.Pa otrok vstraja in se muči ma res pravi moj angel je.Kako bi pol jaz naj obupala.

Rubin - meni tudi ni bilo jasno kako lahko otrok z večjo težo ima toliko problemov.Ja in res je tamanjši so že od začetka večji borčki,ker se mora že v trebuhu boriti.Zdravila,pa danes delajo čudež.Izkusla na svojima otrokoma.Kot sem ti že enkrat napisala in kot mi jerekel doktor Roškar pljučka smo še vedno pozdravili glavce in krvavitev se je za bat.Te so pri mojem bavcu nastale 16 dan po porodu na kar me je doktor tudi v naprej opozoril.Da še povem nekaj ne ,verjetno morda spremljate tv in znano dr.Kaničevo ,ki ji obešajo za vrat smrt tistega dečka.Ta ista zdravnica je mojmu otroku rešila življenje.Me je ,pa res groza takrat  bila ko se je to začelo ,ker sem ravno v tistem času rodila.

Tukaj ,pa va prilagam še fotko kakšna sta danes moja bavca.

Rubin - lepo,da si odprla to temo.Imaš podobna mišljenja in občutke kot sem jih imela jaz v januarju.Veliko ljudi se me je balo poklicat a mene je edino pogovor gor držal .Nekaj ,pa je tudi res ,da mi je tudi ta forum veliko pomagal in vse moje babike ,ki jih poznam in tudi tiste ki jih ne da so trepetale z mano in me budrile.
Rubin bodo minili ti črni dnevi in ko nastane beli dan bi želela spoznati tebe in tvoje borke. 

Pozdravljene in najprej seveda hvala za podporo, mi pride zelo prav.

Sem vesela, da ste se javile tudi mamice nedonošenčkov z srečnim izidom. Res je, da je vsak otrok individium, ampak kljub temu z veseljem preberem, da se naši borci tako lepo razvijajo. Sej ne, da bi otroka imel kaj manj rad, če se nebi, ampak katera mama pa ne privošči svojemu otroku najboljše.

Pri nas situacija ne kaže najbolje in sem bila v dilemi ali naj sploh kaj napišem ali ne. Ker tudi jaz raje berem dobre izide kot slabe. Ampak, sama sem napisala, da če se žalost deli se razpolovi, a ne?

Včeraj sem se pogovarjala z zdravnico in mi je povedala, da ima Gaja ne poškodovana, ampak bolna pljučka. Kar pomeni, da so se na levi strani naredili, kako naj rečem sprijemki, ki so postali trdi in se pljuča na predihavajo, v tisti del pluč ne pride kisik. Zato so uvedli drug način zdravljenja z dušikom. In namesto, da bi se število aparatov zmanjševalo, se veča. Še dobro, da nisem več pod vplivom hormonov, ker bi me včeraj kar na licu mesta oblile solze. No so me pa potem zvečer. Včeraj je bila Gaja zelo utrujena in je samo spala. Dajejo ji tudi paracetamol, ker predvidevajo, da jo boli. Ubogo moje dete, kaj bi dala, da bi ji lahko odvzela to bolečino.
Danes pa me je že pozdravila, kako je živahna, krili z rokicami in nogicami, me košato gleda, dviguje ritko. Dobim občutek, da bi najraje poletela v moj objem. Jaz jo božam in ji prigovarjam, jo vzpodujam, ji pojem, ji opisujem naše dneve,...
Posledica včerajšnega težkega dne je -45g, kar je kar veliko. Je včeraj imela že 895g, sem mislila da bo danes prekoračila 900g.
Povedali so mi tudi, da je možnost, da bo šla s kisikom domov.
Gdč. Zoja pa moje obiske elegantno prespi. Sicer malce odreagira na moj glas in dotike, ampak se ne vznemirja kaj preveč. Sicer pa je imela včeraj 777g, danes pa 782g. Je stabilna in je na 25% kisiku. Je prava mala asica. Se čudim in ne morem verjet, da vse skupaj tako dobro prenaša. Še hvala bogu, ker če bi se obema tako slabo godilo, bi me pa čisto dotolko.

Vsem se lepo zahvaljujem za vse, posebej pa bi omenila Najo, hvala ti da si posodila črpalko in Natasaom hvala tebi, ker si mi jo dala. Jo pridno uporabljam in imam že polno polico posodic z mlekom v zamrzovalniku.

**Tinkara78** zate imam vprašanje: zakaj si se zlomila, ko si jo dobila domov. Jaz sem mislila, da bo takrat praznik za vse nas.

Janeja, ja sem šla gledat, koliko je 4ml, pa res ni tako malo, sploh za tako majhen želodček. No Gaja je na 2ml, ampak glavno je da prebavlja.

melanija, res je da si nihče ne more predstavljat, kaj doživlja mama nedonošenčka, ampak vsaka neobičajna zadeva, kar se tiče novorojenčka je težka. Ni normalno, da mama ne more imeti svojega otroka pri sebi in potem se ti porajajo milo rečeno čudna vprašanja: si sploh mama, če ne zmoreš skrbet za svojega otroka, ga hranit, previjat, zazibat v sen. Če si mama, kakšna mama pa si? Vse mogoče faze sem že šla skozi. Od samoprepričevanja, do obupa, do pozitive,.... pa še me čaka.

Moje septemberke: hvala vam.

Persida hvala ti za tvojo zgodbo. Take me gor držijo. Meni tudi pomaga pogovor, sploh z mamicami, ki so dale podobno skozi.
Ja vsi na EINT so pravi angeli od zdravnikov do medicinskih sester. Dr. Kaničeva je njujna osebna zdravnica in ne morem drugega kot da jo pohvalim. Zelo požrtvovalna, strokovna in zavzeta, tudi za naju z možem si vedno vzame čas (prav tako vsi ostali zdravniki), nama vse razloži. Tako, da jaz ji popolnoma zaupam. Tudi vsi ostali zdravniki so zaupanja vredni, ker drugače niti ne morem mislit. V obratnem primeru, bi se mi še lahko zmešalo od skrbi.

S tem se pa popolnoma strinjam. Meni tudi ta forum veliko pomaga in vidim, da so na njem same super punce. Ni besed, s katerimi bi se zahvalila za pomoč in podporo, zato se mogoče že včasih ponavljam. Ampak tiste, ki gredo skozi hude čase, me bodo razumela, koliko mi to pomeni.
Persida - vsekakor bova naredile kakšen krog okoli treh ribnikov.
Tomaž in Anže sta pa prava lepotca.

< Sporočilo je popravil Rubin. -- 22.7.2009 21:48:21 >

Ti bom tudi jaz povedala, zakaj sem imela takrat eno krizo: ko so naši mali borci v bolnici, imajo tam vso potrebno skrb in strokovni nadzor. V vsem tem času, ko ure in ure presediš pri otroku v inkubatorju, ko spremljaš vsak pridobljen gramček in "učeno" bereš zdravniške liste se na vse to navadiš. Seveda sem bila več kot srečna, ko se je Lea znebila vseh aparatur in sva odšli domov.
Nikoli ne bom pozabila tistih norih občutkov, ko sva z možem ponosno korakala po hodnikih porodnišnice proti izhodu z našo Leo v avtosedežu, ko bi se najraje naglas drla, naj jo vsi pogledajo, naj vidijo kakšna lepotička je zrasla... Bila sva najsrečnejša starša na planetu.
Ko pa prideš domov in se v tišini domačega zavetja zaveš, da si zdaj pa res samo ti odgovoren za to majhno bitjece, ko začneš premišljati, kaj vse bi lahko šlo narobe,... Ja, takrat potrebuješ trdno psihično oporo, da se ne zlomiš. Šele takrat je vse prišlo za mano. Dokler je bila Lea na EINT si nisem mogla dovoliti, da bi se zlomila. Seveda sem veliko noči prejokala, ampak to ni to.
Saj mogoče se tebi to ne bo zgodilo, ampak boljše da si pripravljena. Da se takrat na glas o teh občutkih pogovarjaš in ne da bi sama sebi tajila, da te je strah. Mene je rešil samo pogovor pa seveda Lea, ki se mi je tako lepo smejčkala. Pa odvisniki od blazinice za nadzor otrokovega dihanja smo bili več kot tri leta. To sem si pa res pustila za boljši občutek.

Ti kar zaupaj v moč in borbenost punčk. Tudi Gajina pljučka se bodo pozdravila, boš videla. Samo malo več časa bo mogoče potrebovala.

Pa kar zaupaj nam vse, tudi slabe novice, katerih upam, da bo čim manj. Tudi meni je tiste tri mesece, ko je bila Lea v bolnici forum in pogovor tukaj z mamicami, ki so to že preživele veliko pomenil in mi dajal moč za naprej. Kot si omenila, vsaka bolečina je lažja, če jo deliš z drugimi.

Podobno kot je Janeja opisala, sem se počutila tudi jaz nekaj tednov po tem, ko sva z Niko prišli iz P. Sicer sva bili tam "le" 3 tedne, pa vseeno je bilo čakanje najprej na dan, ko bo mala prišla v mojo sobo in potem čakanje na dan, ko bova odšli domov, ena sama večnost. Tudi jaz sem se počutila tisti dan polno energije, vsem sem hotela zakričati, da mi odhajamo domov in da je vse v redu, čeprav je bila še 3 tedne nazaj moja deklica tako nemočna in slabostna in priklopljena na ne vem koliko enih aparatov...
Čez nekaj tednov pa je vse prišlo za mano. Ko sem mislila, da sem res zadihala, me je malo ulovilo. Zelo pomembno je, da imaš takrat nekoga za pogovor ali samo da se zjočeš... ali da pogledaš malo štručko in vidiš, kakšen borec je.

Si mogoče prebrala knjigo Vaš nedonošenček? V Lj P jo prodajajo in sem jo prebrala. Če bi jo imela, bi ti jo poslala, tako pa sem si jo sposodila pri cimri v P. V glavnem, tam je dobro opisano veliko, kar je dobro, da kot mama oz. starš nedonošenčka veš. In marsikaj ti je potem bolj jasno. Opisuje vse od tistih groznih aparatur na EINT, potem zakaj so nedonošenčki toliko bolj občutljivi, potem kako se soočati z nedonošenčkom (starši in okolica) ipd. res dobra knjiga. Piše tudi o tem, da so taki občutki kot jih opisuješ tudi ti (ko nimaš otroka ob sebi) čisto normalni, še posebej v tej situaciji, ko je bila nosečnost prekinjena na enkrat in v bistvu še nisi bila pripravljena na vse to. Ma res dobra knjiga.

Rubin, en velik objem zate in tvoji mali herojki!!!!!

_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009

Se kar podpišem pod Janejo. Vsaka dan sem jokala ko sem jo hodila gledat 60 km v MB in potem sem jokala ko sem šla domov brez nje. Ko sem jo dobila domov sem jokala, ko sem jo gledala kako spi. Ne morem opisati kako hudo mi je bilo.

Zdaj ko jo gledam kako beži, se vozi s kolesom, posluša glazbo, se ubada s številkami- se zavedam kakšno srečo smo imeli.

Nikoli ne smeš obupati, misli na najboljše!

Janeja - za vsako mamico je prišla kriza ko je prišla domov samo smo ljudje različni in zato vsaka drugač odreagira.Jaz sem jokala ko sta mela zamašen nosek ,pa ko je imel krče anže takrat sem se tudi jaz spraševala kakšna mami sem da ne morem pomagat otroku.Ampak danes ko jih gledam vem da  nisem nič slaba mami .že sedaj sem njun angel čeprav ne znata povedat znata ,pa zelo nazorno pokazat.Glej vsak dan moram z anžejem telovadit da bo dobil močno glavico in če slučajno tega ne opraviva takoj zjutraj se mali bavc kar sam začne obračat na kravice past,pa sem ,pa tja  tako da sam skrbi za telovadbo.Tukaj vidiš je ta pozitiva kjer črpam moč ,on je moja moč.

Rubin- Rečem ti samo eno tvoji pikici vesta da si ti super mami in  črpata moč od tebe in se zato borita.Nimajo zastonj naziva borčki.Še posebej gaja ,če se ne motim kako nazorno ti pokaže da te je vesela in da se bori.Razumem te  ko ti en dan rečejo ful izboljšanje drugi dan ,pa je že zopet na nekih zdravilih.Ampak jaz pravim res vsaka čast vsem tam ,ki delajo tudi njim ni vedno lahko povedat staršu kako in kaj.
Ja pa še glede hranjenja dobro vem kaj pomeni ko gledaš tisto merico in sprašuješ kolko pa je danes pojedo ali je vse prebavo.Rubin saj bo res da ni lahko samo vedno se izplača bit potrpežljiv.Držim vse pesti sveta ,da sploh prideš do prvega pestovanja tvojih punčk pol boš videla kaj pomeni kamen se odvalit od srca in kaj je to enih mešanih občutkov.Vem ,da boš zdržala in zato se veselim dneva ko boste doma. 

Se vam lahko pridružim v vašem čveku.Sem mamica sineka Vala,ki je bil rojen v 31.tednu nosečnosti velik 39cm in težak 1600g z obsegom glavice 28,5cm.Datum rojstva 8.6.

LP Mojca



_____________________________

Najin sonček Val, rojen 9 tednov prezgodaj v 31. tednu nosečnosti, velik 39cm in težak 1600g, z obsegom glavice 28,5cm.

sulfinija...
in kako je sedaj? wse w redu? predwidewam da ste doma?

Belen,točno midva z Valom sma sedaj doma.Rodil se je v 31.tednu nosečnosti,imela sem bakterijo steptokok ki mi je krajšala mat.vrat in 8.6 mi je odtekla voda in nato smo šibali v porodno sobo.Val je imel ob rojstvu 28,5cm obseg glavice,1600g in pa 39cm je bil dolg.Ob rojstvu ni bilo komplikacij vse je z najin sončkom ok le tisti dan ko je bil rojen je imel 10s dihalno stisko vendar je sedaj ok.Bil je v inkobatorju 3 tedne na oddelku intezivne v MB kjer so nedonošenčki v zgradbi porodnišnice.Ko je dosegel težo 1670g je bil dan v toplo posteljico k meni na oddelek.38.dan po rojstvu je bil odpuščen domov z merami 211og in obsegom glavice 32,5cm in velik 44cm.21.7 smo imeli prvič posvetovalnico in naše mere so bile 34cm obseg glavice,teža 2250g in velikost 45cm.V pon.imamo v MB kontrolo in okolista.Najin sonček pridno je se redi le ponoči je kot vsi dojenčki.Hranim ga polovico obrokov z mojim izčrpanim mlekom,polovico obrokov pa dodatek Beba 0.

Slikice najinega malega velika Vala si lahko ogledate v albumu.

LP Mojca

_____________________________

Najin sonček Val, rojen 9 tednov prezgodaj v 31. tednu nosečnosti, velik 39cm in težak 1600g, z obsegom glavice 28,5cm.

Pa naj še jaz pristavim svoj piskrček.
Rubin veliko volje, energije in sreče ti želim
Sulfinija za tebe in tvojega Vala.
Tudi mi smo pohiteli na svet in moja dva škrateka sta se rodila v 32 tednu. Bila sta velika in močna Bernard 2020g in je bil v topli posteljci Lara pa 1640g in je bila nekaj časa v inkubaturju. Hvalabogu noben ni potreboval kisika in smo hitro bili premeščeni na negovalni oddelek intenzivne.
Tam sem spoznala veliko malih borcev in njihovih mam, ki smo v tem času postale prave prijateljce saj smo vsak dan delile solze in srečo in si bile v oporo. Še danes se pogosto slišimo in si med seboj psihično pomagamo, ker imeti take majhne in občutljive štručke doma je kar stresno in povezano s polno strahov in žalosti in pa hvalabogu tudi veliko veselja z vsakim napredkom..
Sedaj smo že 14 dni doma in zdajle takole pančkamo


_____________________________

Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju!
(Mark Twain)

Pa smo po večih letih le dobili nagrado in to kar dvojno:):)