Se mi zdi, da se vsi nekako približno strinjamo in vsi se nekako vrtimo kot mačke okrog vrele kaše. Nekako te razumem, Tjazi, kaj hočeš zvedeti od nas. Tako nekako, ko sem hitro preletela odgovore, sem ugotovila, da se vsi nekako strinjamo o tem, kako so otroci enkratni, vsak nekaj posebnega, jim nudimo pohvalo in ne kazen itn. AMPAK...Ko trčijo ob naš EGO, našo mejo dovoljenega in ponavljam, našo mejo NEvarnega...Postanemo isti kot naši starši, dedki, babice, prarodovi...Uporabljamo kazen, bes, po riti in vsak to z gotovostjo opravičuje, da tako pa mora biti. Ja, metode so res bolj mile, kot stoletja nazaj in tudi meje veliko bolj široke. PA JE TO RES TAKO? ZAKAJ?
To tudi mene zanima. Na koncu pa to še opravičujemo, da je za dobro naših malih sončkov. NO, naj mi izjeme oprostijo. Otroci pa naj bi nam kazali pot. Kako, če pa jim dovolimo le toliko svobode, kolikor smo mi kratkovidni.
Nimam recepta, tudi mene zanima...Trudim se...

Vsak zase je nekaj posebnega, enkratnega, neponovljivega. Tako se rodimo in odraščamo. Zato ne more biti isti pristop staršev za vsakega otroka enak. Pravičen - ja, a ne enak. Vsakemu se je po moje treba nekoliko prilagodit vzgoji, vsak zahteva drgačen način ravnanja. Pomoje na izgubo samega SEBE ne vplivajo toliko pravila kot pa zmerjanje otrokovo osebnosti (len, malomaren, neumen,,,), nesožitje med starši in nesamozavest staršev kot posameznika. Na vprašanje kako vzgajat izvrstno piše v knjigi "Otrok in samozavest", al nekaj podobnega: Bistvo: Otroka moraš ceniti, ga prezpogojno ljubiti in mu to izkazovati. Hkrati pa mu moraš postaviti meje in mu jih na spoštljiv način pokazati, in v naprej določiti posledice, da bo vedel, kaj dela in kakšne posledice s tem sprejema.(učenje odgovornosti) Posledice naj bodo vzem privilegija ali dodatno delo, odvisno od vrste dejanja. Ni se treba dret nad njim ali ga tepst al pa kaj drugega. Ni ga treba zmerjat z manjvrednim, otrok mora vedet, da je kot osebnost edinsven in sprejet ne glede na vse. Lahko ga pa čisto mirno opozoriš, katero vedenje ni sprejemljivo, in kakšne posledice si izbira. S spoštljivim ravnanjem in mirnim pristopom je treba vztrajat, vedno na enak način, da otrok dobi občutek varnosti z nekim redom, ne da ga je strah nenadnih izbruhov,...

Zelo dobra knjiga, jo priporočam vsakomur, ki ga zanima vzgoja otroka v samostojno in samozavestno osebo.;)