Na življenje lahko gledaš tudi kot na vedno nove priložnosti. To pa hočemo vsi privzgojiti svojim otrokom, no ja vsaj jaz hočem!!! In če citiraš citiraj v celotnem kontekstu.



Mogoče ti ali jaz res ne, ampak daš roko v ogenj, da se to tudi prej ni dogajalo. Sem prepričana, da se je, samo govorilo se ni, ker je bila to sramota. Iz najstniških let se prav spomnim raznih "mariginalnih" skupin mladih, ki so imele med seboj prave vojne in prav tako nobenega spoštovanja do ostalih. Vsaj tako je bilo na našem koncu (sem iz Ljubljane).

Ufff, smo pa zašli !

plotka, jaz sploh ne boma zahajala v neke težke debate in kot sem že v prvem postu napisala, ne zagovarajam telesnega kaznovanja otrok.
Samo tole s službo sem morala pokomentirati, ker mi je malo mimo.

Priznam, da sem tudi sama malo narobe prikazala. Sem hotla samo prikazati, da se je spremenil pogled na družbo, življenje, družino v vseh teh letih.

Še pred 10 leti najverjetneje ne bi govorili o tem ali tepež da ali ne. Kar pa je napredek.

sem vas prebrala, vendar mislim, da se je tema spremenila oz. obrnila čisto v drugo smer. Tudi jaz mislim, če mu daš eno čez rit, seveda na rahlo, da to ni nič takega. Pa ne obsojajte uurse, ker menim, da ni mislila nič slabega, samo eno čez rit:)))))))))

no, ne jezite se in naj vas že sonček začne greti

Tudi moje mnenje je bilo nekaj takega, dokler nisem v eni oddaji "Mali vragci" naletela na komentar varuške, ki mi je res dal misliti in je povsem spremenil moje mnenje - in sicer kako boš otroku razložil, da ne sme tepsti bratca/sestrice (oziroma pravzaprav kogarkoli drugega), če pa ti udariš njega in tudi vidi, da udariš bratca/sestrico - kako naj razume, zakaj ti lahko, on/a pa ne.

Kokr sem jst dojela je bla poanta njenega posta v tem, da je hotela povedat, da si otroci kdaj pa kdaj zaslužijo eno čez rit...
Vsakemu staršu kdaj poputijo živci in rezultat tega je lahko tut ena čez rit...sam, da si pa otrok zasluži...ne, s tem se pa ne bom nikoli strinjala!

Napisala sem tudi,da ne "zapet" za besedo zasluži, kar ste in ni bila poanta posta. Hotela sem povedat, da ENA čez rit zame ni pretepanje otroka in to dobesedno ENA čez rit - to je bila poanta.

lp

Brez zamere, ampak to bi morali vedeti tudi brez oddaj. Pa ne me prosim zdaj napadat, ampak ali niste pomislile v tej smeri?

ja to je res...samo večkrat je tako, da se sam ne zavedaš kaj počneš in posledic...se zaveš na primeru drugega, morda.
naša mala je nekaj časa nazaj zelo rada tepla...npr. ko si se ji približal, da bi ji dal lupčka, te je kar klofnila in to kr fejst, ali pa uščipnila...in enkrat sem jo čisto refleksno udarila nazaj po roki...in se isti trenutek zavedla kaj delam - jaz ji govorim, da to se ne dela, da mora pobožat in ne udarit, jaz jo pa klofnem nazaj?! res je potem otrok zmeden kajne...

enkrat čez rit najbrž ne škodi, ampak ali je vzgojno?

Lp

če te prav razumem zagovarjaš to, da zato, ker nekje otroci nimajo za jest in zato, ker so nekje podvrženi nasilju, naj bodo potem pa še naši izpostavljeni tepežu in pomanjkanju? meni se pa to mnenje zdi povsem "perverzno". tu se ne gre za donkihotovstvo... pač pa za pometanje praga pred svojo hišo (pa ne govorim o "polnih ritih" in nedotakljivosti, ampak normalnemu človeka dostojnemu življenju), da lahko potem pomagaš še komu drugemu, ko imaš sam čisto vest. sicer pa je to licemerstvo - doma tepeš otroka, a za druge otroke zagovarjaš, da ne smejo biti podvrženi nasilju in se zgražaš nad storitelji nasilja.

nasilje je univerzalno. pa če je to eno klofuta ali tepež do modrega. seveda je drugo hujše od drugega in primerno, da se ga obsodi najhuje. ampak tudi prvo ni nedolžno, ker se le iz prvega lahko razvije drugo... si kdaj razmislila o tem?

sicer pa: človeške in otrokove pravice so temelj vsega. če tega ni, smo slabši kot živali. ker smo v specifičnih razmerah ljudje sposobni takega egoizma, takega sadizma, takega nasilija... da temu težko še pravimo človeško bitje.  vsaj jaz mu ne morem.

Kam prpele "ena po riti"!?

Sem temo samo preletela, imam pa vprašanje za vas. Ok, čez rit mu  ne boste dali, ker vam je to zelo sporno, kaj pa, ko se vam na vso moč upira in ga dejasko zvlečete na neko mesto, kjer ga "moralno" kaznujete - ali na stol, ali v posteljo, kjer mora mirno čepeti. Mislite, da ga to ne boli, ko ga na trdo primete? To za vas ni fizična kazen?
Povem vam samo eno stvar  - jaz sem jih dobila po riti, mami me je tudi že zlasala, pa sem bila najstnica...pa veste, da se ne spomnim fizičnih bolečin. Spomnim se danes samo, kaj je bilo treba tega, da sva bili obe z mami takrat prizadeti. In povem vam še nekaj, da sem si jih zaslužila, ker ji drugače ne bi dobila.
In še ena stvar. Spomnite se časov, ko smo hodili v šolo, kjer so imeli učitelji takšno avtoriteto, da si a nisi upal reči ali pa puklasto sedeti. Pa poglejte danes, kaj se v imenu demokracije dogaja. Otroci se zelo zavedajo svojih pravic, svojih DOLŽNOSTI pa ne. Pa ne zagovarjam nasilja, daleč od tega, samo malo čez rito še nikomur ni škodilo. Otrok pa zaradi tega ne joka od bolečin, ampak zaradi prizadetega ega.

in kaj je zdaj hujše bolečina ( je prisotna tudi ob padcu, opeklinah, popraskanju itd., tako da sama fizična bolečina kot taka niti ni sporna, je pač del življenja)  ali občutek jeze, nemoči, ponižanja, krivice, frustracije ki izhajajo iz tega itd?

saj ti primarno ne tepeš otroka zato, da bi ga bolelo tepeš ga zato, da ga zlomiš, ukloniš, da uveljaviš svojo voljo. da ga kaznuješ, za to ker ga ti ne znaš tako vzgajati, da ga neb blo treba tepst.


zdej me pa požrite

Ok, bom drugače vprašala. kako pa ga potem kaznujete, če ga sploh kaznujete? Če mu nekaj odvzamete za kazen, a potem nima "moralnih" bolečin? Ja, nekako se pa mora naučiti, kaj so moralne vrednote in kaj je prav in kaj ne. Ni res?
Od kolegice leto in pol stara hčerka ne pozna nič od tega in je pravi dizaster. In ne bo ji lahko v življenju, sploh če kaj ne bo po njeno. In takrat bo bolelo kot hudič.

Holja, ful zanimiva debta - ko utegnem, preberem celo - zato upam da ne bom prevec zgrešila...

Mene najbolj moti, da se meša kaznovanje s postavljanjem meja. Prvo je namreč vzbujanje občutka krivde, drugo pa učenje spoznanja, da ene stvari enostavno niso dopustne.

In da ne samo telesno kaznovanje, tudi drugi načini poniževanja otrok, so obupni. Predvsem zmerjanje in ignoriranje.

Ne bom se razpisala tem kako s tezko sama sebe prevzgajam in učim bolj spoštljivega obnašanja do otrok.

Ja, otroci so nam enakovredna bitja, kar pa ne pomeni da lahko počnejo kar koli...ker tudi mi ne počnemo česar koli.

In verjamem, da kdaj kakšna čez rit ne naredi tako velike škode kot jo "ne-reakcija". A obstajajo boljši načini, ki so za nas tezji...

< Sporočilo je popravil komarka -- 8.7.2009 13:18:11 >

ravno sem hotla napisat - zakaj pa je treba kaznovat ? zakaj nebi samo vzgajali? hudič je, ker se otrok ne vzgaja ( kaznuje se jih pa, al pa ne eno, ne drugo....).
če ti otroka vzgajaš ( se pravi ga pripravljaš na samostojno, polno, zadovoljujoče in kvalitetno življenje), a ga rabiš potem kaznovazt? zakaj točno?

če pa je zate vzgoja to, da vedno obvelja tvoja, da bo pač tako kot boš ti rekel, ker si starš, mulc pa nima prava glasanja, pol pa valjda uporabljaš vsa sredstva za dosego cilja. samo ti vzgoja. to je lomljenje duha.

povsem se strinjam z vsem povedanim! vzgojna čez rit je le nemoč staršev, kako vzgajati otroke. in kaj je laže, kot ga ponižati z udarcem...

zelo dobro povedano.

sicer pa: kako lahko kaznujemo, če ne tepemo (primer za 3,5-letnega otroka).

za lažje "nesporazume" (če noče pospraviti igrač itn):
1. ko je nekaj narobe, najprej vedno opozorim
2. če se nadaljuje, opozorim drugič in povem, kakšna bo posledica (ne bo risanke zvečer, ne bo sladoleda za posladek po kosilu, ne bo pravljice za lahko noč - to, vsaj pri nas, zadostuje)
3. če se stvar ne konča, kazen uresničim (pač nekaj od zgoraj naštetega).

za "težje" prekrške - npr. da nekoga udari:
1. takoj se mora opravičiti in nato skupaj povemo, kaj je bilo narobe pri tem ter kako bi se dalo bolje narediti.
2. če se ne opraviči, mora takoj na posteljo, kjer razmisli o vsem skupaj
3. na postelji razmisli in jo vmes vprašam, ali je že razmislila in pove ali ja ali ne, in če ja, jo pokličem k meni, da podoživiva vse skupaj in ugotoviva, zakaj je do tega prišlo in kako bi bilo bolje ravnati. če pa še ni razmislila, jo pustim še kako minuto, da razmisli do konca. ko pa razmisli - to običajno ne traja več kot 5 minut, pa ravnam po zgornjem postopku.

to je več ali manj vse.

otrok mora vedet kje so meje, mora vedet tudi, da meje postavljamo starši in ko to ve, je za vse precej laže, kazni pa so uporabljene razmeroma malokrat. je pa res, da če tega ne začnemo delat že pri 1-letniku, je potem le čedalje teže. sem pa mnenja, da otrok nikoli ne potrebuje tepeža, ker je to sramotenje in izraz lastne nemoči. dobro pa je vedeti tudi to, da starši nismo "bog in batina" za vse. o nekaterih stvareh tako ni za razpravljat, ampak morajo biti take, kot pravimo mi, dobro pa je, če tudi otroka vključimo v nekatera odločanja in mu tako damo možnost sodelovanja pri odločitvah, kar izrazito krepi njegovo samozavest, sposobnost razmišljanja in odgovornosti. ko je prej bila trditev, češ poglejte današnjo mladino, kaka da je, nevzgojena in neodgovorna. mi smo jih naredili take. otroci niso nič krivi. to je izključno krivda staršev in prej ko bodo nekaj začeli delati s svojimi "nevzgojenmi" mulci, bolje bo za vse. za otroka, za starše in za družbo.

roberta, ulla80 se podpišem pod vajinimi komentarji!

Vajine komentarje sem si sprintala in bom pokazala svojmu lubiju, ...je zagovornik tega, da ena po tazadnji ne more škodit; mislim da bo kar krepko spremenil svoje mnenje, ko bo to prebral.

_____________________________

Pa smo dočakali najino največjo srečo...sinka Aneja

Roberta, ulla80 mislim, da se povsem strinjamo in mislim, da imamo pri vzgoji en skupni imenovalec in sicer:

da dopuščamo tudi otroku veljavo,
da jim ne vsiljujemo za vsako ceno svojo voljo,
da smo že zgodaj postavile naše osebne meje, preko katerih nihče ne gre ne otroci ne partner. Prav tako pa te meje niso enkrat takšne drugič drugačne, pač odvisno od tega koliko se nam ljubi ukvarjati,
da nas skrbi (podzavestno) kakšno samopodobo bodo imeli naši otroci. Zato se trudimo jasno zahtevati in pojasnevati naše želje, hotenja...
Sicer pa ko govorimo o kazni. Ne vem, če sta moja sončka več kot enkrat na mesec kaznovana, preprosto ni potrebe zato. In še temu ne bi mogla reči kazen, saj smo za vzgajanje izbrali "pozitivno vzpodbudo".

Samo za razmislek:
Imamo velik list v predsobi, kjer so zapisana naša imena sin 1, sin 2, tati in mami. Vsak večer ocenjujemo naše vedenje in sicer z zvezdico, lunco in piko. S tem, da lunca poje eno zvezdico, pika pa dve. Bi bili presenečeni kako jasno znajo otroci ocenjevati. S tem omogočimo en drugemu, da smo v kontaktu kaj kdo misli, kaj kdo hoče, kaj kdo je in si ustvarimo možnost, da se iz tega učimo. Rezultat vsega skupaj pa je, da na koncu tedna, ko se odločamo za družinski izlet ali kino ali kako drugo dejavnost izbira tisti, ki je nabral največ zvezdic.

Prijateljičina hčerka je stara 3 leta.Vsake toliko jo mamica okrog ušes,za ušesa,kakšno po riti...In kaj je posledica tega?Mala tepe vse okrog sebe,ker se ji zdi to normalno.Če ji ne prinesem bonbonov ali čokolade,me uščipne,ugrizne,udari.Če ji poskušam kakšno stvar prepovedat(v njeno dobro),mi vrže prvo stvar,ki jo vidi in začne vpiti,da me nima rada.Ko gremo jest,mi brez vprašanja jemlje hrano s krožnika(čeprav ima svojo),ko na mojem krožniku ostane le še nekaj pomfrijev,mi jih pobere s krožnika. Če ji rečem,da ne sme začne histerično jokati in me poskuša udarit.Njena mami,pa ne naredi nič!
Naj omenim,da je mamico tako močno ugriznila na oko,da je imela modrico,očija(ki je samo vikende z njima) na prst do krvi.Otrok je nasilen do konca-in kriva sama,kriva je njena mami.Jaz svojih otrok ne bom tepla,ker vidim kaj nastane iz tega.Mislim,da se da vse rešit diplomatsko,s pogovorom.Nasilje se vrača z nasiljem in strah me je kaj bo,ko bo punca večja in močnejša.

No,za tako vrsto kaznovanja oz. reševanja otrokove ihte in žlehtnobe sem pa tudi jaz. Upam ,da bo to tudi pri naši tamali vžgalo, ko bo v teh letih.

No, če pade kdaj kaka čez rit, pa nisem proti. Jaz sem jo tudi dobila, ker sem bila res živ in nemogoč otrok. In še dandanes se zavedam, da je bil to dostikrat edini izhod, da me je mama malo po riti ali pa klofnila.... Ker druge poti ni bilo, ker si nisem dala čisto nič dopovedati. Ko pa sem dobila po riti, sem se pa zavedala, da teh štorij več ne smem ponavljati... Vedno sem preizkušala meje mojih staršev, do kje lahko grem... In sem v bistvu danes hvaležna, da so me poskušali nekako krotiti in ko sem bila še majhna drugo kot ena čez rit ni pomagalo... Noben pogovor, nobeno razmišljanje na postelji, nobena prepoved sladoleda itd..... Žal, tako je bilo, pa sem jim danes kljub temu hvaležna. Pa zaradi tega nisem NIKOLI nikogar udarila, pretepala... Umirila sem se, spoštovala učitelje in sošolce... z mamo sva bili dobri prijateljici, vse sem ji zaupala.... Sem pa bila v prvih letih življenja nemogoča in takrat pogovor pri meni ni palil.
Je pa Jelinčič za moj pojem enkrat dobro rekel: Otroci niso majhni odrasli, otroci so otroci.
In to je res; to pomeni, da dostikrat (odvisno od otrokovega karakterja) ne moreš otroku dopovedati z besedami.... Ker eni otroci so res nemogoči, pa rečte kaj hočete... Se starši trudijo in trudijo, pa ima otrok nek tak gen, da je enostavno neobvljadljiv... In ga mogoče samo rahel udarec čez rit umiri, da si zapomni. Pa ne pomeni zato, da bo nasilen. Bo pač minilo tisto obdobje in bo ok.

Jaz zase vem, da ko bo mala dovolj zrasla in prišla v tisto fazo žlehtnobe, bom pač uporabila metodo, kot jo zgoraj opisuje roberta. Upam, da bo zaleglo in da bo bolj med pridnimi že po defaultu . Ne mislim kaznovati s klofutami in tepežkanjem.

Se pa strinjam tudi, da mora biti vseeno v družbi nekaj generalno narobe, da otroci dandanes ne spoštujejo več svojih staršev, učiteljev.. nasploh odraslih. Da se zavedajo svojih pravic in ti mimogrede zagrozijo s socialno. Od kolegice tamali je bil vedno priden otrok, ampak nedavno v enem domačem prepiru je izjavil, da bo socialno poklical. Kolegica je samo izbulila oči. Rekla mi je: le kako naj vzgaja otroka, če pa se še ne vem kako trudi, pa ga potem pokvarijo družba in sošolci.... Tvoj otrok potem pobere vse ta slabše in gre ves tvoj trud in vzgoja adijo, ker so pač drugi starši nekje posrali pri svojem otroku... potem pa plačuje tvoj otrok in ti z njim.

Da se mal vrnem na to temo, moja hčerka (28 mesecev) ima včasih izpade trme, in to odkar je spet začela po dopustu hoditi v vrtec... Je pa res preizkušnja živcev!! Noče nič poslušat, najboljše je res da jo kar pustim da se izživi, in se sama umiri in pride k meni... Ampak ko je treba kam iti, ne dovoli mi da jo oblečem, in takrat se res moram z njo "wrestlat" da jo oblečem!!! In ko mi se zazdi da bi ji najraje podelila eno čez rit se ustavim, 3-4 krat globoko vdihnem in se umirim- včasih mi se hčerka smeje in začne tudi ona globoko dihat in se skupaj smejiva (včasih).... Res deluje-ustaviš se, vdihneš globoko in gremo naprej....