Ja, tole izbije sodu dno čist dokončno. Če se te bo še kdaj samo od daleč fizično lotil, pokliči tisti hip policijo, da dajo zadevo sodniku za prekrške. Če bi klicala policijo v trenutku, ko ti je zbil zob, bi dobil prepoved približevanja in verjemi mi, da bi naslednjič trikrat premislil, ali naj ti še kaj stori ali ne. Pojdi prijavit zadevo, tole pa ni nedolžno. Vsaj na csd pojdi. Čim prej. Ne pustit, da manipulira s tabo, nobene pravice do tega nima! Zberi se, pokliči sedaj, ne odlašat, pomagali ti bodo.  

Hmmm...saj če pride policija, ga morajo dobit na delu, če je ob njihovem prihodu pridno skesan v enem kotu, mu ne morejo nič. Toliko o tem. Je pa morda pametno spakirat in it, pa se čim manj zanašat na take in drugačne institucije. Durable...drži se, punca.

S spodnjima dvema odstavkoma se strinjam, z zgornjim pa ne. Zdi se mi največji bulšit trdit, da kdo v tem uživa, pa da rad trpi. IN to trdijo tisti, ki imajo čisto drug karakter, vzgojo in okoliščine, ker pač zadeve ne razumejo. KOlikor sem razmišljala o vseh ki jih poznam, pa so v podobni situaciji, gre za mnogo globje reči. Vse te ženske so kot prvo zelo zelo prilagodljiva bitja, globoko čuteča in čustvena, ki jim familija pomeni ogroooomno. Toliko, da bi v zameno bile pripravljene tolerirat čist preveč. Nekatere imajo druge vzroke, neko obliko varnosti, ki jim jo tak odnos zagotavlja, npr. streho nad glavo, kruh za jest.... Vsekakor jim ta partner še vedno na neki ravni nekaj nudi, kar njim ogromno pomeni. Hkrati si te iste ženske tako zelo želijo nekega lepega, zdravega odnosa, da vidijo v tem človeku, s katerim so, še vedno dovolj pozitivnih reči, da verjamejo, da jih ima dovolj rad, da jim lahko nudi še kaj zraven, da je nevrotičen zaradi preobremenitev, ali česa podobnega, ali pa jih partner celo prepriča, da so one krive, ker je on nevrotičen in menijo, da se ne trudijo dovolj. Zelo posesivni in patriarhalni ljudje skoraj vedno trdijo, da so vsi drugi krivi za vse njihove težave in kar naprej nevrotično prepričujejo ljudi  v njihovo krivdo. Še tako stabilen človek bi začel verjet, da je res nekaj na tem, če to vsak dan sliši. Poleg tega gre je skoraj gotovo, da moški, ki so tako zelo egocentrični, dobijo žensko, ki je njegovo nasprotje. Taka ženska bo vse naredila za svojega moškega, ker se ji zdi to edina zrela in poštena reč, da stojiš človeku ob strani in se razdajaš zanj, mu nudiš vso ljubezen, kar jo premoreš in nikakor ne bo mogla razumet, da njen moški ni na tej stopnji razvoja, pa bo zanikala to, da je primitivec, saj se ji bo zdelo edino logično in normalno, da smo vsi tako prijazni v svojem bistvu, kot je ona sama.... Zaslepljeno? Ja, zaslepljeno, ampak a si lahko pomaga? Težko. A je kriva, ker je taka kot je? Ni kriva, težko je bit ego, če po duši nisi. In bolj kot si ego, lažje razumeš, če je drug ego in obratno.
Nekatere ženske sicer dolgoročno spoznajo to, da je njihov dec tak kot je, vendar ratajo popolnoma apatične ob tem spoznanju. A si le te lahko pomagajo? Ne morejo si. In ne, niso krive, ker si ne morejo. Take so po naravi, ne moremo potem reči, da uživajo ob maltretiranju. Otopele so ob spoznanju, da je svet mal bolj črn kot bel in da je cel lajf ena velika preizkušnja in garanje ter splet ogromno krivic in borb. NJim otopelost najbrž pomaga, da lažje pregurajo čez lajf.

Zato pravim, da rabiš strokovno pomoč. Pot je lažja, če imaš nekoga za sabo. Nekoga, ki ti pomaga razumet ta naš zelo egoističen svet. Nekoga, ki ti bo pomagal postati malo manj ljubezniva in ustrežljiva, pa malo bolj realna v gledanju svojega moškega. Pozabila si, da si na svetu tudi ti, durable, pa da moraš živeti malo tudi še zase.
Pojdi po pomoč. Vsaj prijavi ga nekam. Noben ti ne sme odškrtnit zoba nekaznovano.

To pa ni res. Odkrušen zob je čisto dovolj velik dokaz. Res je najbolj pametno iti, ampak tudi policijo klicat ni slabo. Prav je, da ga sodišče kaznuje za tako reč. Ni brez veze.

Mah, to s policijo je čist brez veze, vam rečem. Pri mojih doma so sosedje, kjer se moški in ženska nonstop nekaj tepeta in maltretirata, pa že 10 let hodi policija na vrata, ker vedno eden od njiju kliče... tut z lučmi in sirenami so že prišli, pa nič.... Nekaj se pomenijo, itak nobenga več "na delu" ne dobijo in grejo. Mislim, da moraš bit že skor mrtev, da se lahko kaj dokaže.

Ja, to je pa gotovo čisto res. Če tisti, ki prijavi policiji zadevo, ne stoji za tem, potem policija sama zihr ne more nič.
Pa za dodatek je res tudi to, da če se dva skregata in malo stepeta, recimo oklofutata, potem policija menda napiše plačilni listek in to je to. Ne štejejo pod nek prekršek ne vem kakšen. Samo po moje če ti pa zbije del zoba, lepo te prosim, pa če ti grozi s kamnom...saj bi jo s kamnom lahko čist komot ubil,  sploh če zraven še ni trezen, pa ne ve kaj dela.. ne ne, ne morejo tega kar tako malo za hec jemat, v to sem pa zihr.

In še enkrat, strinjam se s tabo, ona si mora najprej sama pomagat... poiskat pomoč... samo če vmes njen še takoj dobi povračilni ukrep, je pa po moje še boljše. Če... si ona upa stat za tem. Sicer je res brez veze.

< Sporočilo je popravil Gina -- 4.8.2009 16:30:55 >

Zakaj?
Ker ti je ze toliko opral mozgane, da si se navadila s tem ziveti. Ni ti sprejemljivo, zivis pa s tem in se prilagajas. Prilagajas celo tako, da branis svoje otroke, jih zascitis pred tem, namesto da bi jim dala svojo ljubezen. Energijo porabljas za napacne stvari, za to, da se nekdo navzven dokazuje, da ste se vedno šajni hepi femili, urejeni, delavni in pridni, navznoter pa vas maltretira do samega bistva. Bolj kot se mu upiras, bolj ga hranis; hranis njegov revni in prestraseni ego, ki se dokazuje na tako izprijene nacine.

Glej, namesto da vlagas energijo v obrambo, jo poskusi v to, da gres stran. Saj vem, lahko je rect, tezje storit. Ampak nasilnez ostaja nasilnez, tudi ce se skusa skrivati za lepimi besedami. Nekaj casa uspeva, potem pa vsa narava spet pride na dan. Ti si na to navajena in ti je "normalno", ker s tem zivis, ampak to NI normalno.

Zamisli si, da tam, kjer zivis, stalno dezuje. Vse svoje zivljenje prilagodis dezju. Od obleke, aktivnosti na prostem, roz na oknih, vsega. Dokler nekega dne ne posije sonce. Takrat ti je cudno, ker ga nisi navajena, in ti je dez domac...

Meni se tudi to zdi zelo premocna beseda, da rad trpis. Ne trpis rad, definitivno ne. Od kje bi rad trpel? To ni vgrajeno v cloveka, da rad trpi, to je privzgojeno vedenje in cutenje.

Kaksen ucinek je ne vem, se mi pa zdi, da ima moz zelo rad, da je navzven videti druzina videti kot "dobra" druzina. To, da pride policija, bo nacelo njegov ego, verjetno toliko, da bo cisto znorel. Mogoce te to premakne, da gres, ampak se prej pripravi na sceno. Samo v najboljsem primeru, ce mu je ostal kancek razuma, ki bi prevladal nad slabostjo, ga bo zunanji dejavnik streznil.

Misli na svoje otroke...si lahko predstavljaš, kako hudo rano naredi v malem srčku prizor, ko nekdo grdo ravna z otrokovo mamico? In če je ta oseba še očka,...ma, po mojem tu ni dileme. Res, misli na otroka.

uf, tole se pa bere skoraj kot moja zgodba izpred par let ... pa sem k sreči nekje dobila dovolj moči in odšla. Zato, verjemi mi, vem, kako se počutiš, durable 
ampak poskusi (če ne zaradi sebe, pa zaradi otrok, ki sigurno ne zaslužijo takega življenja. veš, kaj jim to dela ... kakšno samopodobo bosta dobila ) nekje dobit moč in odit. Če nimaš drugam, so zato varne hiše, materinski domovi. Ker verjamem, da se bojiš, da bo prišel za tabo, če greš.
S klicanjem policije je pa en drek. Če ga ne dobijo na delu, je vse skup čisti bulšit ponavadi ga pridržijo do iztreznitve, napišejo plačilni nalog (lahko tudi klicatelju, ker so zaradi njega prišli ) in to je to. O sodniku za prekrške lahko samo sanjaš. Si pa vse lahko predstavljate, kako zgleda pri nasilnem človeku tole ... ga zaprejo do iztreznitve, ko pride ven, najprej zavije v lokal na pijačko, se zbuni "kolegom", ki ga še mal podžgejo ... domov pride lih fajn pijan in razp . Teh igric se jst nisem upala it, ker je pri nas tole družinsko nasilje s strani policije čist nerešeno.

Durable ... sem hotela povedat samo to, da pojdi stran. in to TAKOJ!!! Ker to se samo stopnjuje in je vsakič huje ... najprej samo sitnarjenja, pa grožnje, pa udarjanje po vratih, stenah, oknih ... zdej si očitno že na vrsti ti ... spokaj otroke in POJDI, preden pridejo na vrsto tudi otroci ... kaj, če se njih loti s kamnom???
Sporoči, kako je s tabo ... pa veliko sreče


_____________________________

Ni nam dolgčas :)

draga durable!

čimprej se ga reši, pomisli na otroke! z njim ne bo nikoli bolje, šlo bo samo na slabše in čedalje bolj pogumen bo!
pred leti me je moj takratni partner prvič 'samo' klofnil in naj bi bila jaz kriva, ker sem se z nekom samo pogovarjala, pa malo se je zgovarjal na alkohol, ker ga je malo spil, pa drugače ni pil...sem mu oprostila, ker sva bila 4 leta skupaj in sva se super razumela, nato pa me je 6m po klofuti tako pretepel, da sem komaj vstala...razloga še danes ne vem, on pa pravi, da je bil živčen in da se mu je kar 'stemnilo pred očmi', ko sem mu nekaj nazaj rekla, pa se nisva prepirala....tvoj pa še pije...prepričana sem, da bo vsakič bolj nasilen...in verjetno se bo spravil tudi nad otroke, če te bo kateri od njiju poskušal braniti...reši se ga že zaradi otrok, če ti je že zase 'vseeno'
če rabiš dokaze za policijo in ne gre drugače....priskrbi si dobre priče in ga sprovociraj pred njimi, mislim, da se ne bo znal kontrolirati, če ga boš očrnila pred drugimi...

jaz mislim, da te ima rad, ne samo kot mamo svojih otrok, ampak tudi ženo. ima pa en problem. da se ne zna soočat s problemi oz. jih razrešuje tako, da vso svojo jezo, razočaranje, strah, ki jih čuti morda v odnosu do sebe projecira nate. verjetno se ob tem tudi slabo počuti, ampak si (zaenkrat) ne zna pomagati. pa ne rečem, da je ubogi revček, ki nič ne more. ne, je odgovoren za ta dejanja - kot je nasilnež, ki ob najmanjšem povodu izbruhne in razbije ženo, potem se ji pa opravičuje, da je to naredil in da kako ni mislil, ampak si ni mogel pomagati. to je podoben primer, samo da je vajin manj ekstremen.

skratka, tvoj mož ima problem. in ta izvira od ne vem kod... morda je bil on kot otrok vedno črna ovca? morda so ga ustrahovali kot otroka? kaj podobnega je verjetno na tem. in je razvil obrambni sistem, ki mu omogoča spoprijemati se z problematičnimi situacijiami na način, ki ni konstruktiven, ampak njemu v tistem trenutku pomaga - kar pa še ne pomeni, da je ok.

kaj naredit?  veliko se pogovorjat o tem. pa ne 1x, ampak 100x, ne čisto vsak dan, ampak pogosto... vsaj nekajkrat na mesec in več let. kako se ti počutiš ob tem. kako se on počuti pred tem ko izbruhne, med tem ko je v afekru in po tem ko je vse konec. ali to v njem budi kaka čustva, spomine? kaj narediti, ko čuti, da bo prekipel? kako se umiriti? kako mu ti lahko pomagaš pri tem, da ne bo izbruhnil. kako se znati umakniti, če čuti, da ne bo šlo...  (ker to tudi za otroka ni dobro)... kako umik ni pravi način reševanja problema, je pa trenutna možna rešitev, če res ne gre drugače...

morda si omislita družinskega terapevta. bo precej laže...

vse dobro.

draga durable... čimprej stran. če ne zaradi sebe, pa zaradi otroka. vedno se da. ltvoj mož je nasilnež in ti sama mu ne moreš pomagati. le pogumno. nisem brala ostalih odgovorov, ampak za začetek pojdi k staršem, drugim sorodnikom, če se da v neko najemništvo. potem se loči in itak ti pripada 1/2 skupnega premoženja, pa si boš verjetno lahko tudi kako manjše stanovanje kupila.

čimprej stran. čimprej stran. za dobro sebe in otroka.

Hvala, punce!
Zelo najdem opis sebe in svojega moža v prispevkih, ki sta jih napisali Roberta in Gina.
Naj povem, da je bilo moje otroštvo zelo normalno, z dobrim očetom in dobro mamo. Včasih, ko pomislim za nazaj, česa slabega se lahko spominjam iz svojega otroštva, lahko rečem, da skoraj ničesar. Vem, da sem bila zelo živahen otrok in da je mama porabila ogromno energije, da me je "krotila" in da je očetova beseda zalegla enkrat. To poskušam s svojimi otroci. Nisem pristaš tepeža, vendar kaka vzgojna pa tudi pade po riti. Pri njemu je bilo bistveno drugače. Pri osmih je ostal brez mame, oče je odšel čez leto dni k drugi ženski, ker se je s starejšim bratom in sestro ves čas kregal. Ampak jaz sem ga sprejela v paketu - s to bolečino vred in nekako sem mu nudila tisto ljubezen, ki je kot otrok ni doživel. Res mi je pomenil vse, da se trudi, da dela, da gradi za dobro nas štirih. Jaz pa mamica dveh otrok, ves čas sama, sem to tudi sprejemala. Pač mi je bila neka dolžnost postoriti vse, kar on ni utegnil. Pri otrocih mi nikoli ni pomagal, da ne bo kdo mislil, da sem žleht, tud enkrat jih ni previl. Takrat, 10 let nazaj, nisem iz tega delala nobenega pompa. Gradila sva hišo. In sedaj, ko živimo že tri leta v njej, ko sem pričakovala, da se bomo razumeli, da nam bo lepo, je zadeva samo še slabša. Včasih je kaj spil, ni bil tečen, zdaj ima že majhno količino dovolj, da mu poči živc.
Ampak, jaz ne morem celo življenje gledat, kdaj bo trezen, da se bova kaj pogovorila. Se mi zdi, da sem ves čas pod pritiskom, če bo to dobro narejeno ali skuhano ali pospravljeno, kaj še nisem ponardila, da ne bo spet znorel. To je zelo mučno, vam povem.  Strežem besede, kaj se z otroci pogovarjajo, da ne bo kateri kaj narobe rekel, obračam besede, da bo vse izzvenelo čim lepše. VEM, DA SEM VELIKO SAMA KRIVA, ker sem se začela prepozno upirat. Enostavno nisem konflikten človek in poskušam čimveč stvari rešiti na normalen način. Saj se razjezim in to zelo, ampak, da boš pa kar skoz nezadovoljen, pa skoz neki tečnaru, ne vem, no. Jaz vem, da ima on probleme in sem mu že predlagala kakšno pomoč. Bi šel, ja, če bi imel čas, pa če mu ne bi bilo nerodno,....
Vglavnem, še tole, Roberta...
Vedno spravljam njegove grde besede v predalčke. Ko je prava priložnost, mu vse v pravi obliki tudi povem, kaj si želim, kaj pričakujem, da sem prizadeta, da si tega nihče ne zasluži. Kot najbolj skesano dete on to sprejema in ve, da mora biti manj vzkipljiv, da so otroci njegovi, da, jih morava midva, kot starša zagovarjat in jima pomagat, da jima morava dati svoj čas,......
To vse ve. Dokler spet ne pride do buma.

Poznam zelo podoben par. Na trenutke ljubeč oče v drugem trenutku tiran do svoje žene. Nikoli ni naredila nič prav, kljub temu, de je bila ena najbolj pridnih gospodinj kar jih poznam. Mlajši sin je zaradi tega veliko časa preživel pri nas,ker enostavno ni mogel gledati kako grdo dela oče z njegovo mamo. Mi kot sosedje smo javili na Csd vendar je ona vedno našla izgovor za njega ( v službi ga maltretirajo, nioso dobre plače in podobne). Zgodilo se je to, da se hčera ni nikoli poročila, ker sovraži moške, sin pa je naredil samomor. Potem, ko je bilo prepozno je ugotovila kaj je naredila in ga zapustila vendra ji to danes ne pomaga kaj dosti saj je njeno srce strto.

V Sloveniji so inštitucije, ki lahko pomagajo obrnite se na njih - nikomer ni potrebno trpeti ničesar.

Pa še ena zgodba: Moja pradedek na nizozemskem je bil tiran do moje prababice. Delal je otroke enega za drugim sam pa je pil ter maltretiral vse po vrsti. Leta 1929 torej pred 80 leti je moja babica z kovčkom ter 8 otroki se vsedla na vlak in se odpeljala v neznano. Pristala je v slovenijo brez , da bi poznala Slovenski jezik. Našla si je sobo ter službo v Celju. Vseh osem otrok je izšolala in vsi so imeli lepo življenje. Seveda pa so oni poskrbeli, da je ona imela lepo starost.
Naj vam bo zgodba moje prababice vzgled, da se vse da s trdno voljo. če želiš svojim otrokom najboljše, prva zgodba naj vam bo pa v poduk kaj se lahko zgodi če ne reagiraš dovolj hitro.

Tole je čisto brez veze. Saj je njemu čisto jasno kako in kaj. Že pravič mu je bilo jasno, samo mu dol visi, saj je janso, da ne glede na to, kaj on njej naredi, ona ne reagira drugače kot...s pogovorom. Pogovor brez reagiranja z dejanji je podpiranje njegovega vedenja. Kaj pa je to njemu, pogovor, briga ga. Tečnarjenje, razlaganje mu je bla bla, pa itak ga ustavi na nasilen način. POgovarjaš se lahko z nekom, ki reči ne razume ali je dovolj zrel, da se je pripravljen priagajat. on jih pa razume in ve, kaj je na stvari, vendar mu je vseeno, ker mu je bolj važna lastna takojšnja zadovoljitev vsega, kar v svoji glavi od nje zahteva. Težava je v tem, da ona njegovo ravnanje sicer besedno ne podpira, v dejanjih pa ja. Dejanja štejejo, besede ne. Lahko se pogovarjata milione let, ne bo nič zaleglo. Lahko pa namesto tega ukrepa - tukaj pa ima možnosti, da bo zaleglo, morda pa vseeno tudi ne bo zaleglo. Vse je odvisno od tega, koliko je njemu do nje in do familije. Vendar imajo samo dejanja moč, da nekaj premaknejo. Besede te moči čist zihr nimajo - kadar gre za takole nezrele ljudi.

Še to, tudi ona preveč verjame besedam. On pove tri prijazne besede, ona se stopi. Verjame, kar je rekel - ker je sama taka, da se drži tega, kar je rekla, avtomatično od njega pričakuje enako zrelost. On pa v bistvu na ta način z njo manipulira.  Ona sploh ne gleda kaj on naredi, ampak bolj kaj reče. Navadit se bo morala opazovat, kaj on stori in vzet besede za bla bla. Navadit se bo morala gledat na zakon kot na podjetje. V podjetju ima vsak svoje zadolžitve, tudi šef. Še kako velike. Ne more pa on špilat šefa, brez odgovornosti. Me zanima kaj bi mu podrejeni naredil, če bi mu kamen zalučal ali zob odkrušil? Ne bi čakal al poklicat policijo al ne in rekel, saj policija itak ne ukrepa, morda bi ga še sam nazaj razbil. Ko se pa to zgodi v zakonu, je pa kaj drugače????

Torej trdim, da bi morala prijavit, morala bi mu nehat usluge delat in zahtevat osnovno spoštovanje - če tega ne zmore, naj se gre zdravit, če se nima volje iti zdravit, naj se odseli. Jaz bi recimo isti hip, ko bi me treščil ...itak da šla proč, ker tega pa ne bi prenesla,... ampak najmanj pa... nehala kuhat, likat, skrbet zanj. Pa če se razpoči zraven. Pa to itak ne bi pomagalo na dolgi rok, ne glede na to, da bi pomagalo na kratki. Zato mora prijavit na policijo in mu dat vedet, da če se jo bo kdo fizično lotil, da ima podporo od zunaj. Vsak tak prestrašen dec, ki ne zna drugače svojega doseči kot z nasiljem, se vsaj malo ustraši. Vendar mora reagirat, ne da je pustila reči vnemar in jih speljat. In ni res, da policija ne ukrepa. Če ima razbit zob, bi ga dali k sodniku za prekrške, pa naj kakšna policistka pove, ko je gotovo tu gor na rr-ju, če se motim. Vendar policija ne more naredit na dolgi rok nič, če tisti, ki ga je prišla policija zaščitit, stisne rep med noge in pri sodniku za prekrške zagovarja svojega nasilnega moža. Normalno da naslednjič napiše zgolj položnico obema. Jaz bi tudi.

Poleg tega, ker nisi reagirala, durable, si v bistvu njegovo dejanje nagradila. Vsako dejanje, ki ga nekdo podpira, se okrepi. Ne moreš zdaj čakat, kaj bo naslednjič naredil. Ta hip še lahko stopiš na csd, morda naslednjič sploh ne boš mogla, ko te bo tolk razbil. Vsaj vprašat pojdi, kaj ti je narediti.

Torej trdim, da moraš spremenit svoja dejanja in nehat poslušat, kaj ti govori v trenutkih treznega razmišljanja, za katerim itak ne more stat, ko ga prva sapica vznemiri. Daj mu vedet, da greš proč, da si zaslužiš več - ne z besedami, z dejanji. Zberi ves pogum in ne bodi več usmiljena do tistih, katerim nisi prav nič mar, ko ni vse, ampak absolutno vse po njihovo.Začni reagirat - po njihovo.

Evo, trdim da ima vsak en limit, preko katerega ne more. Samo meje imamo postavljene drugje. Bravo za tvojo babico, pogumna ženska, resnično je bila faca.

Eto, ker se toliko pregovarjate o tem kaj je dobro, vam bom pa napisala zgodbo (svojo), v kateri boste morda videli kako se v takšni situaciji počuti otrok. Prebere naj jo PREDVSEM tista, ki pravi, da mož ljubi ampak "ne zna" in da naj se žena pogovarja z njim. Lahko je govoriti, veš....

Takole gre vse skupaj. Moj oče je (zdaj zdravljeni) alkoholik. Ne morete si misliti, kolikokrat sva z mamo bežali, kolikokrat sva sredi noči pakirali, da ni bilo sran.a doma. Mami je bila večkrat tepena kot poljubljena - seveda, kadar je bil pijan; trezen je bil namreč čisto drug človek. Naj povem, da imam še polbrata po mamini strani, katerega je oče celo življenje zaničeval in delal probleme zaradi njega. No to vse skupaj je trajalo dooolgo, dokler nisem bila jaz dosti stara, da sem ob enem izbruhu poklicala policijo. Bila sem stara nekje 12let in sem prej delala samomor, kar je tisti dan ugotovil moj brat. In šele ko je moj brat uletel v kuhinjo, kjer sta se oči in mami pogovarjala s policisti (ki so v tem primeru res ukrepali in jim dam samo kapo dol) in to mojemu očetu zabrusil v obraz se je on streznil. Odšel je na zdravljenje in od takrat naprej (cca 14let) ni spil niti kapljice alkohola. Zgodba s srečnim koncem ane?

No pa poglejmo kaj je to naredilo meni in mojemu bratu. Brat se počuti izključen iz družine (še zdaj) in nikoli se ne bosta razumela. Postal je vase zaprt, ne zna se postaviti zase in... ogromno psihičnih problemov ima, ni da pišem. Meni? Ja jaz pa sem ja imela del najstništva potem super ane? Treznega očeta, srečno družino. Ja, nekako tako, seveda. Ampak (vedno je en "ampak") vem, da nikoli ne bom prebolela tega. Vedno, ko se mojadva kaj bolj ostro pogovarjata stojim na stopnicah in poslušam kaj se dogaja. Kadarkoli nisem doma razmišljam, kaj se dogaja v naši hiši. Normalnih odnosov skoraj nisem sposobna, ker sem se iz vsega tega naučila, da mene nihče ne bo je-al in se šele s sedanjim partnerjem učim sklepati kompromise. Ne zaupam, ne verjamem. Kadar oče povzdigne glas sem na robu živčnega zloma (pa vem, da sva oba zelo eksplozivni osebi in se kmalu začneva malce glasneje pogovarjati, pa to še ne pomeni, da se prepirava).
Mami je rekla, da je vztrajala zaradi mene. Da bom jaz imela družino. Pa ji ne morem oprostiti, da sem jo kot 8-letni otrok na kolenih prosila, da naj ne greva nazaj k očetu v tisti pekel pa sva vseeno šli. Ne bom ji oprostila, da je zaradi svoje egoistične riti dopustila, da sva morala z bratom imeti takšno otroštvo, kot sva ga imela. Si lahko vse svoje izgovore vtakne tja, kamor sonce nikoli ne posije, kar sem ji tudi povedala. Vem, da se počuti krivo, vendar to meni in mojemu bratu ne pomaga popolnoma nič. In kakšen oče je danes ta človek? Takšen, da ko mu edina hčera diplomira ni niti vesel. Takšen, da rajši popravlja nečakinji kolo 4h, kot si vzame pol ure, da hčeri popravi zavore na avtu. Takšen oče, ki misli, da bo lahko pri hčerinih skoraj 26ih letih uveljavljal svojo voljo in jo imel za otroka, katerega je zamudil zaradi pijače. Takšen oče, ki nikoli ne pohvali ampak samo graja in v vsaki še tako pozitivni stvari poišče nekaj, da lahko kritizira in žali hčerko. Takšen oče je zdaj. Zato, ker ni nikoli znal drugače. Zato ker tudi on ni bil deležen drugačnega odnosa s strani svojih staršev. Niso to heci... res niso.

 Takšen oče, ki nikoli ne pohvali ampak samo graja in v vsaki še tako pozitivni stvari poišče nekaj, da lahko kritizira in žali hčerko.

  Takšen oče in mož, ki samo žali in graja, ki ne zna potegniti iz še tako slabe stvari nekaj dobrega. Takšen oče, ki mu pomeni več, če sosedov fantek pomaga pri nas in je deležen vseh pohval, moja otroka, ki pa dan za dnem letata za njim in opravljata takšne in drugačne zadeve, in sta imela pač en dan slab, sta pa lena.
   Takšen oče, ki mu ni mar, da bi bil z nami pri večerji in mu ni mar, da gresta otroka spat. Takšen oče, ki je vedel, da gre njegov otrok drug dan v bolnišnico in se zamudi s svojim prijateljem na pijači in otroka ne vidi zvečer, ko gre spat in ne drugo jutro, ker on že prej odide za cel teden na vožnjo.
   Takšen oče, katerega otrok je po devetih dneh v ljubljanski bolnišnici premeščen v bližnjo bolnišnico, ki pričakuje nedeljski obisk in ne more pridit pravi čas na kosilo in oditi z mano v bolnišnico in se ga raje sredi belega dne nacuka.
   Takšen oče, ko se vrne po petih dneh iz fure in ne stopi niti v otroški sobici in ne poljubi svojih sinov v pozdrav.
   Takšen mož, katerega žena pripravi velikonočno okrašeno hišo, ki speče kruh in pripravi vse dobrote in on drugo jutro zateži, da za zajtrk bi pa lahko kakšno juhco skuhala, da ne more samo meso jest in da boljš, da se ne spravim kruha delat, ker itak ni za nikamor (pojedli smo cel hlebec).
    Takšen mož, katerega žena, po skupnem temeljitem pogovoru rezervira morje za čez vikend in on ga 5min.pred dvanajsto stornira, ker je doma pač delo.
     Takšen oče in takšen mož......

Saj se stvari tako hitro odvijajo, da si vsega sploh več ne zapolnim. Res sem nora, da sem še tu. In ne vem, zakaj se ne odpravim. Včasih bi v trenutku afekta sedla v avto in se odpeljala, ampak, ne predstavljam si, da bi delala sceno pred otroci. Onadva sta čist zbegana.

Bomo videli. Eni pravijo, da mora človek za prekinitev neke veze dozoret. Očitno še nisem temu dozorela.

Pa on dela scene non stop, kaj ti tukaj ni jasno. te scene bosta tvoja otroka vesela.
ne preveč razmišljat odidi čimprej a nisi dovolj zgodb, ki so se tragično končale že slišala.

Punca, da ne bodo tvoji otroci kuhali do tebe takšne zamere, kot jo jaz do svoje mame. In verjemi mi - nisem edina, ki takšnih zadev ne bo nikoli prebolela.

Saj vem, da mi jokanje in stokanje tule po forumu ne bo pomagalo, ampak so potrebni konkretni ukrepi.
Samo zakaj!? On je toliko prepričan v svoj prav, da dosežem malo kompromisov. Res pa je, da tudi jaz vlečem vrv v svojo stran.
Saj sem sama neumna. Ti si zamerila svoji mami... Otroci mi bodo lahko zamerila, da nismo odšli in lahko mi zamerijo, ker smo odšli. Kje sem potem?

Ena je prej napisala, da če bi se nanjo spravil, mu ne bi kuhala, likala.... (saj ne vem katera). Jaz sem že tudi to poskusila, pa ni učinkovalo. Zdaj sem šla v "kontra" smer - takrat, ko se kregava, pripravim super pojedine, se še bolj potrudim, še kake sladice, da ga utišam, da mu še enkrat dokažem, da sem efektivna in da mu nočem slabega in da ga ne "zajebavam".

Morda nisi dobro prebrala.... mami sem zamerila, ker me je pustila v takšni družini. Misliš, da otroci ne vidijo, kaj dela s tabo? Otrok ga prosi naj ne tepe mamice in ti misliš, da je to ok? Misliš, da se tega ne bo spomnil otrok ali misliš, da se to ne bo ponovilo? In ti misliš, da ti bo otrok zameril, ker ga boš rešila pijanega in nasilnega očeta ali misliš, da bo zameril očetu, ker ste bili primorani stran? Ti RES misliš, da so otroci srečni v takšnem odnosu?