no sam pogruntej kako jo boš dal spat, tako kakor smo me... jzt sm dvigne glas pa leti v posteljco ko raketa :love:

Karmy, sori, sem mislila, da tvoje vprašanje leti na splošno, pa sem videla, da na Abby. Vidim pa, da imaš tudi ti triletnika doma - ja potem pa verjamem, da ti je vse jasno :)-

Ja, sej njegova noče spat. Tjazi, izključi radio, tv, računalnik, mobi, pa ji daj še kako uro čas, da se uspava z branjem. Če ne deluje, naslednji dan ponovi vajo, samo kako uro, dve prej. Ali pa naredi električni mrk in pejt mirno spat.

Jaz uporabim tudi eno po riti cca. enkrat letno. Uporabim tudi kazen osamitve, ko je neprimerno obnašajoča se oseba je napotena v svojo sobo, dokler čez nekaj časa po razgrajanju sama ne pove, da se je pomirila. Gre pa za precej trmaste, močne značaje. Kričim bolj malo. To je pa tudi vse. Rekel bi, da je prijeme najbolje kombinirati.

Prvo kar pa sem naučil otroka je to, da delam napake, kot vsak drug človek. To dejstvo pa ni spremenilo drugega, to je občutka, da se lahko name zanese.

OK, če smatrate da je dvignjen glas nasilje, potem smo vsi stalno nasilni eden do drugega, ko npr. pokličem kolega na drugi strani ceste, ker me sliši samo če zavpijem!!!!! VAŽNA je vsebina! In če je vsebina vpitja ali tihega govorjenja žaljiva in ponižujoča, potem je to nasilje. Ne pa vpitje samo po sebi! Eno čez rit pa je fizično kazanje nadmoči!!!!

Vzgoja je itak manipulacija z obnašanjem otrok, ki ga prikrojimo potrebam in vrednotam naše družbe. A mora res vsebovati tudi nasilje (fizično ali psihično)????

Sem enakega mnenja, Ankica.

Ne vem kakšen je lahko namen ali vsbina vpitja, če je oseba na razdalji pol metra???

Primož, lahko vpiješ (ali pa poveš z normalnim tonom) isto stvar na deset različnih načinov oziroma pri tem uporabiš normalne besede ali pa zmerljivke.

Moje izkušnje z "eno čez rit" pa so naslednje: pred leti, ko sem še študira, sem bila redno varuška za sestrinega sina. Njo ni ubogal NIČ in ga je za vsako stvar čez rit. Ko je prvič prišel k meni, se je takoj lotil daljinca za TV, ki sem mu ga tisti trenutek vzela iz rok in mu zelo strogo in mirno rekla, da ni doma in da če kaj rabi, me mora najprej vprašati, ne more pa si vzeti kar sam. Je bil čisto šokiran, ker sem mu postavila omejitve in me je vedno ubogal, rekel prosim in hvala in mi sploh ni bilo treba ne vpiti ne šeškati ne kaj drugega, razen da sem ga malo grdo pogledala in mu rekla naj neha s skakanjem ali kar koli je že počel. Pa tudi v trgovini se mi je vrgel na tla in začel vpiti, da hoče bonbončke in sem ga preprosto vzdignila in odnesla ven. Potem je bil ene pol ure užaljen in je kuhal mulo, potem sem bila pa spet najboljša teta. Pazila sem ga pa po 5-6 ur na dan, večinoma 5 dni v tednu skoraj dve leti. Zanimivo mi je bilo to, da je mene vse ubogal, mamo pa nič. Pa imam zelo dobro sestro, samo ko mu je nekaj rekla, da ne sme, pa jo ni ubogal, ga je enkrat pustila, da dela po svoje, drugič ga je pa za isto stvar nagnala v sobo. Ni bila sistematična in malemu se ni sanjalo kaj hoče od njega.

Je pa res, da sama še nimam otrok (je pa v načrtu), tako da se lahko zgodi, da se bom enkrat ugriznila v jezik.

Evo sem preveril pri prizadeti osebi, kdaj sem jo nazadnje po riti. Spomila se je za daleč nazaj (kake 3 mesece) in sicer je še vedno znala povedati:

a) zakaj - ker je prevrnila bratca na glavo.
b) da način kaznovanja ni bil pravi - otrok se ne kaznuje z nasiljem.

Se pravi dober spomin na vzrok, kar je bil tudi namen kazni.

Takrat ko Seven ni pridna, jo jaz kar po riti! ;>

Ce pa Jakob ni priden, ga ponavadi zgrabim za noge in ga v njegovem smehu odvlecem stran (ponavadi od vticnice v katero ravno prst rine). :)

Po riti? Hm, ne vem, pri meni je bilo to baje nujno potrebno. :)) Meni se pa ne zdi, da bi to res bilo potrebno. Bomo vidli, kako je, ko bo Jakob rasel. :)

Evo, jaz sem mojega Tiborja ravno pred dobre pol ure po riti. In zakaj? Zato, ker si ne pusti postriči nohtov na nogah. Ne vem, ali so mu sveti ali kaj:)? V glavnem je tulil boli, boliiii. In sem mu seveda najprej na vse načine skušala dopovedati, da to ne boli in kdo vse na svetu si striže nohte in ga nič ne boli pa ni nič zaleglo. Ne hec ne "resna" debata. No ja, da bi mu obljubila nagrado, če bo dovolil, sem pa res pozabila. Ker se mi zdi to tako brezvezno kompliciranje kot še miliojon drugih pri njemu. Tako sem mu nazadnje ponudila dve opciji: eno, da sam pusti, da mu postrižem nohte, in drugo, da dobi eno po riti in bo moral pustiti postriči nohte. Pa se je odločil za drugo... Medtem ko sem mu strigla nohte, je tulil dobesedno uveeee, uveee, uveeee in sam sebe poslušal, poslušal ga je pa tudi cel blok. In nohti so postriženi, otrok pa že z nasmehom na ustih zadovoljno spi.

Primoza, zelo so mi všeč tvoja sporočila. Kratko, tehtno. Zmotljivost staršev, preverjanje pri "prizadetih", rajši komuniciranje kot ignoriranje. Prav rad bi opazoval, kako živite kot družina.

Po malem se strinjam z vsemi.

Izhajam pa iz dejstva, da tako različni kot smo starši in naša vzgoja, tako različni so tudi otroci. Vsi pa verjamem, da delujemo v najboljši veri da vemo kaj je najboljše za otroka.
In kot Gina ugotavlja, pa tudi Seven, ima enaka vzgoja na dveh otrokih (morda celo sorojencih) popolnoma nasproten učinek.

Vsaka družina ima/uporablja nek stalen vzorec obnašanja. Le-ta vzorec otroku daje občutek varnosti, ugodja, predstavlja mu zavetišče, v njem ljubi in opazuje.
Otroci, ki imajo topel in ljubeč dom so odprti, pozitivni, znajo "živeti" v družbi.
Nasprotno pa otroci, ki so deležni marsikatere klofute, tepeža in vpitja, prenesejo enako vzorec obnašanja na druge (npr. na vrstnike v vrtcu/šoli).
Ampak to še ne pomeni, da občasna klofuta po riti naredi iz otroka grobijana. Menim, da to velja v primeru, ko je vzorec takega obnašanja stalen.
Otrok se tudi ne zaveda sebe (nekje okrog 2. leta pride do rojstva JAZ-a). Otrok misli, da kar čuti, vidi, hoče on da to hočemo, čutimo in vidimo tudi mi.Zato je morda "kazen" nv tej starosti čisto neprimerna.

Primoza, ko je vaša malčica prekucnila bratca se morda niti ni zavedala da to boli, ker ona ni bila vpletena v to izkušnjo. Zakaj bi bolelo njo? Sicer ne vem koliko je stara ampak v določenih primerih enostavno ni dovolj beseda temveč tudi "sankcija". Namesto klofute pa morda uporabite kakšen močnejši prijem za roko ali zapestje.

Morda še zgodba iz našega življenja.
Ko je bila moja ml. sestrica v bolnici je bil na oddelku sprejet tudi fantek, ki je pri dobrem letu tehtal 6kg, ni hodil, ni govoril...Rešila ga je socialna služba in policija pred pijanimi starši. No, ta deček je bil na oddelku kar dolgo časa. Albin mu je bilo ime. V času bivanja tam se je izkazalo da je mali pravi pobalin, sonček vseh sester. In res je bil neverjeten otrok glede na življenjsko usodo, ki jo je že imel za seboj. Nekega dne pa se pojavi pri njem na obisku njegova mati...In mu prinese neko knjigico, pride sa skesana in obupana. Z malim preživi nekaj časa in ko je odhajala je mali Albin jokal za njo...tega ne bom nikoli pozabila. Otrok je jokal za mamico, ki je nikoli ni imel, ki ga je zlorablja, bil je zapuščen, podhranjen...In je jokal, ko je mamica odhajala...Torej kljub temu, da mami ni bilo mar zanj je otrok vedel katere so mamine roke. Albin ni poznal drugega kot to, kar sta mu starša prizadejala in enako kot ostali je normalno odreagiral na odhod mamice...z jokom...In taka mama kot je bila je zanj najboljša....

Seveda je to skrajni primer. Ni vzgleden. Želela sem le poudariti koliko smo pomembni otrokom. Takšni ali drugačni...
Kaj se je potem zgodilo z njim ne ve. Vem le to, da so mu iskali drug dom.

Pač pazljivo po poti vzgoje. Vsak dan otroku povejte da ga imate radi ter da ste ponosni nanj. Ker pa se ljubimo in imamo radi pa se je logično spletla med nami intimna vez, kjer se tudi prepiramo, sklepamo kompromise in iščemo rešitve. Otrok preizkuša svoje in naše meje. Išče skrajnosti, ker sivega ne pozna. Zato so striktne omejitve v določenih situacijah pomembne. Predvsem kadar gre za njegovo varnost (cesta, vtičnice, voda).

Vse lepo vam želim in gotovo ste naaaajboljši starši ;)

Glede na starost 4 leta je to popolnoma sprejemljiv ukrep, takrat so otroci nagnjeni k eksperimetniranju. Šlo pa se je za udarec po tiri klofute ji še v življenju nisem dal in ji ne bom, ker je glava občutljiva zadeva.
Še za vrtec ima navodilo, da ima v primeru, če jo kdo udari po glavi, da ga lahko ugrizne do krvi (spet nasilje?).

Kompliment vračam.
Tukaj v konzervativnem Kamniku, kjer smo priseljenci je tipična pripomba kake ženske srednjih let: o je pridna ali uboga? Če ji ogovorim je tipa: kakor kdaj, pa saj če človek v življenju prevečkrat uboga, ima same težave. ;)