Samo še poveži, pa ne boš rabila dveh služb oz. bo stanovanje hitreje odplačano .


Hm, to po moje ni problem: vsak otrok se bo sam odločil - ko ne bo več otrok. Ampak če dojenčka krstiš, se ta čisto nič ne odloča. Jaz prav iz tega razloga v tem primeru ne bi podlegla izsiljevanjem - ker jemljem pravico otroku zaradi ene čudne tašče... Lahko bi mu šel krst kasneje na živce (meni gre, da me majo v svojih bukvah za svojo).

Če se moji punci odločita za katerokoli vero, ko bosta odrasli, bom naštudirala obred in jima pomagala, da bo čim lepši in da ne bomo naredili kake kozlarije vmes. Ampak ko se bosta sami za to odločili. Lubi je precej proti veri, pa vendar se tu strinja, pravi, da bi vprašal zakaj in če bi mala (ko bo velika ) rekla, da zato, ker je tako srečna, bi mu to zadoščalo...


Ali ti res verjameš, da bi se pri poroki in krstu končalo? Jaz kljub vsej naivnosti, ki mi jo očitajo, v to močno dvomim... Mislim, da je prav, da se tu sine odloči za svojo družino, pa ne glede na to, kakšne kozle strelja primarna.
Se tudi podpišem pod water lily.
lenck, se strinjam s tvojim postom o krstu - pristati vanj, če ne verjameš vanj je po moje tako kot poročiti se brez ljubezni (če nimaš nekih drugih razlogov, recimo delaš komu uslugo, to je lahko ravnotako prav po moji vesti). Ket ta obred nekaterim nekaj pomeni, ni prav, da ga izničimo s tem, da to delamo, ker se pač tako dela, vsaj po moje ne.
Če pa prideta k pameti, pa seveda jima ne bi naprej metala in se kujala. Bi šli dalje.
Vsak človek se mora enkrat odlepit od staršev in sprejet, da so si svoja življenja sami naredili in so tudi za svojo nesrečo sami krivi - ne pa mi s svojimi njim nesprejemljivimi odločitvami. Ni to lahko, ker se počutiš krivega, ko vidiš, da si nekoga prizadel, vendar je treba naredit konec izsiljevanju s solzami, ker nikoli ne vodi v srečo. Zastrupi cel odnos po moje... POvej mu, da je njegova mama sicer res žalostna, vendar pa on ni zato nič kriv - če ona ne zmore živeti v skladu s SVOJO vero, potem bog ji pomagaj, zato ga pa ima... On pa naj živi v skladu s svojimi prepričanji, pa bodo verjetno vsi bogovi čisto zadovoljni z njim...

mateyka, saj onadva sta se strinjala, da se otrok sam odloči - kot samostojna oseba, ko to bo . Vsaj jaz sem tako razumela...  Se podpišem pod kalbota - ne gre za tisto vodo, ki jo polijejo po otroku, če bi zadevo zbanalizirali do konca... gre za to, da se on postavi za mnenje, ki sta ga skupaj dorekla, ne pa da poklekne pred starši. To je pa vse kaj drugega kot malenkost v zakonu, poglej katerokoli temo tašče... Včasih je treba pogledat malo širše in boljše prej povedat, da pač maminega sinčka ne moreš iskreno ljubit, če se slučajno tako izkaže... J e pošteno, da to tudi on ve...

PS: se mi pa ne zdi nič narobe, če dajo straši krstit otroka, ker jim je pač všeč obred, zaradi tradicije, da ustrežejo partnerju konec koncev ipd... Če se oni tako odločijo, imajo to pravico. Če bi jim to otrok zameril, se bojo že sami z njim zmenili. Za svoje pa ne bi hotela tega tvegat.

Spet neumestno; ronja, jz te berem z enakim veseljem kot berem Varjo Kališnik  

< Sporočilo je popravil TomTaylor -- 13.5.2009 20:25:24 >

_____________________________

Nihče vam ne more dati več, kot vam jaz lahko obljubim.

_____________________________

Pameten človek ne naredi vseh napak sam. Možnost da tudi drugim. (W. Churchill)

izsiljevati otroka zaradi vere je nekaj najbolj nizkotnega kar lahko starš naredi. otrok je še vedno tvoj kljub temu, da ne veruje, da ne hodi k maši, da ne krsti otroka... če vama vera res ne pomeni nič, potem morata vztrajati pri svojem in izpeljati zadevo kot sta jo planirala, s taščo ali brez. verjamem, da si jezna, ampak v najhujšem položaju je trenutno tvoj bodoči mož. razdvojen med mamo in punco. na tvojem mestu bi mu stala ob strani in ga skušala razumeti. kljub temu da bo najverjetneje izbral tebe in vajino malo štručko, bo za njega zelo hudo.


_____________________________

Pameten človek ne naredi vseh napak sam. Možnost da tudi drugim. (W. Churchill)

Oprosti, ampak takšne izjave ne bi smela dati nobena oseba, kaj šele vernik, ki želi krst in cerkveno poroko. Starši se pri krstu zavežejo, da bodo otroka vzgajali v krščanskem duhu in mu tudi dajali zgled. Si kar prav naredila, vendar vedi, da se bo sčasoma sprijaznila s situacijo...

_____________________________

Vsak dogodek je pozitiven iz določene perspektive.
Neli se je to poletje naučila plavat brez rokavčkov...
Rea pa se potopi pod vodo in vstane z nasmeškom...

Se strinjam, ampak žal je največkrat tako, da so ravno tisti najbolj verni najbolj nestrpni. Saj že če pogledamo samo vaške tercialke, je človeku hitro jasno, kam pes taco moli ... zgleda, da  grejo v nedeljo samo zato k spovedi, da lahko nato spet cel naslednji teden delajo "svinjarijo"

Pravi iskreni verniki niso nikoli nestrpni. Imam čast poznat eno tako družino.

sorry, vem da je iz konteksta, ampak, kje si pa našla tale izraz za kristjanko oz. katoličanko? pa se ne bi niti oglasla, če ga ne bi dvakrat uporabla....

Vsakdo kdaj reče kaj, z kar mu je žal. Osebno pa sem vseeno prepričana, da obstaja meja, ki je ne smemo prekoračiti, ali pa se moramo za to vsaj truditi. Besede, ki jih izgovorimo, imajo težo, pomen, energijo, in nikoli jih ne moremo zares izbrisati. In otroku reči, da ni več tvoj otrok, je zame preko meje. Kot na primer osebi, ki jo ljubiš, reči, da jo sovražiš - pa čeprav v prepiru. Ne gre za odpuščanje ali pozabljanje - gre za to, kaj s temi besedami pošlješ v svet. To je vse. Ker besede niso le veter, na katerega pozabimo, čim več ne piha. Četudi skušamo razumeti, v kakšnih okoliščinah so bile izrečene, naš še vedno bolijo. In prav bi bilo, da zato ne pozabimo na te končne meje tudi takrat, ko smo jezni, prizadeti, užaljeni, besni. Ne, res se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Ampak če ti opeče jezik, to boli, tudi, ko je juha že hladna.

Reči, da naj skušam razumeti taščo, je enostavno, vendar pa dvomim, da je kdo, ki ga takala situacija ne bi prizadela, ravno zato, ker smo se do sedaj trudili za dober odnos. Če ne bi bilo tako, bi mi "dol viselo". Prizadene nas tisto, za kar nam ni vseeno, ne tisto, za kar nam ni mar - meni pa je mar, kakšen odnos imam s partnerjevimi starši in kakšnega ima on. Kar pa po drugi strani ne pomeni, da se bom uklanjala samo zato, da bo ona srečna.
Ja, po eni strani jo seveda razumem, da je prizadeta. Vendar pa to še vedno ne pomeni, da se strinjam z njenim načinom in da se mi zdi ok. Ker se mi ne.

Mateyka, glede tvojega vprašanja, ali sva otrok in jaz eno in ali nima tudi oče pravice odločanja in da me dajejo hormoni...
Ne, otrok in jaz nisva eno. Tudi partner in jaz ne. Vendar vseeno brez slabe vesti lahko rečem, da izsiljevanje ni dobro za otroka, tako kot zame ni. Pa če se partner strinja, ali če se ne bi In ne, meni tako izsiljevanje ni malenkost, če bi prišlo med naju. Nikjer nisem napisala, da mislim zdaj pa spakirat (partnerjeve) kufre - napisala pa sem, da če bi on začel podlegati tem foram, ja potem bi verjetno slejkoprej moral spakirati. To nima kaj dosti veze z ljubeznijo... Če sva se o nečem dogovorila, potem pa bi on zavoljo svoje matere, da je ne bi bolelo in da je ne bi fršlok, skušal početi drugače, bi s tem izdal moje zaupanje v najine dogovore in s tem v najino zvezo.

Nisem več tako jezna, ne, seveda sem se pomirila. Me pa zaradi partnerja še vedno boli. Vendar je to njihov odnos. Bo, kakor bo.

_____________________________

Svet je takšen, kakršnega vidiš. In vidiš ga tako, kot ga želiš videti.

osebno mislim da je partner v precej hujši zagati kot ti sama. njemu so starši rekli da ga ne priznajo za svojega in če je kdo lahko pri tej izjavi ranjen je to on. po moje ga starši samo izsiljujejo in se bo zadeva čez nekaj časa pomirila če bosta skupaj vztrajala pri svoji odločitvi. vsaj pri moji izkušnji je bilo tako. res pa je da besede lahko močno prizadenejo in verjetno bodo njegovi starši to prej pozabili kot on ( razen če ni flegmatik). pomembno je da vidva ostaneta skupaj pri odločitvah ki sta jih sprejela in poskušata to razložit na lep način. kako to sprejmejo drugi pa....sčasoma bo že.
jaz svojemu otroku nikoli ne bi rekla da ni več moj otrok in da doma ni zaželjen razen če bi bil do mene fizično nasilen ali mi grozil...


_____________________________

(upam, da ne čisto mimo, ker nisem nič baral, kaj so ti druge napisale)

Bi ti zelela napisat samo svojo izkušnjo: pri nas je bla tud štala ob porki. Na moji strani(no na obeh, ampak na moji je blo bolj v tem stilu kot ti piešeš-da je on čisto zmeden, da ga boli bolečina staršev...bla bla bla in bi jim rad ustregel)

Super pridkan otrok ki se ni dojel, da so njegovi starši(oz naj bi bili) bolj odrasli kot on in naj bi zmogli prenest več kot on , saj imajo več izkušenj, svoje zivljenje itd.

No, ker sme tako zelo hotela usterč, mi je dragi rekel: s tvojo mamo se ne bom poročil! in odpovedal poroko.

Surla od nas vseh. SEm pa le dojela, da mi je več do njega kot staršev insem (čeprav z veliko tezavo) drugič drzala z njim in ne popustila strašem.

A se bosta poročila "samo" civilno, al tud cerkveno je v tem primeru cisto brezpredmetno, ker potem bi bil pa problem v kateri cerkvi, pa katre zbor bo pel, ap kater zupnik pa bla bla bla miljon stvari.

Super si reagirala, super si postavila mejo. zdaj pa počakaj da on predela čustva.... če sta se zmenila in skupaj odločila kot sta se, bo dojel. če se on ni odločil-se bo še moral.

In jasno da sei besna, ker v resnici bi moral bit besen on, da mu njegova dva tako štalo delata, in d aga tako zalita in ponuzujeta....samo in je v tem zosu gor zrasel in se sploh ne zaveda kaj se mi je zgodilo. spet verjame, da je on nekaj narobe naredil.

In če se ne bosta poročila cerkveno, njegova dva sta pa verna-naj se vprašata kako sta ga vzgojila in v kakšni veri... če bi bila res predana kršcasntvu, ja ne bi jiam bilo lahko, ampka bi pustila cloveku svobodo in bi kje na samem, potiho molila...ne pa se šopirila!!!

Kar se pa krsta tiče... otrok se bo v vsakem primeru sam odločil če bo verjel in v kaj(oz koga). Tudi tvoj partner se je, ap čeprav sta ga krstila...tako da je treba očitno še nekaj več, da človek sprejme vero svojih stršev. Ker krst(polvanje z vodo in maziljenje z oljem) je le zunanje znamenje nečesa globljega...če pa je le zunanje, pa pri tem tudi ostane.

No, nama so starši s svojimi burnimi reakcijami pomagali, da sav še bolj iskristalizirala svojo odločitev, jo ozavestila in stala za njo(čeprav so skoraj dobesedno pluvali po naju).


p.s. samo še nekaj glede tašče in izsiljevanja- ne glede na to kako je to patetično, ona dejansko trpi ob tem(sicer zaradi nečesa čisto drugega), in je že samo stem dovolj boga. tkoda če jo pustiš "samo s tem trplejnjem" in se zraven obnašaš kot da nič ni blo(nisi uzaljena) - bo čist dovolj velika kazen.

hehe, ampak pri dojenčku ne more biti drugače kot samo zunanje...

neverjetno kako pa nekateri starši vedno najdejo nekaj, kar jim ni prav: oba sta verna, poročila sta se cerkveno, pa še vedno ni bilo prav? Sem mislila, da je to najboljše, kar si lahko želijo (če so pač verni)...

In kaj bi naredli v takšnem primeru?
Kalbo, tebe kr vidim

Kako sta lahko babici prišli do otroka in ga na skrivaj odnesli? Tega ne razumem...  In kakšen je smisel v krščenju otroka, če staršem vera pomeni premalo, da bi ga sami dali krstiti?

Ne vem, kakšen je smisel, jaz tega ne delam . Je pa tudi mene babica ukradla in nesla h krstu. Še tega ne vem, kdo je moja botra.

Živeli so skupaj in je babica izkoristila  prvo priliko, ko je bila sama s sestrično. Z župnikom pa se je že prej dogovorila.

Tukaj ni kaj za razumet. Ljudje so drugače takrat razmišljali kot danes. Po prebranem vidim, da  nekateri tudi še danes .

Ma men so face te prestrašene babice, ko vzamejo vse skupaj smrtno resno, tako kot od žaži babica

Joj punce poslušte tole.
Moj dedi je bil "na poziciji" in temu primerno je bil komunist (ah ja...). Pa je bil drugače veren, ampak pač... takšni časi so bili. Babica pa nikoli ni bila verna ampak je samo zaradi nasprotovanja njemu odnesla mojega očeta h krstu - seveda je ostal brez službe. Jop, celo življenje je bila žleht tastara, ni kaj :))

Včasih nekatera mnenja dosti pomenijo, družinska pa največ.
To kar sta se odločila vidva drži, vse ostalo so tuja mnenja in predvidevanja.
Vere gor ali dol, rase, barve kože...
Če imaš nekoga rad, gledaš s srcem in poslušaš srce...