Po 6-ih letih imam vsega uradnega v zvezi s hiperaktivnostjo do vrha glave in resno razmišljam o tem, da bi vse skupaj nekam poslala in prešaltala na popolnoma naturlich varianto.

Janu so hiperaktivnost potrdili v 1. razredu OŠ in takrat se je vse ostalo tudi začelo: šolske psihologinje, socialne delavke, specialne pedagoginje, dopolnilni pouk, ločene učne ure, pedopsihiatrinje, tableti (Ritalin, namen zamenjave s Concerto), napotnica za slikanje EEG, nato sum in kasneje potrditev na disleksijo in še kaj bi se dalo našteti. Ej, do vrha glave imam tega (pa da ne boste mislili - Jan tudi).

Drugače je fizično in psihično normalen (če se smem tako izraziti): na IQ testih je dosegel nadpovprečne rezultate in nima nobene telesne hibe. Hodi v redno OŠ in na vseh ostalih področjih življenja, ki jih imajo skoraj 12-letniki, normalno funkcionira. Skratka - tipičen otrok na pragu najstništva, samo s to razliko, da nekoliko meša črke, da ima slab kratkoročen spomin (zato pa toliko bolj izrazitega dolgoročnega) in da ima ekstremno čustvovanje (pozitivno in negativno). Morda hecno, ampak črke pomešam tudi jaz, če nisem skoncentrirana, tudi moj kratkoročni spomin ni ravno za zgled, če sem neprespana oz. če me kaj drugega, kar se mi zdi bolj pomembno, zmoti in tudi moja čustvovanja so "ekstremna" - ko pošizim, je bolje, da se mi vse in vsi umakne/jo s poti, ampak ko sem pa dobre volje, da bi pa svet objela (ponavadi raje dam za rundo, no).

In bolj, ko razmišljam, bolj se mi zdi, da so vsa tale uradna ožigosanja (al' kako naj jim rečem) samo kaplja v morje. Obiski pri psihologinji so fajn zadeva, ampak načeloma mu pa ne pove nič takega, kar mu ne bi mogla tudi jaz sama (in najbrž tudi mu). Gospa ima uradno izobrazbo, jaz pa življenjske izkušnje. S socialno delavko se ne bom primerjala, ker najbrž vem več od nje. Dopolnilni pouk je tudi fajn, ampak glede na to, da sem dovolj doma, se lahko tudi jaz z njim vred usedem h knjigam (saj OŠ sem naredila, porkaduš, menda bom pa ja nekaj spackala skupaj). Ločene ure pouka so po eni strani plus, saj se specialna pedagoginja posveča izključno njemu, po drugi strani so pa minus, saj je zaradi njih ožigosan s strani sošolcev (kako pa to vpliva na psiho 12-letnika, pa menda vemo). Tableti so brezvezni - začeli smo na predlog šole, efekta pa nobenega, če mene vprašate. Zame je Jan isti.

Skratka - v vsem skupaj ne vidim nič takega, česar ne bi mogli narediti brez vsega tega. Saj imam čas za Jana - namesto vseh takih in drugačnih strokovnjakov se lahko z njim ukvarjam jaz. Nima veze, koliko mojega časa in živcev bi za to šlo - saj je moj sin. Vse skupaj samo jemlje čas (obiski pri enem in drugem dohtarju, pa izostanki od pouka zaradi tega, pa podaljšano ono in ovo, pa kaj jaz vem, kaj še vse) - too much je vsega. Tableti menda niso zakonsko obvezni, a ne? Jaz naj bi bila tista, ki odločam, katere medikamente bo pogoltnil moj mladoletnik in v kolikor s tem ne ogrožam njegovega zdravja in/ali življenja, je vse OK. Če ne dobi Ritalina, od katerega itak ni nobenega efekta, mu torej naredim še uslugo. Pedopsihiatrinja je pa tudi prav prijazna ženska, ampak čisto nič koristna.

A je kje kaj, kar bi mi prepovedovalo, da vse skupaj pošljem nekam in se s sinom ukvarjam sama?

Tole je pa čist predoglo, da bi šla brat. Sori, k žvim.

Ne, to je svobodna odločitev. Sam ne potem jamrat čez par let, da si naredila napako.Ker po moji logiki niso zastonj študirali kar delajo. In nekdo, ki ni niti malo študiral npr. soc. dela ali druge smeri. se ne more z njimi primerjat, po znanju,delu, izkušnjah. Zavedaj se, da ti najbolje poznaš svojega otroka, usmerja te pa lahko (in otroka) samo nekdo, ki ima dolgoletne izkušnje. Saj veš  kako gre pregovor: po toči zvoniti je prepozno....

glej, pa če boš zamerila ali ne.....sori, ampak jaz tebe tukaj ne vidim kot ene osebe, ki bi bila sposobna prevzeti tole na svoja ramena.
pa ne zato, ker bi bila neumna, pač pa zato, ker za tako ukvajanje z nekom, ti nimaš zica.

tu je treba presedet in presedet s tem otrokom, se mu v nulo posvetit....brez, da vmes misliš na tisoč drugih stvari.....da greš vmes na čik pa na kofe....

in take te jaz enostavno ne vidim, četudi vzamem kot zares samo pol tega, kakšen vtis daješ tukaj gori.

verjamem, da si fajn oseba, vendar ne dovolj zagreta in vztrajna, da bi lahko na dolgi rok bila uspešna pri tako zahtevni nalogi.

prepusti to strokovnjakom, ti pa imaš še zmeraj dovolj časa (?) da se sinu maksimalno posvetiš po končani službi in ko se naspiš. pa še tamalega moraš vzeti v zakup....pa v koncu koncev tebe in kamikazo....

_____________________________

...vox populi...

Nič ne zamerim - saj nimam kaj. Saj sem samo za mnenje vprašala.

O tem pa razmišljam zato, ker ne vidim efekta. Res ga ne. Nekaj me kljuva, da bi bilo vseeno bolje, da se kot mama 100%-no (takorekoč) ukvarjam s sinom, kakor pa, da se ga preklada od ene osebe do druge, od enega medikamenta do drugega in tako dalje - ubogo dete je še bolj zmedeno. Pa vsak mu tumpa nekaj po svoje, v skladu s svojo stroko in prepričanjem, pa vsakdo trdi nekaj po svoje, da na koncu že Jana samega prepričajo, da nečesa ni sposoben in podobno. Ma kaj ni sposoben, če je pa nadpovprečno inteligenten? A si predstavljate, kako je otroku, ko mu v šoli dajo prilagojen test, pri katerem ne more dobiti ocene, višje od 3, ampak zna pa za 5? In podobnih situacij je spet malo morje.

Strokovno nisem usposobljena, res je, ampak f*ck, no, sem pa še vedno mama, ki svojega otroka pozna. Zdaj samo ne vem, a je to dovolj dobro izhodišče za odločitev ali ne.

Ne.

Ja, no, OK, pa ne , ampak čemu pa vztrajati, če ni efekta?

prav imaš (odgovor na vprašanje v naslovu teme). jaz sem in še vedno trdim, da hiperaktivnost ni bolezen ampak priučeno vedenje/reakcija. ponavadi priučena od najožjih družiskih članov. zato citiram tale košček, ki si ga napisala. od tukaj ekstremi v njegovem vedenju imo. pa ne mislim nič sikat ali kaj podobnega, samo debatiramo, ok?

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ti kar sikaj - kakšna bi pa bila RR brez sikanja?

Ja, pa zame hiperaktivnost tudi ni bolezen, saj je Jan zdrav, porkaduš. Zdravega otroka filat s tableti samo zato, da ne moti šolskega sistema - ma ajde, a je potem moj otrok šašav al' je sistem?

Ocene? Očitno bo letos dober.

mene pa samo nekaj zanima: a so v socializmu obstajali hiperaktivni otroci

_____________________________

...vox populi...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Neee, niso, pa v komunizmu tudi ne.

Pa smo vsi živi in zdravi, pa nič kaj pretirano nam ne manjka (vsaj življensko pomembnega).

so, so... pa tudi disleksiki, samo so bli neprilagojeni, tečni, neumni, zabiti... ne pa bolni in bogi. se spomnim sošolca iz oš, ki je disleksik, ko bi ti vedela s čim so ga vse obkladali v šoli (učitelji) (pa to ni blo več v socializmu). človek je delu oš 10 let  (pa je nadpovprečno inteligenten, mislm da celo v MENSI).


_____________________________

Accept certain inalienable truths: prices will rise, politicians will
philander, you too will get old. And when you do you’ll fantasize
that when you were young prices were reasonable, politicians were
noble and children respected their elders.

Verjela ali ne, tudi sama sem si ob branju Kerensinega posta postavljala podobno vprašanje - ko sem bila jaz otrok, tega pojma (hiperaktivnost) namreč ni nihče poznal, niti ni bilo posebnega "tretmaja" za bolj moteče učence.

Če je za oba s sinom prenaporno, potem je treba nekaj ukrenit. Vi boste izgubili živce, posledično tudi otrok in nastalo ne bo nič pametnega.
Če ste se odločili za tablete, pa ne delujejo-zakaj ne menjate tablet? Po drugi strani pa, če se vam in otroku zdi, da lahko brez tablet v mejah normale funkcionira v šoli, zakaj bi potem nadaljevali s tem?
Glede tega da bi sami delali z otrokom-ne poznam vas osebno, niti s tega foruma ker ga ne berem tolk pogosto, zato nimam pojma kakšen človek ste in koliko potrpljenja imate. Zavedajte pa se, da samo pripravljenost delati z otrokom s posebnimi vzgojno izobraževalnimi potrebami, ni dovolj. Je treba imeti tudi nekaj strokovnega znanja, izkušenj, strategij, predvsem pa ogromno ogromno potrpežljivosti. Si res lahko vsak dan vzamete čas? Ste pripravljeni eno stvar ponavljati več tednov, znova in znova in znova? Ste prepričani, da v tem času niti enkrat ne boste ob otroku izgubili potrpljenja, se vdali? Obvladate ustrezne strategije dela, ki jih potrebuje otrok z adhd in disleksijo? Malo premislite. Vem, da ste pripravljeni za svojega otroka narediti vse, pa vendar. Kot je bilo omenjeno-tista specialna pedagoginja nima diplome kar tako. Nekaj dejansko ve o tem, pozna strategije, zna delati sistematično, njeno delo je usmerjeno k točno določenemu cilju. Prav tako socialni pedagog in psiholog. Pa vem, da je lahko kdaj preveč vsega, pa sošolci ne razumejo, pa....ne vem kaj še vse. Ampak le ob ustrezni obravnavi bo otrok napredoval. Če ste mu sami sposobni nuditi tako obravnavo, v redu.
Ampak ne vsega takoj prekinit-povežite se s teamom vašega otroka-mislim res tesno povežite-s pedagogi, psihologom. Povejte kaj vam gre po glavi-otrok je utrujen, vi tudi. Vprašajte za kak nasvet, kako delati doma, če lahko kako pomagate, kaj bi lahko ukrenili. Mislim da se ne bodo upirali sodelovanju z vami.

OK, pošteno... nekaj takorekoč utečenega skenslati čez noč... ja... posvet, seveda, ampak čemu pa alternativa uradnemu zdravljenju, če pa... po mojem mnenju zdravljenja sploh ne potrebuje, ker je zdrav?

od ene znanke punčko so v 1. razredu učteljice označle za hiperaktivno. da je nemogoča, preživahna, da moti drge, da se na da tko delat. deklič je res bil zelo živahen, tu ni kej...in so že skor prepričale mamo, da more k psihologom, psihiatrom in ne vem kam še vozit. dvakrat jo je celo peljala. potem pa je ravnatelj te šole, ki je deklici dedek, malo vzrojil. najprej nad mamo, če ne zna s svojo glavo nič mislit, pol še pa učiteljici, da jima bo dal on psihiatra da na njegovi šoli se ne bo otrok pošiljalo k psihiatrom in da hiperaktivnost my ass...da po njegovem je to samo produkt te družbe, ker se učiteljem ne da ukvarjat z otroci, ki mal štrlijo iz povprečja in zahtevajo malo več. in da kar se njega tiče, če učitelj ne zna porihtat in dodatno zaposlit takega otroka, ga zmotivirat, si naj drugo službo išče. in pol jih je še vprašal, če bosta zmogli in ni blo nobenih problemov več, se je kr dalo. in zdej je stara 12 let, brihtna, normalna punca, še zmeri malj bolj živa sicer . bi jo pa lohk takrat ožigosali in zasrali z onimi vsemi strokovnjaki in prilagojenim programom...ma men je vse to bedarija.
in ja, čud res, da včas ni blo hiperaktivnih otrok

kerensa, jaz bi rekla, da si tale post sprintaj, tega poudarjenega pa se napamet nauči.

_____________________________

...vox populi...

Ja, no, SO bili, ampak nihče ni rekel, da so hiperativni in še kaj, ampak so bili preprosto nevzgojeni mulci . Ej, imam pa rajši takšnega, kot pa vse tole, s čimer se brez efekta ukvarjamo.


Ja, čas definitivno imam vsak dan. Moje potrpljenje ni ravno vzor čemurkoli, ampak če ga za svojega otroka ne bom imela - ja za koga ga pa potem bom? Prepričana sem, da bi nemalokrat pošizila vmes, ampak vse skupaj še vedno smatram tudi kot dobro "terapijo" zase - me bo pa moj otrok naučil potrpežljivosti, če me že nihče drug ne more. Dve muhi na en mah, torej. Vdala? Jaz? Ne, to pa ne. Tega pa ni na repertoarju mojega karakterja. Če se za nekaj odločim (kar sicer traja, da se, ampak ko se, pa ne spustim), potem to drži.


Točno o tem govorim, ja. Pa saj nas je, po današnji logiki, na RR polovica hiperaktivnih, a sem prepričana, da nobena od nas niti škatlice Ritalina ni videla, kaj šele, da bi kakšen tablet pogoltnila. Samo fotr nas je s palico čez rit, da smo se umirili in mama nas je poslala za pol ure stat bose na fižol, pa je bil problem rešen. OK, ne trdim, da bi pa zdaj jaz to počela pri svojemu sinu, ampak hočem povedati, da smatram, da je prvotna vzgoja, šele potem medicina.

mislim, da lahko zahtevaš, da mu dajo test z zahtevnostjo za 5. Moraš pa seveda tako dobro poznati otroka, da veš, da mu to ne bo prevelika obremenitev
kar se tablet tiče, se ne bi mogla bolj strinjat s tabo ... sicer nimam veliko izkušenj s hiperaktivnimi otroki, ampak se mi zdi, da so pri veliko od teh otrok "diagnozo" postavili samo zato, ker je malo več dela z njimi, pa se jim ne da (oziroma imajo vedno manj časa za to) ukvarjati z njimi, pa mogoče potrebujejo malo več pozornosti. če ne vidiš efekta, bi se jaz pogovorila z zdravnikom, ki mu tablete napiše, pa bi poskusila brez. po mojem je zelo malo otrok (med temi, ki jih "filajo/mo" s tableti za hiperaktivnost), ki te tablete dejansko potrebujejo ... velika večina (spet samo moje mnenje) pa je za bolj nemoten potek pouka, kar pa se mi ne zdi lih smiselno.
bi se pa jaz na tvojem mestu vprašala, če je za obremenjevat otroka z nekimi spremembami, ki lahko vplivajo na njegovo učenje, koncentracijo ... pred koncem šolskega leta. da ne bo to preveč vplivalo nanj ravno sedaj, ko je ogromno enih kontrolnih nalog pa zaključevanje ocen ... jaz bi najbrž počakala do počitnic, potem bi pa vsekakor poskusila brez tablet ... pa vztrajala bi, da mali tudi med počitnicami kaj prebere
ure s specialno pedagoginjo bi pa jaz obdržala, ker so super zadeva. Res, da včasih drugi otroci otroka, ki ima te specialne ure, mal postrani pogledajo, se pa zelo hitro navadijo in načeloma ni težav. včasih so celo malo zavistni, ker bi oni tud še vedno lahko z njim doma se učiš, nisi pa obremenjena samo s tem in lahko preživiš svoj čas z njim tudi lepše

pa vse lepo


_____________________________

Ni nam dolgčas :)

Saj to so rekli, ja - "da bo lahko nemoteno sodeloval in ne motil ostalih". E, čakaj, pa koliko od nas, odraslih, je takih, ki bi bili sposobni 8 let, po 10 mesecev na leto, po 6 ur na dan (ali vsaj pol od tega) sedeti pri miru, kakor kip, in ne samo poslušati, temveč sodelovati pri nečem, kar nas niti najmanj ne zanima? Ja, seveda mi je jasno, da OŠ pač mora narediti (in to sem tudi njemu dopovedala - se mi zdi), ampak ej - it's not easy. Nobene individualnosti, nobene prilagodljivosti (razen v primeru izrednih ur, ki imajo pa spet svoje minuse, tako, da ne veš veš, kaj je boljše in kaj slabše), učitelji se tresejo za svoje šihte (zdaj pa sploh), birokracije imajo en kup (Gina bi znala več o tem povedati, I guess) in ta jim vzame ves čas, ki naj bi ga posvetili učencem... A zato, ker je sistem tak, da se učitelji ne morejo dostojno ukvarjati z učenci, naj pa moj sin žre tablete, da bo lahko tiho in pri miru? E, japajade, menda res. Pa saj je otrok, krščenduš! Naj blebeta, naj skače naokrog, naj teži - a bo potem čez 15 let na šihtu to počel?

Jaz se strinjam z rijo. V šoli so zaposleni tam prav zato, da mu pomagajo. Ali imaš ti dovolj energije in potrpljenja, da bi z njim sedela, ne vem. Jaz osebno ga zihr nimam in bi bila vesela pomoči. Da je brez efekta ne verjamem, moraš pa vedet, da najbrž pač ni šolski tip človeka in itak najbrž ne bi ustrezal temu stereotipu. Predvidevam da gre za eno ali eno in pol oceno razlike v znanju. A je to vredno ali ne, ne vem. Če gre za razliko med zdelati ali ne zdelati razred, bi jaz pomoč pustila.

Tablet jaz svojemu otroku, glede na izkušnje s šolskimi otroki ne bi dajala, razen če bi opazila res veliko razliko in ne bi vplivale sicer na njegovo vedenje (beri ne bi izgubil na nek način svoje osebnosti)

Tega v bistvu ne bi smeli delati. Vsak test bi načeloma moral biti napisan za vse nivoje, se pravi lahko dobiš tako 5, kot karkoli drugega zanj. Druga reč je, da oni lahko pišejo nekaj, česar recimo v slabšem nivoju niso tako zelo utrjevali, ker so se z bazičnimi rečmi ukvarjali. Ampak dat pisat test, kjer je najvišja možna ocena 3, je pa sporno. Vprašaj na ministrstvo, kako je s tem.



Tole se v zrak brcnila. Tako hiperaktivnost kot disleksija, disgrafija sta motnji v možganih, ki se jih tudi vidi na raznih skeniranjih in podobnem, da o tem da recimo disleksijo pa disgrafijo težko zamešaš že po kliničnih znakih, sploh ne govorimo.
Druga reč je, da je ta stvar v veliki meri dedna. Zato vedenja spominjajo na vedenje staršev recimo.
Tretja stvar je, da prihaja dostikrat do napačnih diagnoz s strani prisologov in drugih strokovnih delavcev. Pa še marsikateri starš kar samovoljno označi otroka za hihperaktivnega, četudi ni. Nekateri otroci niso hiperaktivni, ampak so razvajeni, ali kaj podobnega. Doživela sem na šolskih otrocih že take napačne diagnoze. Tudi iz tega razloga resnično prave hiperaktivce postavljajo v zelo neprijeten položaj, ko jih obtožijo za nekoga, ki si komot pomaga, pa si v resnici ne morejo. To je isto kot recimo odrasle hude alergike včasih označujejo za nekoga, ki bi si lahko pomagal, pa si noče, ker se ne potrudi dovolj. Pri motnjah delovanja telesa,  razmišljanja in delovanja"tvojega tkiva" in drugih vitalnih nezavednih delovanj telesa človek nima vpliva.



Seveda so obstajali, pa dislektiki tudi. Tedaj so jim rekli legasteniki in veljalo je prepričanje, da bodo že enkrat lažje brali, če se bodo dovolj potrudili.  Bulšit. Traparija. Danes vemo, da temu ni tako. In ti otroci so imeli precej dolgotrajne psihične posledice daleč v odraslo dobo, če ne do smrti, ker jih ni nihče razumel, pa celo če so bili še tako nadpovprečno inteligentni, so jih označili za butle. Saj ne vem, če je danes kaj dosti drugače. Vsaj ukvarja se stroka z njimi, malo jim prilagodijo razmere, pogoje dela, malo se učijo z njimi, po drugi strnai pa jih izpostavijo enakemu videnju ljudi, ki vsesplošno trdijo, da so samo leni, neumni, da je to pridobljeno od doma... Posledično še kaj resnično navlečejo nase, saj če ti nekdo non stop pripoveduje, da si malo čuden, hočeš nočeš to postaneš še malo bolj.... družba nikdar , ampak nikdar v zgodovini ni, niti najbrž ne bo sprejmeala ničesar, kar ne sovpada v povprečje.
Ma ni fajn niti danes tem otrokom. Žal.

ma ne vem no, jst vem da tud nebi dovolila da se mi kao zaradi hiperaktivnosti obravnava otroka, ker mi je to kr neki....je pa res tud to, da učitelji ne marajo takih, k štrlijo iz povprečja, najraj majo une, k so nekje na sredini, ne prepametni, ne preveč butasti, ne preveč živi, ker je s takimi najmanj dela...vse ostalo je pa treba dodatn trud in otroka k je bolj živahen, je pač treba znat dodatno zaposlit, motivirat, da bo sodeloval, se pač ekstra ukvarjati., sam zakaj bi se ekstra ukvarjali, ko pa niso ekstra plačani za to, najboljš proglasit otroka z neko novodobno diagnozo, pa nej se pol drugi ubadajo z njim. mah...

sam zdej ko ste pa že v obravnavi, pa ne vem, a veš da jst bi tud verjetno skenslala vse skp, no jst sploh nebi pristala na to, sploh pa da se mi otroka s tabletami šopa, zato ker je kao neobvladljiv itd. sej ne rečem da je zdej treba v rokavicah delat, tud starš more bit realen, da ma pač mal bolj problematičnega, divjega otroka in je treba mal več truda vložit, sam za posebno obravnavo, pa prilagojen program in teste pa to ni to otroka za celo življenje zaznamuje...