Roberta, kako pa bi reagirala, če bi šlo recimo za soseda na igrišču, ki bi se non stop fizično loteval tvojega otroka, ki se mu ne moreš izognit, ga ne moreš zignorirat, se ne družit z njim, niti tvojemu otroku prepovedat druženja, moraš nekako rešit problem, plus da upoštevaš dejstvo, da ne boš neprestani kontrolor tvojemu recimo 5,6,7,8 -letnemu otroku, bo valjda kdaj tudi sam na dvorišču, ne bo tvoj zapornik... kako? On mora znat tudi sam rešit reči. Kako?

Jah, saj, roberta,če bi hodili na obiske k njim, potem bi že zdavnaj nehali, pa hodimo k njihovi sosedi, kjer se zbirajo vsi lokalni otroci in ta gospa je čudovita, mi je kot tretja babica, moja hči jo obožuje in ona njo. In kot sem že napisala, so se zadeve, odkar se je naša punca postavila zase, umirile. Preprosto ni več podrejena ampak enakovreden partner in je sedaj mir. Z možem sva razmišljala tudi v tej smeri, da bi prekinili stike, ampak se nama na dolgi rok to ni zdelo smiselno, ker problema ne bi rešila.

hm... postaja bolj zapleteno... morda najprej vprašanje, pa se tvoj otrok hoče družiti s tem otrokom, če ga ta non stop fizično maltretira? zgolj sprašujem, ker vsaj običajno otroci od nasilnežov hodijo stran, ne pa k njim (razen če je to edini otrok s katerim se lahko druži preko dneva, potem je možno, da ima raje kak ugriz več, da je le v otrokški družbi). 

ampak ja, če je sosed in se mu tako res ne da izognit in ja, ga ne moreš kontrolirat nonstop... potem pa je kar zoprno to. jaz bi mojega otroka spodbujala k temu, da si najde kakega drugega prijatelja za igrat na vsakodnevni bazi. k sosedom ga samega gotovo ne bi puščala na obiske, če bi pa ta fant prišel k nam, bi se pogovorila in dogovorila z njim o nekih zadevah, npr. kakšno vedenje se pri naši hiši pričakuje in kakšne so posledice, če se tega ne upošteva (da na primer ne sme več priti k nam en teden)...

ne vem no. saj ne pravim, da se otrok ne sme branit. branit ja, ampak ne pa bil nasilen nazaj. pa gremo k primeru, ki ni nemogoč. recimo, da gre za fanta, ki se ne umiri po tem, ko mu "pokažemo svoje". ampak gre po principu stopnjevanja naprej. recimo, da je tako: en fant udari našega fanta po nosu. pa rečemo: ja, kaj še čakaš, pokaži mu in ga daj nazaj. naslednjič bo ta prvi fant našega fanta močno brcnil v trebuh, pa bomo rekli: fant, postavi se zase in ga brcni nazaj! pa bo tretjič in bo prvi fant našega fanta s kolom po glavi, pa bomo rekli: ne bodi no reva, vzemi kol in ga daj nazaj. pa recimo, da naš fant zgreši vrh glave prvega fanta in ga s kolom v uč zadane... kaj bomo potem?! bomo rekli: naš se je samo branil? in brani se lahko tako kot se je on prvi spravil nanj? hm... slaba tolažba. ker je otrok izgubil oko. da ne govorim o tem, kako se bo naš otrok počutil, ko bo videl, kaj je naredil drugemu otroku s tem, ko je bil nasilen do njega, ko bi vendar lahko izbral drugo pot, če bi mu jo kdo pokazal. da ne govorim o tem, da bosta mogoče soseda celo življenje in ga bo ta uč spremljal celo življenje...

meni to enostavno ni prav. vem, da šibkejši nastradajo. vem, da so deležni tudi zasmehovanja, da so reve. vem, da niso ta najbolj "kul", pa da tudi dobijo ugriz ali dva več... ampak še vseeno mislim, da bo tak otrok zrasel v bolj strpega človeka, ki bo znal začutit stisko drugega in bo prej ponudil pomoč potrebnemu kot pa tisti, ki se že od dojenčka naprej uči, da se mora postavit zase, pa čeprav to pomeni, da mora izkazati svojo (pre)moč z nasiljem. postavit zase, zame pomeni to, da otrok ve, kaj je prav in kaj ni prav. in da v skladu s tem ravna, pa četudi to pomeni, da ga drugi (običajno le nasilneži) zmerjajo z revo. bo pa prijatelj z ostalimi revami. še bolje... ker se mu ne bo treba bati in mu ne bo treba udarjati "prijateljev".

tako je pač moje mnenje. mogoče me bo kdaj to teplo in bom rekla drugače, ampak zdaj ne morem.

Saj veš, roberta, da malo pretiravaš, a ne. V večini primerov ne gre za to, da bi kdo koga s kolom po buči, pravzaprav skoraj nikdar ne gre za to. IN strinjam se, da preveč samozavesti ravno tako škodi, kot premalo, pa da preveč potrpežljivosti ravno tako škodi kot nič potrpežljivosti. Zato menim, da je najboljša srednja varianta. Zato ves čas trdim,d a je najprej treba poskusit drugače, ne s pretepanjem - ne zagovarjam ga, menim, da se da cilj drugače doseči v mnogih variantah. Šele ko izprazniš druge možnosti, da bi prišel do cilja, se lahko poslužiš tega, da koga nazaj mahneš. Prej pa ne.
In otroci se tepejo. Tako pač je. Naš ima eno punčko v skupini ki grize in tepe in ščipa. Ne more iti proč od nje - v istem malem prostoru sta cel dan cele dni, tedne, mesece. Te stvari se dogajajo. Naš ta mali sicer striktno pove vzgojiteljici, ko je pa dva dni zapored čist cel poščipan domov hodil, je šel pa mož v vrtec posebej to povedat. Zdaj je mir. Brez pretepanja. Vprašanje pa koliko časa bo to zaleglo. Otrok mora toliko odrast, da bo ugotovil,d a se da povedat tudi z besedo, da ščipanje in grizenje nista prava načina.

seveda vem, da sem pretiravala s samim primerom. hotla sem bit sam nazorna, kar lahko pripelje nasilje. in kot sem že rekla, verjetno je lahko meni "pametovat", ko (še) nisem v tej situaciji. razumem pa, kok je to zoprno, če se to dogaja tvojemu otroku in bi samo rad, da se neha... verjetno takrat res uporabiš vse pristope, dokler en ne uspe...

Ja in kaj, a zdaj naj bi se torej kar vsi, ki so to povedali, zmišljevali ali kako?

 Zakaj jo pa napadaš? In kdo so oni, da so zdaj nekaj več vredni. In da zagovarjajo udarjanje nazaj? S kakšnimi utemeljitvami, v katerih primerih...?

_____________________________

Vsak dogodek je pozitiven iz določene perspektive.
Neli se je to poletje naučila plavat brez rokavčkov...
Rea pa se potopi pod vodo in vstane z nasmeškom...

Se podpišem!

Ko ga je kdo udaril, sem takoj pristopila in povedala, da to se pa ne dela, torej sem okarala tistega fantka/punčko, tudi kot vzgled svojemu otroku da tega vedenja ne maram pri nobenemu in ne samo pri njemu. Pa ponavadi ni bilo potrebno še kdaj narediti, ker so se otroci potem igrali naprej v miru.

Nisem zato, da se udari nazaj! Če te nekdo udari in ti udariš nazaj oz. kot starš to spodbujaš, daješ narobne signale otroku, tepenje v bistvu dovoljuješ. A ne razlagate drugače, da se tepsti pa ni lepo. Če Aneju kdo npr. vzame igrače ali mu nagaja pri igri, mu povem, da naj otroku kaj reče, naj bo hud, ampak udarit ne sme. In se res ponavadi potem pištoli in jezi, in nekaj maha z rokami (kot jaz ko sme huda), ampak udari pa ne.




_____________________________

Ponosna mamica Aneju in Jakobu.
--------
Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.
(T. Pavček)

Sicer je naš star šele dve leti in ga vzgajamo v kulturnem duhu ( prijaznost,....),ampak ne vem,kako bi ga vzgajala naprej,če bi mi hodil iz vrtca oz. šole pretepen.Verjetno v primeru,ki sem se zgoraj pod njega podpisala,ker še nimam te izkušnje in upam,da jih bo čimmanj...
Lp

Če ga nekdo udari, ga vsekakor naj udari nazaj, ker ne bom dovolila, da bi bil pretepač niti da bi bil pretepen.
Je bilo obdobje v vrtcu, ko je hodil pogrižen domov (verjamem da to ni isto in sem to smatrala kot obrambo) pa mu nisem nikoli rekla, da mora ugrizti nazaj. Šla sem do vzgojiteljice in jo prosila, naj obvesti starše tega otroka, da ostali starši kažemo nezadovoljstvo, saj menim, da se vzgoja odraža skozi otrokovo početje.

_____________________________

So what....

moja deklica je stara trenutno leto in pol. takega primera še nismo imeli da bi jo kdo udaril.
vem pa, da ko se bo to prvič zgodilo bom rekla: udari nazaj bolj kot je on tebe. ne pusti da si žrtev drugih.

Pa kje je moj človek tweed, ve kdo?

Se opravičujem za offtopic, brez zamere.

Definitivno mu moraš rečt, da naj pršvasa nazaj. Prvi pa ne sme udart. Men so vedno govoril, to je grdo, to se ne sme, jest sm bil pa tepen v vrtcu in kasneje v šoli. Pol mi je pa stric rekel....a tale te tepe...užgi nazaj, kokr moreš in sem enkrat res. Od šoka se mu je skor zvrtelo, pustil me je pa pri miru potem.