ker mam glih čas ob kofetu

miska, a se ti ne zdi, da v ueber pretiravaš? kaj pa pravi tvoj na tako nezaupanje  a on tebe tudi tak gnjavi po treh piskih

sorry, ampak če bi meni to moj konstantno delal, bi mu na koncu iz inata ne dvignila telefona

_____________________________

...vox populi...

nisem mislila totalno resno....samo hotla sem ponazorit, da v vsakem momentu hocem vedet kje so otroci.
pa tudi on nmene veckrat na dan poklice ce je vse ok z nami...in nmam nic proti temu....
sloh pa ga klicem zato, ker ko grejo, grejo vedno z avtom. in ga poklicem v casu, ko bi morali biti ze na cilju. da vem da so varno prispeli.
najbolj pa zato, ker je moj mali asmatik in ima pogoste hude astmaticne napade....ne vem....v tem ne vidim nic slabega, ce smo na vezi.

sem že mislila, da si totalni kontrol frik

saj smo mi tudi na vezi.....

_____________________________

...vox populi...

pa, a ti mene lovis po forumih???? HEC!
daj napisi kako se imenuje un papir za tisk na majico prosim, ce ves...

pa se ti to ne zdi utrujajoče zate in za otroke

kaj pa boš, ko bodo sami pohajkovali  in recimo "ne bodo slišali" telefona

_____________________________

...vox populi...

eh, to pa ziher ne....samo mi pač določene stvari padejo v uč

ej, za  papir pa nima pojma....  že dolgo nisem več v tem poslu

_____________________________

...vox populi...

ne vem,...raj se ne razmisljam otem, ko bodo vsi nabriti bluzili okoli....pa saj prevec ne pretiravam.
ni utrujajoce ce poklicem 3x, kadar jih vec ur ni...

....ker mene daje malo panika, kaj bo, ko bo otrok toliko velik

jaz se vedno zezam.....da si bom nabavila avtodom, pa bom parkirala pred kak diskač  in gledala tačas televizijo ali bluzila na RR

_____________________________

...vox populi...

eh...pa saj bomo imeli takrat ze vsi čipe pod kozo...pa bom sam na net alpa fon pogledala lockacijo kje se nahajajo ter delovanje zivljenjskih znakov...pa po mojem da bo tudi alkotest vkljucen

upam samo....da bom uspela tehniki slediti

_____________________________

...vox populi...

miska, samo kot nekdo s tako izkušnjo (starimi starši, ki so takole zaskrbljeni) ti povem, da JE izredno utrujajoče, ker taki starši niti svojih odraslih otrok in celo odraslih vnukov ne znajo izpustiti iz kontrole ("pokliči, ko prispeš" "joj, toliko ur ste hodili" "me je že skrbelo" "kje ste, da vas še ni")... tako da raje delaj na tem, da sprejemaš, da kdaj gredo, zdaj z očkom, potem pa sami, in jim ne visi na tilniku. veliko lepše jim bo, in tudi ti boš srenejša, kot te bodo sami od sebe poklicali, ne pa, da jim boš dihala za ovratnik.
bolj mimo teme, ampak sem opazila ta tvoj zapis. in ker vem, kako zoprno, nadležno in niti najmanj občutek-ljubezni-vzbujajoče je to, te prosim, da resno premisliš, če je zdravo toliko skrbeti



_____________________________

Svet je takšen, kakršnega vidiš. In vidiš ga tako, kot ga želiš videti.

lenck....vem da ni fajn....ampak si ne morem pomagat. tudi recimo, kadar ni mojega, pa da se mi ne javi ko ga klicem po par ur...ma zgrabi panika, tesnoba...histerija...in si mislim da je nevemkaj narobe....kaj ce se je kaj zgodilo,( kaj ce kje u kakem jarku lezi npr. zgolj primer)
verjemi da bi se rada odvadila od tega, samo enostavno NE GRE!!!

jooooj....zdaj me boste sigurno imele za totalno napsihirano, sitno babo
samo si res ne morem pomagat

miska, te čisto razumem, da je težko, ker isto počenja moja babica s hčerko (preko-abrahamovko) in menoj (tudi že v drugem četrtletju), bognedaj, da bo to počela z mojo bebo, ko se rodi, ker se mi že sedaj meša. ko sva za novo leto s fantom šla v pariz, je cel mesec prej zganjala paniko, kako je po tv gledala, da se tam koljejo, in sanjala prometne nesreče, jokala in tečnarila, naj raje ne greva... v to se je razvilo njena pretirana skrb. glej, samo ogledalo ti hočem pstaviti, in kako se ob tem počutijo drugi. morda smo moja mati, jaz in družina sploh drugačni ravno zaradi te izkušnje - pustimo si dihati, ne zahtevamo klicanja po prihodu na cilj (kar babica obvezno, čeprav sem jo jaz začela tega odvajati - preprosto rečem, da ne bom! in tudi ne), ne kličemo se, če kam gremo, tudi po več dni. Če se fant ne javi, pač pomislim, da ne sliši telefona, če zamuja, pomislim, da se ima lepo - seveda se kdaj prerinejo temne misli, ampak ravno zaradi izkušnje se zavestno trudim NE POČETI TEGA... če pa nas prime, pa se pokličemo, in to toliko bolj veseli, ker to storimo iz veselja, ne obveznosti. Čeprav je težko, verjemi, da bo tebi in ostalim ob tebi veliko lepše, če ti bo uspelo

Pa še enkrat, da ne bo kdo mislil, da se to navezuje na temo oz. prvi zapis - tistega raje ne bom komentirala, ker se trudim ostajat mirna, pozitivna in kulturna

_____________________________

Svet je takšen, kakršnega vidiš. In vidiš ga tako, kot ga želiš videti.

vem lenck...in vem da bo meni in mojem lazje.....samo sama sem bila vzojena v tem smislu....vednosem klicla domov, za vsako minuto ko sem se zadrzala in tudi zdaj, ko so otroci pri mojih starsih, pa ko grem po njih, mi mami naroci , naj jo poklice, ko pridemo domov( pa smo narazen 6 km)

lenck, ko bom imela s5 kake podobne flashe te kontaktiram, da me pomiris, ker je res noro.....
pa opravicilo avtorici teme, ker sem jo speljala na svoj mlin. ni blo zanalasc, samo debata je nanesla.

No, samo da je bilo vse v redu.

Ce se slucajno se kdaj zgodi, da pozabi (le kako lahko clovek, ki je sposoben paziti majhnega otroka pozabi tako stvar ?), takoj poklicita policijo...pa se vsem sosedom povejta...nekatere potem spomin cudezno obisce .

, evo me miska, spet sm te najdla!!!

Moja mami počne isto!! Pa jo pač pokličem al pa pošljem sms, da je srečna, ker jo mam pač rada in želim, da bi bli tut moji otroci nekoč tako spoštljivi do mene.

No, kar se pa omenjene tašče tiče, sm pa brez komentarja. Ne, mam komentar - BABA ZMEŠANA!!!

meni tudi ni tezko...in vem da tudi tistim, ki naj bi mene poklicali ne bi smelo biti tezko.....ker jst ne morem bit ok, ce vem, da nekoga, ki ga imam rada skrbi za mene....
jao jaknik, kako naj se skrijem pred tabo????
---->HEC!

aja, ja da sen vezem na temo...zato spolh NE RAZUMEM tistih, ki ne javijo kje so, pa so zmenjeni....njih pa kar ni pa ni

Vijoličarka, zelo si zadela mojo taščo. Je zelo naspidiran človek, vedno v pogonu. Vem, da si prisvaja oz. si vsaj skuša prisvajati otroka, ko nisva zraven. Sem že marsikaj slišala, pa tudi sam otrok mi že kaj pove. Vedno nekaj sili jesti, piti, ukazuje in če koga sreča, razlaga, da je to njena ljubica. In take ima. V javnosti se obnaša, kot bi bil to njen otrok. To vem. Ampak sem se nehala sekirat, ker NIKOLI ne more biti to njen otrok, pa če si še tako zelo želi. Tudi ne hujskam otroka proti njej, niti ne govorim grdo o njej. Meni največ pomeni, da ko pridem domov, pa tudi če me samo eno uro ni, priteče k meni in vpije "mami, mami". Drugega ne potrebujem. Na začetku sem težko živela z njo, zdaj sem se navadila, ampak se morava ves čas boriti, da najina obvelja. Pa še to za najinim hrbtom naredi velikokrat ravno drugače. Ampak tast ne upa, nič ji pa tud ne reče ali nasprotuje.
Potem mi bi ronja lahko marsikaj svetovala....Priznam, da sem veliko zaradi nje prejokala na začetku in se presekirala, ker je tako očitno pokazala, da sem za njo le smrklja. Ampak sem to prerasla.
Verjetno ji bomo za naslednji rojstni dan kupili psa . Ga bo zdresirala v nulo, to garantiram

Se opravčujem, ker tudi jaz vskakujem v temo. Lenck, pa ste z vašo babico čisto obupali, se sprijaznili s tem al kako? Ker mi imamo podoben primer in nam že živčki uhajajo z "nosilcev". Bi mi prav prišel kakšen nasvet.
Moževa babica, me kliče vsak dan in sicer začne ob osmih zjutraj in kliče tako dolgo, dokler se ne javim. Če nimam telefona s seboj ali se pač ne morem ali nočem oglasiti, me do 12 h pokliče tudi po 10x. Potem gre spat in ko se zbudi, že zvoni telefon. Popoldan tako pokliče še 3x. Moža pa tudi. Zjutraj ob pol sedmih, ko se pelje v službo, potem med službo, ko pride domov in zvečer. Skratka, ko se javim pravi, da jo skrbi, da ne more spati ker misli na nas, da bi rada slišala pravnuka. Ji ga dam in potem ga sprašuje, če je kaj jedel, pa da mu bo dala din din če pride... Mali še ne govori, le tu in tam kakšno besedo in vedno beži, ko jo sliši na telefonu. Ga moram silit, da kaj reče v telefon, drugače bo toliko časa klicarila, da ne bo kaj rekel. Pa ji rečem, da ne morem otroka prisilit (2,5 let), pa še kar vstraja. Saj razumem, sama je, dolgčas ji je in najmanj kar lahko storim zanjo je, da se ji javim in se pogovarjam z njo 10 min, oz ji dam na telefon malega, jaz pa ji reportiram kaj je jedel, kaj bo jedel, kaj kuham, če je kakal, če če če...To je najmanj, saj bi nam dala zadnje gate, če bi bilo potrebno. Jezi me to, da kadar pa smo skupaj, se pa za malega ne zanima. Sedi, pije kavo in kadi, pri tem pa je tiho tut po uro in pol. Še preden pridemo do doma, zvoni telefon. Babi. Vedno ko zvoni telefon je babi. Se nam že meša. Rešitev ni v tem, da se ne javim, ni v tem, da dam telefon po tiho...ker nastane še večja štala. Skliče vse sorodstvo, znervira vse...jaz pa imam na telefonu nešteto klicev. Pač javim naj se, a ne? 

Angellina, kaj pa če se z njo pogovorite, zelo prijazno? OK, sigurno ste že poskusili, ampak recimo da za začetek določite, da vas pokliče 3x na dan, po zajtrku, kosilu in večerji. In ji takrat poročaš vse, kar jo zanima. Za začetek 3x niti ni tako veliko glede na to, da te kliče po 10x in več na dan...reci ji da ti nonstop zmanjkuje baterije v telefonu, ker tako veliko govorite , da razumeš, da jo skrbi, ampak da ne moreš non stop samo telefonirati...

Pa potem mogoče poačsi ukiniš tisti klic po kosilu, rečeš, da jo boš ti poklicala in jo daj, tako na hitro in vsakič dodaj: no, se slišiva zvečer/zjutraj/okoli treh...tolk da se počasi odvadi non stop klicarjenja.

Veliko sreče, meni bi se sicer že zdavnaj prej odpeljalo.

---------------------
  Dostikrat eden glavnih razlogov za manipuliranje, po moje.
Pri nas je bilo podobno: pokliči, ko prispete... pokliči, ko greste..., skoraj dnevni kontakt iz dopusta...zakaj se nisi nič javila??? S tem, da to počneta oba starša. Ki živita vsak posebej.
  Sodu je izbilo dno, ko je sin zbolel oz. je bruhal na nekem praznovanju. Peljali smo ga domov, potem pa se je začela telefonijada- najprej en, potem drugi... Nato sem znorela in v joku tulila, da ne vem, kaj je z mojim otrokom, ker se niti ne morem ukvarjat z njim, ker moram ves čas viset na telefonu in zdaj enemu, zdaj drugemu razlagat celotno situacijo ... Eden se je mulil, drugi je končno dojel..
  Skratka, sedaj se ne pustim več . Pokličem, ko je res kakšno parurno potovanje v vprašanju, drugače ne.
  Sama pa sem se naučila pomembno lekcijo- če sem za koga v skrbeh, pomislim nanj, mu zaželim vse dobro. Ne vzganjam panike in nepotrebnega stresa in predvsem na mučnih/freakcontrol klicev. In se imamo fajn !


_____________________________

ROŽICA