Moja zgodba "paše" po vsebini na drug forum. A obljubila sem jo tukaj.Nekatere me verjetno že poznate, druge ne...
Ena od treh najlepših zgodb mojega življenja:
...april,štiri leta nazaj...
Tretji porod.Naravni porod-kot sem si želela.
Dobili smo še eno deklico.
"Brina bo," sta se strinjala njena bratec in sestrica.
In smo se cartali, spoznavali, dojili...
Nekaj ni bilo vredu z njenim dihanjem.
"Verjetno ni nič narobe, le utrujena je," so govorili.
In jo odpeljali.V klinični center.In takrat so ugotovili srčno napako.
"Ni tako hudo,operirali bomo, kmalu bo lahko šla domov," so zatrjevali.
Sprejeli smo njeno "bolezen" in čakali na operacijo.In se cartali, dojili...
In je prišel 6 dan.Z možem sva čakala pred operacijsko sobo.3 ure so minile...pa še kar sva čakala.Začutila sem nemir v operacijski,zaskrbljeni zdravniki so si podajali vrata, vsem se je mudilo, ni bilo časa za razlago.Vedela sem.Vedela,da se naša deklica bori za življenje.Prosila sem jo v mislih naj zdži, naj ostane z nami vsaj še malo.Nismo ji še pokazali vseh lepot, ni še videla sončka,ne morja, ne rožic...kako težke so bile tiste ure,ko sem vedela,da se naša deklica bori za življenje, jaz pa ne morem biti ob njej in ji niti pomagati...po štirih urah nisem zmogla več.
"Prav, odidi,če ne moreš živeti.Dovolim ti, da greš." sem se v mislih pogovarjala z njo.
Čas je mineval... nama z možem počasi - za Brino pa se je ustavil.Operacija je uspela a srček ni zabil več.
Šok... nisva dojela kaj se dogaja.Zakaj ona? Zakaj jaz??Kaj sem naredila narobe??? Vse je bilo tako hitro, nisem imela moči se posloviti od nje.Domov sva odšla s polnimi stekleničkami mleka in njenimi stvarmi.Hm,kako sem si takrat želela, da bi umrla jaz.
In potem... kako povedati otrokoma, kako sprejeti, kako ŽIVETI ?????
Pa žalovati.... ni mi bilo dovoljeno.Težki časi so bili za našo družino.Iskali smo se... jaz...mož...otroka...
"Pozabi,saj si še mlada, saj imaš dva zdrava otroka, bolje prej kot kasneje...." dobronamerne besede prijateljev - a tako boleče.In tako odveč!!!
Dolgo časa sem tavala, iskala - kaj,še sama ne vem...,nekako sem živela in se prebijala.Do dne, ko mi je sin rekel:" Mami,zdaj se pa spet smejiš." Njegove besede so mi pomagale, da sem se "vzela" v roke!!! Kakšne poti, koliko spoznanj, koliko solz, žalosti, zavisti, ljubosumnosti...da vse to se je dogajalo ( dolga zgodba )
In končno se je začelo novo življene za našo družino.
Boljše,lepše, bogatejše ...
In danes (bi bila) je naša Brina stara 4 leta.Ohranjamo spomine, praznujemo njen rojstni dan,prinašamo ji igračke, živi z nami - v naših srcih.
Še vedno zaboli in vem, da bo vedno bolelo...vendar so spomini nanjo tudi tako lepi, tako bogati,da mi je lepo pri srcu.Pride dan, trenutek, ko je težko.In nič ni narobe, da je tako.
Ponosna sem.Ponosna sem,da sem lahko mamica trem zlatim otrokom od katerih je eden naša najsvetlejša zvezdica.
In vedno znova se ji zahvaljujem, da sem bila lahko njena mamica - pa čeprav samo za 6 dni.
To je moja zgodba... na zelo,zelo kratek opis.
Hvala, ker sem jo lahko delila tudi z vami.
Lp vsem ,Petra
