Veverička, ne vidim smisla v temu, da bi se tvoj mož s hčerko pogovarjal slovensko. Saj se menda ti in celotna tvoja okolica z njo pogovarjata v slovenščini? Torej bo govorila slovensko z dušo in srcem, to je del nje, njene osnove.
Istočano se mi zdi pomembno tudi, da očka z njo govori v svojem jeziku, da hčerka spoznava tudi njegovo kulturo, jezik, navade - kot učenje dveh jezikov in predvsem kot spoštovanje različnih kultur.
Mogoče pa se tvoj mož noče učiti slovensko, ker čuti to kot pritisk na njegov jezik in kulturo - če se bo torej učil slovensko, bo izgubil stik s svojimi koreninami, istočasno pa doživlja to tudi kot poniževanje oziroma manjvredno obravnavo njegove identitete - slovenščina kot večvredna v primerjavi z bosančino. In se zato zavestno upira. Saj je že iz nekaj odgovorov na tej temi razvidno, kako se obravnavajo Bosanci. Apriori kot eni telebani, ki se nočejo prilagoditi. Ampak ali ni po svoje razumljivo, če ti večina vsiljuje neko podobo, kdo bi moral biti, da boš skušal ostati med tistimi, ki te sprejemajo takega kot si in ne prilagoditi večini? Kjer se počutiš varno in sprejeto?
Torej moj nasvet bi bil, da skušaš najprej sama sprejeti možev jezik, tudi doma, v vajinem krogu, da bo čutil spoštovanje do sebe in svojih korenin. In na podlagi tega potem sledi učenje slovenščine na povsem drugi ravni. Ne, da se bo asimiliral, da bo večina slovencev zadovoljnih, temveč, ker bo to prišlo prav njemu.
BTW. Jaz se z mojim dragim pogovarjam v svojem narečju, ki je slovnično povsem drugačno od ljubljanščine ali knjižne slovenščine. Pa mi je fajn, ker večkrat reče, da tako mora biti, ker sem to jaz, je del mene.V komunikaciji z drugimi se potrudim s knjižno slovenščino, čeprav mi je to zelo težko, kot da bi govorila angleško ali nemško. Druge besede, spregatev, sklanjatev... Kje je torej razlika, ki tako zelo moti? Res v uporabi drugega jezika ali mogoče le v naših (neosnovanih) predsodkih?