Imam knjigo, sem jo dobila, se mi zdi dobra, čeprav mi je bila angleška izdaja bolj všeč (ne vem, zakaj), nisem pa še cele prebrala, priznam. par stvari je pa zelo logičnih in če v bistvu poslušaš instinkt itak tako delaš (ne pustiš otroka samega jokat itd...)

S tem se kar strinjam - meni se zdi, da se to tudi čuti. Lejla je imela histerične izpade, če sem prišla prepozno ponju v vrtec - to je bilo iz frustracije in takrat je rabila, da jo pocrkljam, ne ignoriram. Ko pa ona zateži, kdo bo koga, pa ignore. Ronja je imela zadnje čase ene napade histerije, ki so pa kar nekaj (se hvalabogu umirajo) - kar naenkrat jo nekaj piči in vidim, da ji je težko, ker se ne zna sama umirit (to piše tudi v tisti knijgi, da jim možgane preplavijo stresni hormoni in sploh ne znajo ven, se mi zdi, da je zelo tipično) - ji pomaga, če ji pri tem pomagam. Valjda ji povem, da tako vedenje ni sprejemljivo, ampak recimo zadnjič sva se pogovarjali, da vem, da ji ni fajn, ampak da se mora naučit to obvladovat. Od takrat ni več mela nobenega izpada. ne vem, če je samo prerasla, ali je tisti pogovor pomagal - navsezadnje niti ni važno .


hehe, ali pa pri 3., ko ne dela nič, kar je delalo pri prvih dveh . See you there


podpis. moja mami je tudi vedno govorila, da mama najboljše ve, kaj je dobro za njenega otroka, pa je bilo dostikrat daaaaleč od resnice . Tako da sem sama bolj previdna okoli tega.


jaz sem pa verjela. Zato se mi je pa potem vse zdelo lažje, čeprav zdaj ko gledam nazaj, je bila Ronja en ultra naporen dojenček - ampak meni se je zdela pa zlata in sploh ne težka (ker pač ni jokala kar tako - ampak samo če ni bila v rokah ).


Jap, to se mi zdi dober argument in se dostikrat vprašava - ker nočeva svojim otrokom uničit duha - lejla zna bit res neverjentno vztrajna in to mi je všeč pri njej. je pa nepraktično včasih, ko je treba pospravit igrače, ona jih pa ne bi .

jaz sem ugotovila, da je zelo veliko odvisno od mene - kadar se jaz počutim dobro, smo vedno ok, nikoli nimam problemov kako reagirat in tako se neke hude situacije sploh ne pojavljajo, ker jih enostavno prej rešim. kadar mi je pa slabo, da komaj stojim... takrat pa valjda - ne reagiram takoj, ker sem pač zmatrana in se mi ne da in potem žanjem posledicce - sem pa sama kriva, ker sem pač pustila, da je šlo tako daleč in otroci vejo, da si lahko več privoščijo potem... pomaga, če jim razložiš v čem je problem in jih prosiš za sodelovanje - vsaj za 10 min.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Poznam knjigo, zanimivo branje. Mislim, da bi se vsak starš kaj koristnega naučil, če bi jo prebral.
Ko bi vedeli, kako funkcionirajo otroški možgani, bi bilo manj joka in več razumevanja.

Problem "vzgoje po občutku" je pri tistih, ki le-tega nimajo (pa običajno ravno oni tega niti ne vedo)!

že danes bom šibnila v knjižnico po knjigo

_____________________________

****************************************
najin sonček Matia je posijal 27.2.2007 ob 12:59

****************************************